Jedro

Obveznost plačila stroškov ravnanja z odpadki oziroma njihovega odvoza ne nastane s pogodbo, temveč temelji neposredno na Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki ga je sprejela Mestna občina Maribor, podlaga za njegov sprejem pa je v ZVO. Obveznost plačila za odjem odpadkov bremeni vse povzročitelje odpadkov, ki bivajo v določenem območju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru 0444I 3465/2007 z dne 5. 6. 2007 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženki (prej dolžnici) naloženo, da v roku 8 dni plača tožnici (prej upnici) v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in sicer glavnico v znesku 111,75 EUR, zakonske zamudne obresti v višini 7,54 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice 111,75 EUR od 28. 5. 2007 do prenehanja obveznosti, stroške izvršilnega postopka v višini 47,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2007 do prenehanja obveznosti.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Navaja, da med njo in tožnico ni bila sklenjena nobena pogodba. Tožnica ne vodi javne evidence o odvozu smeti, temveč le zlorablja člen odloka v svojo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sama ni povzročiteljica odpadkov in jih tožnici tudi ne more dajati, s tem pa tudi ne more od nje zahtevati plačila za zgolj ponujene storitve, ki nikoli niso bile izvršene. Za sodišče je pomemben le kontni izvleček, obračun obresti, izpis dolga, ostali dokazi pa se niso izvajali. Tožnica tudi ni konkretizirala, kdaj in kdo naj bi smeti odvažal. Prav tako se sodišče ni opredelilo do zapisnika o zamenjavi/izdaji posode za odpadke, na kateri ne obstaja njeno ime. Posoda za odpadke ne njenem vrtu naj bi bila naročena s strani solastnika. Ker sama ni naročila posode za smeti, bi morala celo vložiti tožbo za motenje posesti. Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) ne predvideva, da podjetje, ki ne opravlja dela, trži na osnovi neizvedenih del. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča ter podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, stroške pa v celoti naloži tožnici.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev, sodišče prve stopnje se je namreč do vseh navedb strank in predlaganih dokazov, ki so za odločitev v tej zadevi relevantni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo in argumente toženke tudi obravnavalo. Ostale pritožbene navedbe glede dejanskega stanja (da naj bi bila posoda naročena s strani solastnika) pa v danem primeru niso upoštevne.

7. Stališče toženke, da nima nobene obveznosti do tožnice, ker z njo ni sklenila nobene pogodbe, je materialnopravno zmotno. Obveznost plačila stroškov ravnanja z odpadki oziroma njihovega odvoza ne nastane s pogodbo, temveč temelji neposredno na Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki ga je sprejela Mestna občina Maribor, podlaga za njegov sprejem pa je v ZVO, kot je to že obrazložilo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Obveznost plačila za odjem odpadkov bremeni vse povzročitelje odpadkov, ki bivajo v določenem območju (kar ni bilo sporno), ne glede na to, ali storitve, ki jih opravlja tožnica dejansko koristijo ali ne. Toženka je kot povzročiteljica odpadkov obvezno vključena v sistem ravnanja z odpadki in so določbe navedenega odloka zanjo obvezujoče. Zatrjevana okoliščina, da odpadke zbira v zato posebej namenjenih vrečkah tožnice, pa toženke ne razbremenjuje obveznosti plačila odvoza komunalnih odpadkov, takšen način zbiranja odpadkov je dovoljen le na težje dostopnih mestih ali, ko v posodah za zbiranje odpadkov ni dovolj prostora (8. člen citiranega Odloka).

8. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi niso podane kršitve, ki jih uveljavlja toženka, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbe pred sodiščem druge stopnje ni bilo odločeno, saj le-ti niso bili priglašeni.