Jedro

Sodišče v celoti sprejema utemeljitev izpodbijane odločbe, da tožnika v tem postopku ne moreta uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na postopek sprejemanja prostorskega akta oziroma na postopek ustanovitve služnosti v javno korist, da je investitor pravico graditi izkazal v skladu z zakonom, da je obravnavana gradnja tudi v skladu s prostorskim načrtom ter da tožnika zahteve za izločitev poimensko določenih uradnih oseb niti nista vložila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala dopolnilno gradbeno dovoljenje za gradnjo drugega odseka priključnega kablovoda za HE Brežice od stacionaže 1+280 do stacionaže 0+680 z navedbo zemljišč gradnje, obsega dovoljenja in pogojev, pod katerimi je dovoljenje izdano. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je trasa kablovoda določena z državnim prostorskim načrtom za HE Brežice, v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) pa natančneje obdelana. Ugovori glede izbire variante trase niso upravičeni, saj ta odločitev ni predmet odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja. V tem postopku ni mogoče uveljavljati ugovorov v zvezi s postopki, ki jih vodijo inšpekcijske službe, niti ugovorov, ki se nanašajo na sklepanje pogodb, določitev odškodnine zaradi obremenitve zemljišča s služnostjo, upravičenost in pravilnost izvedbe upravnih postopkov za omejitev lastninske pravice v javno korist, saj se ne nanašajo na predmet odločanja v tem upravnem postopku. Izkazovanje pravice graditi je v skladu s 66. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, način pridobitve te pravice pa se nanaša na razmerje med investitorjem in lastniki zemljišč, zato lahko stranski udeleženci morebitne ugovore v zvezi s tem razmerjem uveljavljajo le v postopkih, ki se nanašajo na to razmerje. V obravnavani zadevi je investitor toženki predložil odločbe Upravne enote Brežice o ustanovitvi služnosti v javno korist na zemljiščih tožnikov, ki v skladu z veljavno zakonodajo (ki jo tudi navaja) pomenijo, da investitor izkazuje pravico graditi. Zato toženka ugotavlja, da so ugovori tožnikov neutemeljeni, prav tako tudi njun predlog za prekinitev postopka do prejema odgovora inšpekcijskega organa. Toženka dodaja še, da ZGO-1 v drugem odstavku 67. člena določa, da se gradbeno dovoljenje lahko izda tudi za del objekta, če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, torej tudi v obravnavani zadevi. Glede zahteve tožnikov za izločitev organa navaja, da jima je bilo pojasnjeno, da ne moreta zahtevati izločitve organa v celoti, temveč le posamezne uradne osebe, česar pa nista storila. Ker tožnika v upravnem postopku nista uspela s svojim zahtevkom, jima v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne pripada povračilo stroškov, ki sta jih imela z udeležbo v tem postopku.

2. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je bila izpodbijana odločba izdana po skrajno hitrem in zgolj formalnem postopku, v katerem njune navedbe niso bile upoštevane, o zahtevi za izločitev organa pa sploh ni bilo odločeno. V postopku izdaje Uredbe o državnem prostorskem načrtu za območje Hidroelektrarne Brežice nista bila osebno obveščena, zaradi česar nista mogla podati svojih pripomb in predlogov. Menita, da je nerazumljiva in nesprejemljiva dvotirnost postopkov glede omejitve lastninske pravice in izdaje gradbenega dovoljenja, pa tudi, da ne drži, da je lahko investitor zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložil šele tik pred zagonom elektrarne, kar je pomenilo, da je postopek nujen in mora trasa kablovoda nujno potekati po zasebnem zemljišču. 3. Izpodbijana odločba pomeni grobo kršitev človekovih pravic, namreč pravice do premoženja, učinkovitega pravnega varstva in enakosti pred zakonom. Sklicujeta se na protokol št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po katerem ima vsaka oseba pravico do spoštovanja premoženja, lastnina pa ne sme biti nikomur odvzeta, razen če je to v javnem interesu ter v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. V obravnavani zadevi to ne drži, saj bi lahko država za realizacijo istega cilja uporabila svoje zemljišče, javno dobro, če pa ustavni red tako anomalijo dovoljuje, je „z 2. členom naše Ustave nekaj zelo narobe“. V obeh postopkih, tako za omejitev lastninske pravice, kot za izdajo gradbenega dovoljenja, nista bila deležna učinkovitega pravnega sredstva, ki bi lahko zavrlo brezobzirno in nečloveško ravnanje države oziroma investitorja, ki se obnaša kot „država v državi“. Naknadno sta izvedela, da naj bi država najprej obravnavala predlog trase kablovoda, ki bi v pretežni meri potekal po javnem dobru, ter tedaj prizadete povabila na ogled, kasneje pa se je brez njune vednosti samovoljno odločila za drugo varianto, ki je predmet tega postopka. Menita, da je njuna pravica do učinkovitega pravnega varstva in enakosti pred zakonom grobo kršena.

4. Sodišču iz navedenih razlogov predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki naloži, da je dolžna predmetni kablovod v petnajstih dneh po pravnomočnosti te sodbe odstraniti iz njunih zemljišč, poleg tega pa, da jima je toženka dolžna povrniti stroške tega upravnega spora.

5. Tako toženka kot prizadeta stranka v odgovorih na tožbo v bistvenem ponavljata razloge izpodbijane odločbe ter sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, prizadeta stranka pa sodišču predlaga še, naj tožnikoma naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče v celoti sprejema utemeljitev izpodbijane odločbe, da tožnika v tem postopku ne moreta uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na postopek sprejemanja prostorskega akta oziroma na postopek ustanovitve služnosti v javno korist, da je investitor pravico graditi izkazal v skladu z zakonom, da je obravnavana gradnja tudi v skladu s prostorskim načrtom ter da tožnika zahteve za izločitev poimensko določenih uradnih oseb niti nista vložila. Po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče zato v teh pogledih razlogov ne navaja ponovno.

8. Tožnika sicer v tožbi ne navajata nobenega vsebinsko novega ugovora, kljub temu pa sodišče dodaja še, da bi v upravnem sporu sicer načeloma, v okviru instituta exceptio illegalis, lahko odločalo o morebitni nezakonitosti podzakonskega akta (uredbe o prostorskem načrtu), vendar za kaj takega nima podlage v povsem splošnih tožbenih navedbah. Tožnika tako v ničemer ne konkretizirata ne trditve, da jima ni bila na ustrezen način (torej v skladu z zakonom) omogočena udeležba pri sprejemanju prostorskega akta, ne tega, kako oziroma v čem je ta akt nezakonito in neustavno posegal v njuno lastnino. Zgolj pavšalna navedba, da bi bila mogoča tudi izbira alternativne trase po zemljišču v javni lasti oziroma po javnem dobru, za to ne zadostuje.

9. Podobno velja tudi za tožbene navedbe, da naj bi bila izpodbijana odločba protiustavna oziroma da naj bi bile z njo tožnikoma kršene njune temeljne pravice. Sodišče sicer v celoti razume njuno nestrinjanje s posegom v njuno lastnino in z za njiju neugodnim oziroma za njuno lastnino obremenjujočim izidom tako normodajnih kot upravnih postopkov, vendar pa tudi v tem pogledu ne more mimo ugotovitve, da mu zgolj to nestrinjanje oziroma povsem splošne tožbene navedbe ne dajejo podlage za podrobnejšo vsebinsko presojo izpodbijane odločbe.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnika sta sicer kot dokaz predlagala svoje zaslišanje, vendar pri tem nista navedla, katero dejstvo želita s tem dokazati in kako bi to dejstvo lahko vplivalo na izid postopka. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

11. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Povračilo stroškov je sicer zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar te zahteve ni v ničemer specificirala, zato sodišče ni imelo podlage za odločanje o njej.