Jedro

Po določbah ZOR zadošča za veljavno sklenitev posojilne pogodbe tudi samo ustni dogovor pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, saj sklenitev posojilne pogodbe v pismeni obliki ni pogoj za njeno veljavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da ji mora iz naslova vrnitve posojila plačati tolarsko protivrednost zneska 25.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznava banka za devizne vloge v DEM na vpogled, od 6.10.1997 dalje do plačila. Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela, je sodišče tožencu naložilo tudi plačilo njenih pravdnih stroškov v znesku 128.386,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno ne navaja, sicer pa meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločitev na potrdilo o dolžniškem razmerju, ki ga je podpisala samo ena pogodbena stranka (toženec), saj ga je v imenu tožnice podpisal neznani podpisnik, tak podpis pa toženec zavrača, ker je podpis "M" ponarejen. Vsak dokument namreč velja, če ga podpišeta obe stranki. Sicer pa je po mnenju toženca postopek potekal popolnoma enostransko in zato zahteva zaslišanje pred sodnikom Višjega sodišča v Ljubljani. Toženec formalnega pritožbenega predloga ni ponudil. Pritožba ni utemeljena. Ni povsem razumljivo, kaj zasleduje toženec z očitkom sodišču prve stopnje, da je zmotno oprlo svojo odločitev na dokument (posojilno pogodbo), ki je tožnica ni veljavno podpisala (temveč le toženec). Po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR namreč zadošča za veljavno sklenitev posojilne pogodbe tudi samo ustni dogovor pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, saj sklenitev posojilne pogodbe v pismeni obliki ni pogoj za njeno veljavnost. Sploh pa je bil toženec tisti, ki je prejel od tožnice znesek 25.000 DEM kot posojilo (te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje toženec ne izpodbija) in je torej le on nastopal v vlogi zavezane stranke v razmerju do tožnice (kot dolžnik). Zato je prav njegov podpis na pogodbi tisti, ki v dokaznem smislu več kot zadošča za sklep o veljavnem nastanku njegove obveznosti. To pomeni, da je izpodbijana odločitev v skladu z določbo 1. odst. 557. člena ZOR, na katero se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe materialnopravno pravilno sklicuje. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ob izdaji prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku), je bilo treba toženčevo pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.