Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti (vseh) predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so razjasnjena vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obtožbi in da predlagani dokaz očitno ne bi bil uspešen ter vse to tudi prepričljivo obrazloži.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je obsojenega Y. D. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je sodišče obsojencu za obe kaznivi dejanji izreklo enotno kazen desetih mesecev zapora in na podlagi prvega odstavka 47. člena KZ-1 za kaznivo dejanje prikrivanja še stransko denarno kazen v višini sto petdeset dnevnih zneskov, skupaj 3.493,50 eura, ki jo je obsojenec dolžan plačati v enem mesecu po pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je sodišče na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od 10. 2. 2013 od 19.20 do 18. 2. 2013 do 12.30. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo zaseženo osebno vozilo, mobilni telefon s pripadajočo SIM kartico, prometno dovoljenje, registrsko tablico ter kontaktna ključa vozila. Sodišče je tudi odločilo, da je obsojenec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, v višini 320,60 eura. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč skladno z načeloma proste presoje dokazov ter iskanja materialne resnice izvedlo vse dokaze, za katere je ocenilo, da so pravno pomembni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Skladno s tem načelom sodišče ni dolžno sprejeti vsakega dokaznega predloga, še posebej, če določeno dejstvo šteje za ugotovljeno. S tem, ko se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na vse pritožbene navedbe je višje sodišče odgovorilo argumentirano. Zagovornik z zahtevo uveljavlja tudi kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, a jih ne konkretizira, zato jih Vrhovno sodišče, upoštevaje določbo 424. člena ZKP in ustaljeno sodno prakso, ne more preizkusiti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je obsojenec med 19. in 20. 12. 2012 v Bolgariji od neznane osebe pridobil osebno vozilo Škoda Octavia, letnik 2008, ki je bilo 19. 12. 2012 ukradeno in katerega je obsojenec 10. 2. 2013 preko Mejnega prehoda Obrežje skušal spraviti na ozemlje Republike Slovenije, čeprav je vedel, da je vozilo ukradeno. Poleg prikrivanja je obsojenec storil tudi kaznivo dejanje ponarejanja listin, saj je navedeno osebno vozilo imelo na desni nogi amortizerja odstranjeno prvotno številke šasije in vtisnjeno številko šasije drugega vozila, kar je obsojenec vedel. Približno mesec dni preden je bilo navedeno osebno vozilo ukradeno, je obsojenec iz Velike Britanije uvozil Škodo Octavio, letnik 2005. Kljub temu, da je v postopku mejne kontrole dne 10. 2. 2013 obsojenec policistu predložil prometno dovoljenje uvoženega vozila, je policist po pregledu evidenc in oznak na vozilu ugotovil, da je obsojenec dejansko vozil ukradeno in ne uvoženo vozilo. Da gre za ukradeno vozilo je policist T. P. ob izvajanju mejnega nadzora ugotovil na podlagi ogleda zunanjosti in notranjosti vozila, primerjave tehničnih lastnosti vozila in še zlasti na podlagi zaznave, da je imelo zaseženo vozilo le tri sestavne dele uvoženega vozila, in sicer sprednji stranski stekli ter sprednji desni amortizer, na katerem je bila zabeležena številka šasije uvoženega vozila. Poleg tega se je v dokaznem postopku potrdilo, da so bile številke motorja in menjalnika zaseženega vozila zbrušene, identifikacijska nalepka na motorju odstranjena. V pretežnem delu so bile odstranjene tudi druge identifikacijske oznake na vozilu.

6. Zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo, ker je glede bistvenih dejstev oprta predvsem na izpovedbo policista T. P. in poročilo o kriminalističnotehničnih ugotovitvah Policijske uprave Novo mesto. Zagovornik je pred sodiščem prve stopnje predlagal, da sodišče postavi sodnega izvedenca avtomobilske stroke, ki bi preveril ugotovitve imenovanega policista in kriminalističnotehnične preiskave oziroma ugotovil, kateri deli zaseženega vozila pripadajo uvoženemu in kateri ukradenemu vozilu. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da so izvedeni dokazi nedvomno potrdili, da se je obsojenec zavedal, da vozi osebno vozilo, ki je bilo ukradeno v Bolgariji in ne vozilo, ki ga je pred tem uvozil iz Velike Britanije.

7. Eden izmed vidikov pravice do poštenega sojenja je tudi pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki obdolžencu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ker ZKP ne določa podrobnejših kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče pravilno odločiti o dokaznih predlogih obrambe, je Ustavno sodišče že zelo zgodaj postavilo kriterije za odločitev o dokaznem predlogu, ki jih je ponovilo v več svojih odločbah (Up-13/94 in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in druge). Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišče Up-203/97 z dne 16. 3. 2000).

8. Upoštevaje kriterije, ki jih je postavilo Ustavno sodišče, je tudi Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da zavrnitev dokaza, ki ga je predlagala obramba, še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče namreč ni dolžno izvesti (vseh) predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so razjasnjena vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obtožbi in da predlagani dokaz očitno ne bi bil uspešen ter vse to tudi prepričljivo obrazloži (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11/95 z dne 6. 9. 1995).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dovolj natančno in utemeljeno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika za postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Sodišče prve stopnje je namreč povsem razumno ugotovilo in pojasnilo, da postavitev izvedenca ni potrebna, saj je bilo dejansko stanje, da je obsojenec vozil ukradeno vozilo, na podlagi izpovedbe policista T. P. in ugotovitev iz kriminalističnotehničnega poročila dovolj razjasnjeno, zato izvedba predlaganega dokaza v ničemer ne bi pripomogla k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. Obramba z dokaznim predlogom ni izkazala dvoma v ugotovljeno dejansko stanje oziroma ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala, da dokaz z izvedencem predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Ni šlo za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni dolžno dejstev, ki so bila že ugotovljena na podlagi izvedenih dokazov, preverjati še z izvedenskim mnenjem. To bi zgolj podaljšalo kazenski postopek. Za ugotovitev, da je obsojenec vozil ukradeno vozilo, sodišču ni bilo potrebno postaviti izvedenca, ker je že na podlagi fotografij oziroma vsebine kriminalističnotehničnega poročila ugotovilo, da gre za ukradeno vozilo, ki ima zgolj tri sestavne dele uvoženega vozila, pri čemer se je oprlo tudi na izpovedbo policista T. P. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zagovora obsojenca, ki ga je ocenilo za neprepričljivega in neverodostojnega. Njegovim navedbam, da je avtomehanična delavnica v Bolgariji na uvoženem vozilu opravila številne predelave (barvanje vozila, sprememba strani volana in motorja, zamenjava ročnega menjalnika z avtomatskim, spremenjena notranjost vozila in občutno nižje število kilometrov), sodišče ni verjelo in jih je ocenilo kot neživljenjske.

10. Tudi z dokaznim predlogom zagovornika, naj sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti od registracijskega organa Bolgarije pridobi vso dokumentacijo, ki je potrebna za registracijo vozila v Bolgariji, obramba pravne relevantnosti dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče je namreč ugotovilo, da ni dvoma, da je obsojenec uvozil vozilo iz Velike Britanije in da je potem na podlagi uvozne dokumentacije pri registracijskem organu legalno registriral ukradeno vozilo. Teh dejstev pa po oceni sodišča ni bilo potrebno dodatno ugotavljati. Sodišče prve stopnje je v 6. točki sodbe v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni upoštevalo obsojenčevega zagovora, da v Bolgariji homologacija vozila, ob predelavah, ki jih je naročil obsojenec, ni potrebna. Z zavrnitvijo omenjenih dokaznih predlogov obsojenčeva pravica do obrambe oziroma do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila v ničemer kršena. Zato zatrjevana bistvena kršitev tretjega odstavka 16. člena ZKP oziroma tretje alineje 29. člena Ustave ni podana. Z ostalimi navedbami v zahtevi pa zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, a zahteve v tem delu ne konkretizira, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.