Jedro

Ugovor, da dolžnik ne ve, koliko dolguje, ker mu upnik ne posreduje podatkov o stroških, pomeni zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga dolžnik po sami naravi stvari ne more dokazati, pač pa mora upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstoji, zato je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in s tem utemeljen.

Izrek

Ugovoru se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v drugi točki izreka in zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 53.647,26 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da so vsi izdani računi sporni in so jih telefonsko ali pisno reklamirali.

Dolžnik je od upnika kupil 33 kv. metrov poslovnih prostorov, v skupni zgradbi pa ima dolžnik v souporabi tudi nekatere skupne prostore, za uporabo katerih plačuje del stroškov. Upnika je dolžnik večkrat prosil, naj mu priloži račune, na podlagi katerih zaračunava stroške za skupne prostore, vendar upnik tega ni storil. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor je utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ dolžniku nalaga, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s kateremi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnik smiselno zatrjuje, da je upnikova terjatev sporna po višini, saj zaradi upnikovega neposredovanja podatkov dolžnik ne more preveriti, koliko dejansko znašajo stroški souporabe skupnih prostorov, ki odpadejo na njegov poslovni prostor. Dolžnik za navedene trditve ni predložil nobenih dokazil, vendar to v konkretnem primeru niti ni potrebno. Ugovor, da dolžnik ne ve, koliko dolguje, ker mu upnik ne posreduje podatkov o stroških, pomeni zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga dolžnik po sami naravi stvari ne more dokazati, pač pa mora upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstoji. Dolžnik v ugovoru tudi navaja, da je od upnika večkrat zahteval, naj mu predloži račune v zvezi s stroški souporabe skupnih prostorov, vendar mu upnik teh listin ni posredoval, kar še dodatno pojasnjuje, zakaj dolžnik ni mogel ugovoru priložiti listinskih dokazov. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in s tem utemeljen, zato je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ ugovoru ugodilo ter sklep o izvršbi razveljavilo. O zahtevku in stroških postopka bo odločalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek, za ta postopek pa je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.