Jedro

V skladu z 226. členom ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. V obravnavanem primeru družbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima narave zgolj dokazne listine, pač pa vsebina le te pomeni tudi materialno pravo, ki predstavlja pravno podlago za presojo spornega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ne more preizkusiti prvostopne sodbe glede skladnosti ugotovitev o vsebini tujih, neprevedenih listin, s samo listino in posledično glede na pritožbeno zatrjevano zmotnost materialnopravne presoje določb družbene pogodbe tudi ne pravilnosti izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba v zavrnilnem delu (zavrnilni del točke I izreka ter II. in III. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso tožeče stranke, na račun stečajnega upravitelja dr. G.P., odprt pri V.L., znesek osnovnega kapitala v višini 2.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 do plačila. V presežku, to je za nadaljnjih 2.500,00 EUR, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, da se ugotovi, da je tožena stranka družbenik družbe L.B. GmbH, G., Avstrija, matična številka, v stečaju - tožeče stranke in da obstoji terjatev tožeče stranke - L.B. GmbH, v stečaju, do tožene stranke glede vplačila zneska osnovnega kapitala v višini 5.000,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 355,97 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti zavrnilnemu delu te sodbe (zavrnilni del I. točke ter II. in III. točko) se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bil toženec družbenik avstrijske družbe L.B. GmbH, G., ki je bila ustanovljena po avstrijskem pravu, ki ga je potrebno uporabiti v konkretni zadevi. Sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženec ni dolžan plačati tožniku celotnega neporavnanega zneska osnovnega kapitala, ampak samo 2.500,00 EUR od dolgovanih 5.000,00 EUR, saj bi naj druga polovica vplačila osnovnega kapitala bremenila drugega družbenika, Z.L.. Po pritožbenem stališču to ne drži, saj sta se oba družbenika z družbeno pogodbo v obliki notarskega zapisa zavezala solidarno plačati celoten znesek osnovnega kapitala, torej vsak po 5.000,00 EUR. Šele v primeru, da je osnovni kapital plačan v celoti, obveznost drugega družbenika ugasne. Toženec in L. nikdar nista plačala zneska osnovnega kapitala, zato ju bremeni v celoti plačilo tega solidarno. Toženec nikoli ni prerekal, da ga ne bremeni plačilo celotnega zneska osnovnega kapitala. Tako je potrebno ugotoviti, da je toženec dolžan plačati 5.000,00 EUR osnovnega kapitala tožeči stranki. Da to drži in da je toženčeva obveznost solidarna, izhaja tudi iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1067/2015 z dne 24. 2. 2016, kjer je sodišče odločalo na podlagi istega dejanskega stanja. V tej pravdi je drugi družbenik tožeče stranke, L., bil obsojen na plačilo celotnega kapitala. Izvršba zoper L. ni uspešna, zato toženec jamči za plačilo celotnega nevplačanega kapitala v višini 5.000,00 EUR. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo ugotovitveni del zahtevka, saj je to pomemben del, iz katerega izhaja obveznost toženca za vplačilo osnovnega kapitala tožniku. Sodišče pa je tudi zmotno odmerilo nagrado tožnikovega pooblaščenca, saj je izhajalo iz tega, da je uspel samo s 50 % zahtevka. Ker je dejanska obveznost toženca, da vplača 5.000,00 EUR, je tožnik uspel v celoti s svojim zahtevkom, zato je upravičen, da mu toženec v celoti povrne vse stroške. Graja tudi pravilnost odmere priglašenih pravdnih stroškov ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane zamudne sodbe v mejah dovoljenih, s pritožbo uveljavljanih razlogov, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njeno razveljavitev.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so za njeno izdajo izpolnjeni v 318. členu ZPP določeni pogoji. S sodbo je tožbenemu zahtevku ugodilo v dajatvenem delu za znesek 2.500,00 EUR, v presežku do uveljavljanih 5.000,00 EUR pa je dajatveni, ugotovitveni zahtevek pa v celoti, zavrnilo.

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sta toženec in skupaj z njim Z.L. dne 19. 12. 2013 v Republiki Avstriji ustanovila gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo - tožečo stranko. Oba družbenika sta se zavezala vplačati v družbo 10.000,00 EUR osnovnega kapitala, vsak 5.000,00 EUR, pri čemer sta ob ustanovitvi družbe vplačala le 5.000,00 EUR osnovnega kapitala (vsak 2.500,00 EUR). Sodišče prve stopnje je zavrnilni del izpodbijane sodbe sprejelo z obrazložitvijo, da po avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke vplačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati z družbeno pogodbo. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi tožbenih trditev in vsebine priložene družbene pogodbe. Ugotovitveni zahtevek pa je glede na določbe 181. člena ZPP zavrnilo kot nedopusten, ker da ne gre za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice, pravnega razmerja ali pristnosti oziroma nepristnosti listine, dejstvo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova vplačila osnovnega kapitala družbe, pa je obseženo v dajatvenem zahtevku za plačilo le tega.

8. Tožeča stranka takšne ugotovitve prvostopnega sodišča ocenjuje kot materialnopravno zmotne ter se sklicuje na solidarno zavezo obeh družbenikov v družbeni pogodbi plačati celoten znesek osnovnega kapitala.

9. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Za presojo spornega pravnega razmerja relevantno materialno pravo poleg zakonskih določb avstrijskega Zakona o družbah z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju GmbHG) predstavljajo določbe družbene pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa z dne 19. 12. 2013, na kar se je sodišče prve stopnje v smeri pravilne uporabe materialnega prava tudi oprlo, saj se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tako na določbe GmbHG kot tudi na vsebino družbene pogodbe.

10. Kot je ugotoviti iz tožbi priloženih listin, v spisu so označene kot priloge A2 do A7, je tožeča stranka vse listine, ki jih je predložila in na katere se je sklicevala v dokazne namene, predložila v tujem, nemškem jeziku, brez overjenih prevodov v slovenski jezik.

11. V skladu z 226. členom ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. V obravnavanem primeru družbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima narave zgolj dokazne listine, pač pa vsebina le te pomeni tudi materialno pravo, ki predstavlja pravno podlago za presojo spornega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ne more preizkusiti prvostopne sodbe glede skladnosti ugotovitev o vsebini tujih, neprevedenih listin, s samo listino in posledično glede na pritožbeno zatrjevano zmotnost materialnopravne presoje določb družbene pogodbe tudi ne pravilnosti izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva in v smeri spoštovanja določb 226. člena ZPP pozvati tožečo stranko k predložitvi (vsaj) overjenega prevoda družbene pogodbe v slovenski jezik, kar bo omogočalo ustrezno uporabo materialnega prava za presojo obravnavanega spornega razmerja in nato v primeru morebitne pritožbe zoper novo odločitev prvostopnega sodišča tudi preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

13. Glede na naravo ugotovljene procesne kršitve se sodišče druge stopnje do ostalih pritožbenih navajanj ni opredeljevalo.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.