Jedro

Pogodba o preužitku, kot je opredeljena v 564. členu Obligacijskega zakonika, je po svoji pravni naravi tvegan (aleatoren) pravni posel, katerega bistvo ni nujno v takojšnjem in neprekinjenem izvajanju fizične oskrbe, temveč v zagotovitvi življenjske in socialne varnosti preužitkarja za čas, ko oziroma če bo tovrstno pomoč potreboval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala razveljavitev Pogodbe o preužitku z dne 23. 1. 2017, sklenjene med toženo stranko (v nadaljevanju toženka) in pokojno A. A. (mati pravdnih strank), ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 1095, k.o. ...  (sporna nepremičnina) predstavlja del zapuščine po pokojni A. A. in povrnitev stroškov postopka (točka I izreka) ter tožniku naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sklepa, s katerim bodo stroški odmerjeni, toženki plača pravdne stroške (točka II izreka).

2.Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je bila pogodba o preužitku z dne 23. 1. 2017 v celoti realizirana. Pritožnik meni, da je sodišče napačno presodilo dejansko stanje, saj pokojna mati do smrti ni potrebovala pomoči, zaradi česar se pogodba po njegovem prepričanju sploh ni izvajala in posledično do materine smrti ni bila realizirana.

2.Nadalje tožnik izpostavlja, da mu je toženka zamolčala dejstvo, da sta z materjo sklenili pogodbo o preužitku. Molk je imel za posledico, da je tožnik ves ta čas v enakem obsegu obiskoval pokojno mater, ji pomagal in bil prisoten vsaj v takem obsegu kot toženka. Če bi vedel za sklenjeno pogodbo, bi skrb za mater in sporno nepremičnino v celoti prepustil toženki. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojna vse do svoje smrti skrbela sama zase (v zvezi z nekaterimi opravili ji je pomagala soseda C. C.), pritožnik meni, da je bila pogodba o preužitku sklenjena izključno iz razloga, da toženka pridobi nepremičnino, ki bi bila sicer del zapuščinske mase. Ker se pogodba o preužitku nikoli ni izvajala, zaključek sodišča prve stopnje pripelje do razlage, da je pogodbo treba upoštevati kot darilo, ki je oškodovalo njegov nujni delež. Pritožnik vztraja, da je večja vrednost njegovega deleža na nepremičnini v Ljubljani izključno rezultat njegovih lastnih finančnih vlaganj in osebnega dela, česar pa sodišče sploh ni ugotavljalo in v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka.

2.Ker ga toženka ni seznanila s pogodbo o preužitku, pritožnik izpostavlja utemeljen dvom, da je bila sklenitev takšne pogodbe zares prava volja pokojne matere, prav tako graja odločitev sodišča prve stopnje glede dokazne ocene in verodostojnosti priče B. B., katerega pričanje je bilo neresnično, pristransko in v korist toženke. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo izpovedi priče o tožnikovi domnevni agresivnosti in strahu matere pred njim, kar označuje za neresnične konstrukte, prirejene za potrebe te pravde.

2.Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Opravljen preizkus ni pokazal niti po uradni dolžnosti upoštevnih niti pritožbeno pavšalno uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je ustrezno obrazložilo ter na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Stališče pritožnika, da pogodba o preužitku ni bila realizirana, ker je bila pokojna mati do svoje smrti relativno dobrega zdravja in sposobna skrbeti zase, temelji na zmotni razlagi materialnega prava. Pogodba o preužitku, kot je opredeljena v 564. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je po svoji pravni naravi tvegan (aleatoren) pravni posel, katerega bistvo ni nujno v takojšnjem in neprekinjenem izvajanju fizične oskrbe, temveč v zagotovitvi življenjske in socialne varnosti preužitkarja za čas, ko oziroma če bo tovrstno pomoč potreboval. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka svojo pogodbeno zavezo v celoti realizirala, saj je bila ves čas v pripravljenosti preseliti se k materi (ali da jo vzame k sebi), če ne bo več zmogla skrbeti sama zase, materi pa je tudi nudila vso oskrbo in pomoč (obiski, urejanje zdravstvene oskrbe, čiščenje, nakupe) v obsegu, ki je ustrezal materinim dejanskim potrebam in zdravstvenemu stanju. Dejstvo, da je bila mati vitalna in da je v določenem obsegu zanjo v okviru običajnih moralnih in družinskih vezi poskrbel tudi tožnik, zato nikakor ne pomeni, da je pogodba o preužitku fiktivna ali nerealizirana.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil molk toženke glede sklenjene pogodbe dejansko namenjen temu, da bi tožnik še naprej vzdrževal nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe o preužitku in skrbel za mamo. Tega tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni dokazal. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tajnost pravnega posla želja pokojne matere pravdnih strank, ki si je s tem želela zagotoviti osebni mir pred pritiski glede razdelitve premoženja, zato pritožnik s pritožbenim izpodbijanjem verodostojnosti priče B. B. glede prave volje pokojne matere ne more biti uspešen. Hkrati pa veljavna zakonodaja pogodbenima strankama ne nalaga dolžnosti, da o sklenitvi pogodbe o preužitku obvestita preostale zakonite dediče.

9.Tožnikovo obiskovanje matere in opravljanje priložnostnih hišnih opravil predstavlja izpolnjevanje moralne in zakonske dolžnosti otroka do starša ter ne more spremeniti odplačne in aleatorne narave sklenjene pogodbe o preužitku v neodplačno darilo, kot neutemeljeno navaja pritožba.

10.Povsem pavšalne in neizkazane so nadaljnje pritožbene trditve, da je večja vrednost tožnikovega deleža na nepremičnini v Ljubljani rezultat njegovih lastnih finančnih vlaganj, saj tožnik v postopku na prvi stopnji za te trditve ni predložil nobenih dokazov ali cenitev, niti ni podal konkretnejših navedb v tej smeri, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje na podlagi uradnih evidenc (zbirno potrdilo o podatkih evidence vrednotenja z dne 1. 1. 2025 (priloga B2) ter pravilno zaključilo, da tožnik z oporočnim naklonilom v Ljubljani, kljub sklenitvi pogodbe o preužitku, ni prikrajšan na svojem nujnem deležu, zaradi česar ni mogoče pritrditi njegovim navedbam, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom obiti njegove pravice kot nujnega dediča.

11.Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih konkretiziranih ali oprijemljivih razlogov, s katerimi bi utemeljil svoje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pričanje priče B. B., pač pa povsem pavšalno zatrjuje, da naj bi bila navedena priča pristranska, ter da naj bi izpovedovala neresnice v korist toženke. Pritožbene navedbe predstavljajo tožnikovo subjektivno dojemanje izvedenega dokaznega postopka in njegovo nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča prve stopnje. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje namreč ni v ničemer pokazal, da bi bila priča B. B. pristranska ali da bi njena izpovedba odstopala od ostalih ugotovljenih dejstev. Sodišče prve stopnje je na podlagi neposrednega zaslišanja skrbno in v skladu z 8. členom ZPP ocenilo verodostojnost te priče ter njeno izpovedbo pravilno povezalo z ostalimi izvedenimi dokazi. Ker pritožnik ne poda nikakršnih pravno relevantnih argumentov, temveč le ponavlja svoje osebno prepričanje, s takšnimi pavšalnimi očitki ne more uspešno izpodbiti pravilnosti in zakonitosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke o tožnikovi domnevni agresivnosti, ki v postopku naj ne bi bila dokazana, za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka namreč sploh ni oprlo na navedbe, da naj bi bil tožnik nasilen, ampak odločitev temelji na bistvenih dejstvih, da je bila pogodba o preužitku odplačna, aleatorna in v celoti realizirana v skladu s potrebami pokojne matere pravdnih strank. Vprašanje strahu pokojne matere pred tožnikom oziroma njegova morebitna nasilnost za sodišče prve stopnje sploh ni bila odločilnega pomena. Le-to je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe tako zgolj zapisalo izpovedbo priče B. B., da je bil tožnik včasih malo agresiven, ni pa na to oprlo svoje odločitve. Ker torej vprašanje tožnikove nasilnosti ne predstavlja pravno odločilnega dejstva, na katerem bi temeljila sama odločitev o veljavnosti pogodbe, je pritožbena graja v tej smeri neutemeljena.

13.Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj pravdni stranki povrnitve pritožbenih stroškov nista zahtevali.