Jedro

Odločitev sodišča o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti je nadomestila odločitev, ki jo je v predsodnem postopku sprejel toženec. Če bi bila odločitev toženca že ob izdaji prvostopenjske odločbe pravilna in zakonita, bi bil tožnik od njene izvršljivosti dalje upravičen do izplačila spornih zneskov sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa je bila taka odločitev sprejeta šele v sodnem postopku, tožniku pa tudi ni mogoče očitati, da je do izdaje neustrezne odločbe pri tožencu prišlo zaradi njegovega ravnanja, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 12. 2009 in št. ... z dne 22. 6. 2009 (1. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v višini 50 % in zaradi bolezni v višini 50 % od 1. 12. 2002 dalje in mu priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki se izplačuje od 1. 5. 2007 dalje. Tožencu je naložilo, da odločbo o odmeri sorazmernega dela invalidske pokojnine izda v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter že zapadle zneske sorazmernega dela invalidske pokojnine izplača tožniku najkasneje v nadaljnjih 30 dneh od odmere (3. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za priznanje in izplačilo sorazmernega dela invalidske pokojnine že od 1. 2. 2002 dalje (4. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati odškodnino, obračunano v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine v plačilo do plačila v 30 dneh od izdaje odmerne odločbe (5. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do prenehanja obveznosti, pod izvršbo.

Zoper 5. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma odškodnino v višini teh obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi sicer je tožnik uveljavljal zakonske zamudne obresti in ne odškodnino v višini takšnih obresti po 2. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Pri tem ne gre samo za drugačno pravno kvalifikacijo oziroma pravno podlago zahtevka, temveč za razliko v pravni istovetnosti takšnih zahtevkov in je potrebno šteti, da zahtevek po izplačilu odškodnine v višini takšnih obresti ni bil podan. Sodišče je s tem tudi smiselno bistveno kršilo določbe postopka in sicer 2. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.,), saj je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Za zahtevek po izplačilu zakonskih zamudnih obresti (in ne odškodnine v višini takšnih obresti), pa ni podane materialnopravne podlage glede na 277. člen ZPIZ-1. Tudi sicer ni pravilna odločitev o priznanju odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznih zneskov v plačilo, saj bi bilo potrebno upoštevati tudi 277. člen ZPIZ-1 in sicer, da je rok za izplačilo priznanih pokojninskih prejemkov 60 dni, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Odločba organa prve stopnje z dne 22. 6. 2009 bi namreč postala izvršljiva v 60 dneh od izdaje odločbe, kar bi bilo dne 22. 8. 2009 in tako pred tem datumom že zaradi tega ne bi moglo priti do zamude. Odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določena v višini le-teh od dneva, ko bi znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. Znesek niti teoretično ne bi mogel biti izplačan pred izdajo prvostopenjske odločbe oziroma pred rokom iz 277. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da tožniku tudi odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti ne pripada za čas pred tem časovnim mejnikom, torej pred 22. 8. 2009. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer že navedene določbe ZPIZ-1. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo v točki 5 izreka spremeni tako, da odloči, da ne obstoji obveznost plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti oziroma podredno, da razsodi, da zakonske zamudne obresti ne tečejo od obrokov pred 22. 8. 2009 oziroma 60 dni od izdaje prvostopenjske odločbe z dne 22. 6. 2009. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je že v tožbi in nato tudi v pripravljalni vlogi zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 2. 2002 dalje, ko je bil dejansko razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče zato ni prekoračilo meja tožbenega zahtevka, kot to zmotno navaja toženec v svoji pritožbi. V kolikor bi sodišče štelo, da tožbeni zahtevek ni v zadostni meri opredeljen, da bi bilo o njem mogoče odločati, bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev tožbenega zahtevka v skladu z določbo 1. odstavka 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo v skladu z določbami 276. in 277. člena ZPIZ-1 ter ugodilo tožbenemu zahtevku s tem, da je upoštevalo drugačno pravno podlago. Sodišče na postavljeno pravno podlago, ki jo navajajo stranke, tudi sicer ni vezano. Sodišče tudi ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo v plačilo zamudne obresti od 1. 5. 2007 dalje in ne šele od 22. 6. 2009 dalje. 277. člena ZPIZ-1 namreč določa le rok, v katerem je tožena stranka dolžna plačati priznane pokojninske prejemke, ne nanaša pa se na samo pravico do povračila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za čas od dejanske zamude izpolnitve dalje. Toženec je dolžan tožniku že od 1. 5. 2007 dlje plačevati sorazmerni del invalidske pokojnine in je torej v zamudi s plačilom že od 1. 5. 2007 dalje, kar nenazadnje ni sporno niti za toženca, saj se v tem delu zoper sodbo ni pritožil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. ZPP v 1. odstavku 2. člena določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V sporni zadevi je tožnik postavil zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče pa v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Sodišče je zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti presojalo po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Tožnik sicer res izrecno ni postavil zahtevka na plačilo odškodnine ob sklicevanju na navedeno določbo, vendar je pritožbeno sodišče že v več svojih zadevah zavzelo stališče, da sodišče pri sojenju ni vezano na materialno podlago, kot jo navajajo stranke. ZPP v 3. odstavku 180. člena določa, da sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in mu tudi priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki se izplačuje od 1. 5. 2007 dalje, presodilo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po že citirani določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. V zadevi namreč ne gre za stanje po 277. členu, torej da bi bil toženec v zamudi z izplačili priznanih pokojninskih prejemkov. Predmet spora je bila izpodbijana dokončna odločba toženca, katero je sodišče odpravilo ter nato samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. Odločitev sodišča je tako v bistvu nadomestila odločitev, ki jo je v predsodnem postopku sprejel prvostopenjski oziroma drugostopenjski organ toženca. Če bi bila odločitev toženca že ob izdaji prvostopenjske odločbe pravilna in zakonita, bi bil tožnik že od izvršljivosti prvostopenjske odločbe dalje upravičen do izplačila spornih zneskov sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev sprejeta šele v sodnem postopku, tožniku pa tudi ni mogoče očitati, da je do izdaje neustrezne odločbe pri tožencu prišlo zaradi njegovega ravnanja, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, saj je nedvomno izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti nepravilno priznalo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine v plačilo do plačila v 30 dneh od izdaje odmerne odločbe, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ZPIZ-1 v 2. odstavku določa, od kdaj naprej se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti. Izplača se od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Sodišče prve stopnje je torej odločilo v okviru omenjene določbe. Bistveno je torej, kdaj bi določeni zneski zapadli v plačilo. Ker je sodba v bistvu nadomestila prvostopenjsko odločbo, je torej potrebno upoštevati datum, ko bi bili zneski sorazmernega dela invalidske pokojnine izplačani tožniku v primeru, če bi toženec izdal pravilno in zakonito prvostopenjsko odločbo toženca. Glede omenjenega je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče tudi v zadevi Psp 58/2010 z dne 4. 2. 2010. Pritožbeno sodišče je zato z omenjeno dodatno obrazložitvijo pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (5. točka izreka).

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.