Jedro

Pritožbene navedbe, da sodišče ni zaslišalo »nobene od natančno predlaganih oseb,« so nekonkretizirane, saj pritožba ne pove, katerih oseb ni zaslišalo in katero odločilno dejstvo naj bi se z njihovim zaslišanjem ugotavljalo. Tudi v zvezi z obširnimi navedbami o nezaslišanju H. H. pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne pove konkretizirano, v zvezi s katerim odločilnim dejstvom je predlagala njeno zaslišanje; kolikor se da razbrati, je bil tudi ta dokaz predlagan v zvezi s poizkusi toženca diskreditirati priče tožnice, vendar pritožba ne more uspeti s parcialnim sklicevanjem na neizvedbo enega (indičnega) dokaza, ko hkrati konkretizirano ne izpodbije drugih razlogov sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugih dokazov (prič, listin in fotografij).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.389,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Dejanski okvir spora in dosedanji potek postopka:_

1. Tožnica je lastnica nepremičnine parc. št. 47/0 k. o. X, ki v naravi predstavlja starejšo kmečko hišo na naslovu P. 61. To nepremičnino je pridobila s kupoprodajno pogodbo z dne 4. 12. 2002, prejšnji lastniki, tožničini pravni predniki, so bili različni člani rodbine A. (p. d. B.). Nasproti navedene hiše leži parcela št. 45/0, na kateri stoji hiša z naslovom P. 62, ki je v preteklosti prestavljala starejšo tradicionalno kmečko hišo, ki je bila z mostom povezana z gospodarskim poslopjem oziroma hlevom iz lesa. Ta nepremičnina je bila poprej v lasti rodbine C. (p. d. D.), od katerih jo je 7. 9. 2004 kupil E. E., ki je hišo podrl in zgradil novo. Solastniški delež 37/100 nepremičnine 45/0 je E. E. 7. 11. 2005 prodal prvemu tožencu F. F. Preostali del navedene nepremičnine je po smrti E. E. 16. 1. 2006 podedoval njegov sin G. G., sedanji drugi toženec.

2. Tožnica zatrjuje, da je hkrati s hišo na naslovu P. 61 kupila tudi del zemljišča z gospodarskim poslopjem – hlevom (v nadaljevanju: sporni hlev), ki sicer stoji na parceli 45/0 k. o. X, da so njeni pravni predniki (A.) sporni hlev priposestvovali in ga v okviru pogodbe z dne 4. 12. 2002 skupaj s hišo P. 61 prodali njej. Zato tožnica vtožuje ugotovitev lastninske pravice na spornem hlevu.

3. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločilo s sodbo I P 94/2014 z dne 12. 4. 2017, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 1911/2017 z dne 14. 6. 2018 to sodbo razveljavilo iz več razlogov (sodišče prve stopnje ni pribavilo spisa geodetske uprave; ni se opredelilo do razlike med grafično in atributivno evidenco v katastru, do ugovora prekarija in do fizične povezave med hlevom in hišo; procesne kršitve pri zaslišanjih) in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku, ki je bil izredno obsežen in zahteven (spis je narasel na več kot 2.200 listovnih številk in več sto strani prilog ter več priloženih spisov), je z izpodbijano sodbo zopet delno ugodilo zahtevku in ugotovilo, da je tožnica lastnica dela nepremičnine št. 45/0 k. o. X, iz katerega je na podlagi elaborata sodnega izvedenca nastala nova parcela (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (2. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano) in izreklo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka).

4. Nadalje je dne 8. 7. 2021 izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo več očitnih pisnih napak (zapisov številk, datumov in imen) in ki ni pritožbeno izpodbijan.

5. S sklepom z dne 19. 8. 2021 je odločilo, da sta toženca dolžna solidarno povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 5.519,49 EUR s pripadki.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na naslednje ugotovitve: pravni predniki tožnice so sporni hlev že vse od 19. stoletja, zanesljivo pa od prve polovice 20. stoletja, uporabljali kot svoj; pravni predniki tožencev jim v tem času uporabe nikoli niso branili in niso izvrševali nobenih posestnih ali lastniških upravičenj na hlevu; pravni predniki tožnice so bili dobroverni, da je hlev njihova last in da stoji na parceli št. 47; v takšni dobri veri so hlev skupaj s parcelo št. 47 leta 2002 prodali tožnici; pravni prednik tožencev (E. E.) pri nakupu parcele št. 45 ni bil v dobri veri, da hkrati s hišo P. 62 kupuje tudi sporni hlev; take dobre vere tudi ni bilo pri njegovih pravnih naslednikih, sedanjih tožencih; zoper dobro vero (med drugim) govorita dejstvi, da je hlev fizično povezan s hišo pravnih prednikov tožnice P. 61 in prostorska umeščenost hleva.

_Pritožbeni postopek:_

7. Tožnica se ni pritožila zoper sodbo, pač pa sta toženca vložila pritožbo po odvetniku in še neposredno dopolnitev pritožbe, prav tako sta po odvetniku vložila pritožbo zoper sklep o stroških z dne 19. 8. 2021. 8. Pritožba zoper sodbo je obsežna (36 strani), v veliki meri nerelevantna in ponavljajoča se, zato bo sodišče druge stopnje povzelo le bistvene pritožbene teze, na ostale navedbe, kolikor terjajo odgovor, pa bo odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve. Enako velja za dopolnitev pritožbe, ki sicer obsega 10 strani. Obrazložitev te odločbe bo sledila sistematiki pritožb. 9. Pritožba tožencev z dne 30. 6. 2021 vsebuje uvodni del (od 1. do deloma 6. strani), ki konkretizirano ne napada razlogov sodbe prve stopnje, temveč razlaga o poteku postopka in različnim osebam očita pristranskost, sodišču pa nepravilno postopanje. Sledi del, naslovljen »glede neenakopravnega položaja strank v pravdi« (od 6. do začetka 8. strani). Nadalje v delu, naslovljenem »glede verodostojnosti prič« (od 8. do začetka 12. strani) pritožba podrobno razlaga, zakaj naj bi bile različne priče neverodostojne. V delu pritožbe, naslovljenem »glede relevantnih vprašanj brez ustreznega dogovora« (od 12. do 23. strani) pritožba ne izpodbija konkretizirano razlogov prvostopenjske sodbe, temveč niza številna vprašanja, pri katerih pogosto ni mogoče ugotoviti, kakšno zvezo naj bi imela z zadevo, saj pritožba ne vzpostavi povezave med temi »neodgovorjenimi vprašanji« in posameznimi razlogi prvostopenjske sodbe o odločilnih dejstvih.

10. Na straneh od 23 do 31 pritožba graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov z izvedenci gradbene, lesarske in elektro stroke, kar podrobneje obrazloži, s poizvedbami pri FURS ter zaslišanjem priče H. H. Bistvene teze teh delov bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

11. Pritožba v delu, naslovljenem »glede prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2002 in ostalih listin« (od 31. do 34. strani), med drugim navaja, da pogodba z dne 4. 12. 2002 ne omenja spornega hleva oziroma štale, temveč navaja, da je I. I. »… vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. 47, stanovanjska stavba v izmeri 134 m2 in dvorišče 57 m2, ki je predmet te pogodbe ...« Ne v pogodbi ne v aneksu k pogodbi z dne 26. 2. 2003 se ne omenja izrecno ne hleva ne gospodarskega poslopja, niti se ne omenja izvedeniškega mnenja izvedenca N. N. To mnenje je antidatirano in izdelano naknadno proti plačilu J. J.. V zadevi je ključni dokaz obvestilo OGU ... z dne 16. 8. 2005. 12. Nadalje pritožba v poglavju z naslovom »glede dobrovernosti J. J. in prve tožene stranke« (od 34. strani do konca pritožbe) med drugim navaja, da J. J. nikoli ni predlagala zaznambe v zemljiški knjigi, da je hlev njen, ne vložila tožbe zaradi ugotovitve lastništva na hlevu, niti opravila različnih drugih opravil, ki jih pritožba podrobno našteva (drugi odstavek na 34. strani pritožbe). To naj bi bila njena dobra vera pri nakupu nepremičnine in spornega hleva. Po drugi strani pa je prvi toženec hlev dejansko kupil in se kot njegov lastnik vknjižil, vendar naj po mnenju prvostopenjskega sodišča ne bi bil v dobri veri. Prvi toženec za pravdo I P 619/2005 ni vedel, saj mu E. E. o tej pravdi ni govoril. E. E. je tožbo vložil le zaradi izpraznitve nepremičnine, ne pa zaradi ugotovitve lastništva. V nepremičnini so namreč bile različne stvari, za katere se je govorilo, da so last A. Prvi toženec ni bil v času nakupa nikoli odvetnik. Tožnica ni priposestvovala sporne nepremičnine, ne pred časom, ki ga sodba določa s kar tremi različnimi datumi, ne kadarkoli potem.

13. Toženca v dopolnitvi pritožbe z dne 1. 7. 2021 med drugim navajata, da je sodišče dobro vero E. E. zavrnilo na podlagi nedokazane okoliščine, da naj bi ob nakupu s strani E. E. obstajala fizična povezava med spornim hlevom in hišo tožnice s kovinsko streho in betonskim okvirom. V zvezi s tem je L. L. najprej izpovedal, da se hiše nikoli ni nič držalo, šele pozneje, ne izrecno vprašanje sodnice, je rekel, da naj bi naredili neko strehico. Sodišče je tudi samo priznalo, da fotografij iz leta 2004 ni, zato so izpovedbe prič pomembne. Tudi priča K. K. je izpovedal, da betonskega okvira leta 2004 ni bilo, ta okvir je bil dalj čas prislonjen na sporni hlev. Priči L. L. in M. M. sta izjemno neverodostojni, navijata za tožnico in imata interes, da v tej pravdi zmaga. Zato sta priči neverodostojni tudi v zvezi z vprašanjem, kaj so prodajalci ob ogledu nepremičnine P. 62 pokazali E. E. kot predmet prodaje. Sodišče je negiralo načelo zaupanja v zemljiško knjigo in domnevo dobrovernosti. E. E. je bil priznan arhitekt, ki je zelo dobro pozna vsebino in postopke v zvezi z zemljiško knjigo, gradnjo objektov ipd., pred nakupom se je podrobno seznanil z zemljiškoknjižnim in katastrskim statusom sporne nepremičnine. E. E. si je nepremičnino večkrat osebno ogledal in nobeden od prodajalcev ali sosedov mu ni povedal, da predmet prodaje ni sporni hlev ali da bi bilo s tem hlevom karkoli narobe.

14. Tudi ta pritožba je v precejšnji meri (5. in 6. stran) sestavljena iz vprašanj brez jasne povezave s konkretnimi razlogi prvostopenjske sodbe. Nadalje navaja, da se je sodišče glede dobre vere E. E. oprlo tudi na izpovedbe drugega toženca na naroku 19. 3. 2019 v zadevi I P 321/2007, ki naj bi izpovedal, da je v času ogleda med hišo tožnice in hlevom bil betonski okvir. Vendar je na istem zaslišanju tudi izpovedal, da so mu prodajalci pokazali sporno štalo in da mu ni nihče povedal, da je kakršenkoli problem glede hleva. Sodišče prve stopnje se sklicuje na to, da pogodba z dne 7. 6. 2004 omenja samo en hlev, zato bi moralo to pravno stališče upoštevati tudi pri pogodbi z dne 4. 12. 2002, kjer sporni hlev tudi ni omenjen, vendar v primeru tožnice tega sodišče slednji ne šteje v slabo. Neutemeljeni so zaključki o nedobrovernosti prvega toženca, saj je bilo prav prijateljstvo z drugim tožencem razlog, da sta sklenila pogodbo z dne 7. 11. 2005. Namen je bil, da se družini tožencev družita tudi na zimskem in letnem dopustu. Toženca nista bila seznanjena z vsemi okoliščinami dopisovanja med E. E. in toženo (najbrž pravilno: tožečo) stranko, pa tudi, če bi bila, to ne bi spremenilo ničesar, saj ni šlo za spor glede lastništva, ampak le za spor glede izpraznitve hleva. Četudi je prvi toženec pravnik, se v času sklenitve pogodbe in tudi nekaj let potem nikoli ni ukvarjal s posli in pogodbami o prodaji nepremičnin, njegova specializacija je pravo EU. Tudi razlike v prodajni ceni niso bistvene. Glede hitrosti vpisa prenosa lastništva je stališče sodišča prve stopnje nelogično, normalno je, da se vpis predlaga hitro, ko je posel sklenjen in kupnina plačana.

15. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožencev z dne 30. 6. 2021 in dopolnitev z dne 1. 7. 2021 v enotni vlogi ter predlagala njuno zavrnitev.

16. V pritožbi zoper sklep o stroških z dne 9. 9. 2021 pooblaščenec tožencev ponavlja navedbe o poteku postopka, domnevnih nepravilnostih v njem in ravnanju različnih sodnic, v zvezi s samo odmero pa navede le to, da so nekatere postavke iz stroškovnika tožnice neutemeljeno priznane in da sodnica ni pojasnila, zakaj je izdala najprej sodbo, nato popravek sodbe, nato pa še sklep o stroških.

17. Tožnica je na pritožbo zoper sklep o stroških odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

18. Pritožbe niso utemeljene.

_Uvodno:_

19. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato mora, da bi lahko bila uspešna, vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, mora pritožnik, ki se v pritožbenih razlogih sklicuje na kakšno listino ali vlogo, to listino (vlogo) jasno in nedvoumno označiti, prav tako pa mora tudi jasno in določno povzeti relevantno vsebino listine (vloge), na katero se sklicuje.

20. V luči zgoraj povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da del pritožbe z dne 30. 6. 2021, naslovljen »uvodni del,« kljub svoji obsežnosti ne vsebuje skoraj nobenih konkretiziranih pritožbenih navedb, ki bi jih pritožba jasno povezala s posameznimi razlogi izpodbijane sodbe. Poleg opisovanja poteka tega in različnih drugih postopkov (kar ni noben zakonsko predvideni pritožbeni razlog) se ta del pritožbe ukvarja predvsem z domnevno neverodostojnostjo prič ter domnevno pristranskostjo in/ali nekompetentnostjo sodnic. Enako velja v pretežni meri tudi za del pritožbe, naslovljen »glede neenakopravnega položaja strank v pravdi.«

21. V zvezi z večkrat izraženimi očitki o pristranskosti razpravljajoče sodnice in predsednice sodišča H. H. pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru pristranskosti sodnika ustrezno pravno sredstvo predlog za izločitev (70. do 75. člen Zakona o pravdnem postopku1). Iz pritožbe je razvidno, da sta toženca take predloge vlagala, vendar z njimi nista bila uspešna, zato je jalovo pritožbeno razpravljanje o domnevni pristranskosti sodnic(e) in (ne)izločitvi.

22. Pritožnika vidita pristranskost oziroma neenakopravno obravnavanje tudi v tem, da sta se zadevi I P 790/2005 in I P 321/2007 zaključili zelo hitro na prvi stopnji. Ti dve zadevi se nista vodili med istimi strankami kot sedanja pravda, temveč je bila ena tožba vložena zoper prvega in druga zoper drugega toženca, medtem ko sta v tej zadevi tožena oba skupaj kot nujna sospornika. Citirani zadevi sta bili hitro zaključeni, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije (razlogi o tem so v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), v takem primeru pa seveda ni potreben nikakršen dokazni postopek in se zadeva lahko (in tudi mora) hitro zaključiti.

_Glede domnevne pristranskosti sodnic in neveredostojnosti prič:_

23. Pritožba in dopolnitev pritožbe2 velikokrat navajata, da naj bi bile nekatere priče pristranske in podkupljene oziroma »nagrajene« s strani J. J. (bivše direktorice tožnice), prav tako pritožba očita pristranskost in ponarejanje listin več osebam in organom, med drugim območni Geodetski upravi ..., izvedencu N. N., pristranskost oziroma delovanje v korist tožnice pa očita tudi razpravljajoči sodnici in predsednici sodišča H. H. S tem toženca dejansko številnim osebam očitata izvršitev kaznivih dejanj, kar je zelo resna obtožba, za katero pa ne ponudita nikakršnih prepričljivih argumentov3 in dokazov, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega ne zmoreta niti v pritožbi. V delu pritožbe, naslovljene »glede verodostojnosti prič,« pritožba v največji meri ne izpodbija konkretizirano posameznih razlogov prvostopenjske sodbe o odločilnih dejstvih, zato teh navedb, ne glede na njeno obširnost, v pretežnem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se ni odločilo za kaznovanje pooblaščenca zaradi žalitev zgolj iz razloga, ker je novejša sodna praksa Vrhovnega, Ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice zelo popustljiva do tovrstnega žaljivega izražanja v postopkovnih vlogah.

24. V zvezi s številnimi pričami (O. O., P. P., R. R., L. L., S. S., T. T., U. U. itd.) pritožba obširno in večkrat izpostavlja, da so priče v svojih pisnih izjavah navedle tudi nekatera dejstva, za katera niso mogle vedeti (npr. datume rojstva različnih oseb in datume sklenitev pogodb v daljni preteklosti), iz česar izhaja, da jim je nekdo sugeriral, kaj morajo napisati v izjavah (po navedbah pritožbe naj bi bila to U. U.). V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje na pisne izjave prič ni oprlo (primerjaj 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je nekatera dejstva ugotovilo iz drugih listin, vse še živeče osebe pa je neposredno zaslišalo. Njihove izpovedbe je ocenilo kot verodostojne, saj se skladajo z listinami (ki deloma izvirajo še iz 19. stoletja), uporabo spornega hleva s strani A. pa so potrdili tudi nekateri pravni predniki tožencev ter priče, ki niso v sorodstvenem razmerju z nobeno stranjo (18. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh razlogov prvostopenjske sodbe pritožba konkretizirano ne izpodbija, temveč se omejuje na (mnogokrat ponovljeno) pavšalno blatenje in diskreditiranje posameznih prič.

25. Pritožba se na več mestih retorično sprašuje, kako so nastale te pisne izjave prič. Pri tem pa sama pove, kar je razvidno tudi iz spisa (14. stran pritožbe zgoraj), da je prejšnja razpravljajoča sodnica V. V. pooblaščenca obeh strank pozvala, naj v spis vložita pisne izjave prič. Neutemeljen je očitek, da si je s tem »nameravala olajšati zaslišanje,« saj je poziv na predložitev pisnih izjav prič ustaljen in v zakonu predviden postopek (primerjaj 236.a člen ZPP). Zato je nesmiselno in sprenevedavo spraševanje in pisanje, da »se ni dalo razčistiti, kdo jim je vse to (pripravo izjav) naročil,« saj je očitno, da so bile pisne izjave pridobljene s strani pooblaščencev na pobudo sodišča. Če toženca nista vložila nobene pisne izjave prič, je to posledica njune odločitve. Ker je po eni strani sodišče prve stopnje pozvalo pooblaščenca obeh strank, da pridobita pisne izjave prič, in ker je po drugi strani sodišče priče tudi neposredno zaslišalo, sodišče utemeljeno ni dovolilo vprašanj pooblaščenca tožencev o tem, »kdo je pričam vse to naročil.« Taka vprašanja v ničemer ne bi pripomogla k ugotavljanju odločilnih dejstev, zato jih je sodišče utemeljeno zavrnilo, smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

26. Pritožba večkrat govori o nekakšni »gorenjski navezi« in ko se zberejo vsi očitki o nepristranskosti, toženca očitata pristranskost oziroma podkupljenost vsaj dvema sodnicama, upravnemu organu, izvedencu in vsaj osmim pričam. Za vse to, kot že rečeno, ne ponudita nikakršnega zanesljivega dokaza, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve o tako razširjeni zaroti4 izven okvirov zdravorazumske logike. Pritožba se tudi sprašuje, zakaj sodišče ni obvestilo tožilstva o očitkih pooblaščenca tožencev J. J. Pritožbeno sodišče lahko le ugiba, da zato, ker so ti očitki popolnoma nesmiselni. Hkrati pa je treba ugotoviti, da tudi pooblaščenec tožencev ni vložil kazenske ovadbe zoper nobeno od oseb, ki jim očita podkupljenost oziroma krivo pričanje (vsaj v pritožbi ne zatrjuje, da bi jo). Krivo pričanje ali ponareditev listine se prvenstveno dokazuje s pravnomočno kazensko obsodbo. Toženca nista storila ničesar, da bi takšno sodbo izposlovala. Vse zgoraj povedano velja tudi za očitke o domnevno ponarejenih dokumentih.

27. Z ničemer niso podprte pritožbene trditve, da naj bi J. J. »po informacijah« (čigavih?) od začetka do konca naroka potek zaslišanj poslušala na hodniku po telefonu ter bistvene dogodke prenašala naslednjim pričam (katere bistvene dogodke? katerim pričam? kako naj bi jih prenašala?). Pritožba večkrat omenja, da so nekatere priče že pokojne, pri čemer tudi ne konkretizira, kateri del sodbe pravzaprav s temi navedbami napada in iz katerega zakonsko predvidenega pritožbenega razloga. Navedba, da naj bi S. S. izjavo z dne 7. 1. 2005 podpisal, čeprav je bil nepismen, ni podprta z nobenim dokazom,5 še pomembneje pa je, da se sodišče prve stopnje na to izjavo sploh ni oprlo. Ni jasno, kateri del sodbe izpodbijajo pritožbene navedbe (tretji odstavek na 11. strani pritožbe), da priči T. T. in U. U. ne omenjata ne Z. Z. ne njenega pokojnega moža kot lastnikov parcele št. 45 in spornega hleva in da se z dejanskimi lastniki6 nihče od prič ni pogovarjal, predvsem pa ne o lastništvu hleva, zato na te navedbe niti ni mogoče podrobneje odgovoriti.

28. Tudi ni jasno, katero kršitev uveljavlja pritožba z navedbami, da je sodnica na zadnji narok prinesla štiri zapuščinske spise, ki jih je pregledal le pooblaščenec tožene stranke. Evidentno je, da njegova pravica do izjave s tem ni bila kršena.

_Glede dejanskega stanja:_

29. Precejšen del pritožbe ne zadosti standardom konkretiziranega in vsebinskega izpodbijanja razlogov prvostopenjske sodbe. To velja tudi za del, naslovljen »glede relevantnih vprašanj brez ustreznega odgovora.« V tem delu pritožba v največji meri konkretizirano ne izpodbija razlogov prvostopenjske sodbe, temveč v esejističnem slogu zastavlja vprašanja, na katera naj ne bi dobila odgovora; v večini primerov ni mogoče ugotoviti, katere dele sodbe s tem napada, ali pa je razvidno, da se vprašanja nanašajo na očitke o domnevni pristranskosti prič, o teh očitkih pa je pritožbeno sodišče navedlo razloge že v prejšnjih odstavkih.

30. Nesmiselno je spraševanje, zakaj je tožnica v spis vložila tako številne fotografske posnetke; vlaganje dokazov, vključno s fotografijami, je pravica stranke, za kar slednja ni dolžna dati nobenih pojasnil. Možnost vložiti fotografije (vključno s straniščem na štrbunk) sta imela tudi toženca in sta jo deloma tudi izkoristila. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da se »vsi spori nanašajo na okoliščine, ki so vezane in so se dogajale ravno in izključno na zahodni zid hiše ...,« saj se spor ne nanaša le na nek zahodni del hiše (ni razvidno, katero od dveh hiš ima pritožba v mislih), temveč na številne druge okoliščine, od katerih je odvisno vprašanje priposestvovanja.

31. Neutemeljene so navedbe na koncu 12. strani pritožbe o tem, zakaj ni tožnica ponudila potrdila upravne enote o registraciji vozila in letnici izdelave; pri tem je govora o fotografiji v prilogi A104a, na kateri je vidno vozilo VW hrošč z nalepko države YU in registrsko tablico iz časov Jugoslavije, tako da je evidentno, da je bila fotografija posneta pred letom 1991. Neutemeljena je pritožbena navedba, da »tudi če bi se vozilo res nahajalo7« med hlevom in hišo, to še ne pomeni, da je ta prostor last tožničinih pravnih prednikov; sodišče prve stopnje te fotografije ni uporabilo kot neposreden dokaz lastništva, temveč kot indic. In tako indično sklepanje je pravilno: če nekdo parkira na prostoru med dvema zasebnima stavbama, je dokaj verjetno, da je lastnik tega prostora.

32. Številne pritožbene navedbe se nanašajo na vprašanje betonskega okvira, ki je povezoval sporni hlev s hišo A.: navedbe o zidarskem obrtniku Č. Č. in priči Š. Š. na 13. strani pritožbe; o podatkih o gradbenih delih v drugem odstavku na 14. strani pritožbe; da se je »v vseh dosedanjih spisih« (katerih?) trdilo, da je bil betonski okvir naslonjen na južni zid hleva; o priči K. K. (peti do sedmi odstavek na 20. strani pritožbe).

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kdaj in kje je bil betonski okvir,8 ni oprlo le na priče, temveč tudi na fotografije št. 9 in 10 v prilogi B112, ki prikazujeta gradnjo v letu 2005 (primerjaj razloge v 51., 53. in 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožba vsebinsko ne sooči). Na fotografijah je jasno vidno, da se betonski okvir drži hiše P. 61 (fotografija št. 9 v prilogi B112) in da lesena streha hleva sega do hiše ali skoraj do hiše pravnih prednikov tožnice (fotografija št. 10), kar tudi po oceni sodišča druge stopnje govori v prid fizični povezavi med objektoma. Navedbe dopolnitve pritožbe o betonskem okviru, ki naj bi bil le prislonjen in pozneje postavljen, so nepomembne, saj je ta okvir le eden od indicev, da sta bila sporni hlev in hiša pravnih prednikov tožnice fizično povezana. Poleg betonskega okvira obstaja tudi kamniti zid, ki povezuje hišo in hlev (fotografije v prilogah A49 in A50 priloženega spisa P 790/2009, posnete poleti 2003).

34. Poleg tega se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju povezanosti hleva in hiše P. 61 oprlo tudi na prostorsko umeščenost teh dveh zgradb (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ugotovilo, da je prvotna, stara kmečka hiša P. 62 bila z mostom povezana z lastnim hlevom oziroma gospodarskim poslopjem, na drugi strani skupnega dvorišča pa stoji hiša P. 61, ki ima tudi svoj hlev oziroma gospodarsko poslopje, povezano s hišo (vsaj s kamnitim zidom). Vsaka od hiš je torej skupaj s »svojim« hlevom tvorila zaključeno celoto. To pa mora pri povprečnem opazovalcu zbuditi vtis, da gre za dve ločeni enoti, ki sta precej verjetno v lasti dveh različnih oseb.

35. Ker je sporno tudi, ali je obstajala (in kakšna) fizična povezava med objektoma v času, ko si je E. E. sporno nepremično ogledoval pred nakupom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi o tem dejstvu zanesljivo pričajo fotografije, na katere se je sodišče prve stopnje tudi oprlo (primerjaj 57. in 59. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre za fotografije v prilogah A49 in A50 iz priloženega spisa P 790/2009, na zadnji strani katerih je odtisnjen datum 23. 6. 2003,9 iz teh fotografij je jasno razvidno, da je sporni hlev in hišo P. 61 povezoval kamnit zid. Že ta zid po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek, da sta stavbi fizično povezani, kar bi moralo pri osebi, ki si stavbo ogleduje (še posebej, če gre za izkušenega arhitekta, kar glede E. E. izpostavlja pritožba), vzbuditi sum, da gre tudi za pravno oziroma lastniško povezanost. 36. V dopolnitvi pritožbe toženca v zvezi z nedobrovernostjo E. E. (točka I., 1. dopolnitve pritožbe) obširno navajata, da naj bi ne bilo dokazano, da je v času ogleda s strani E. E. obstajala fizična povezava med spornim hlevom in hišo, pri čemer pritožba podrobno razčlenjuje izpovedi posameznih strank in prič. Pri tem pa pritožba spregleda, da poleg izpovedi prič, ki so glede na potek časa nedvomno manj zanesljive, obstajajo v spisu tudi fotografije, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da fotografij vmesnega prostora iz leta 2004 ni, vendar z dostavkom (ki ga pritožba ignorira), da so fotografije iz obdobij pred in po tem letu. Med drugim so v spisu fotografije iz leta 2003, ki jasno prikazujejo kamniti zid. Ker je ta kamniti zid sodišče prve stopnje videlo tudi na ogledu, je edini logični zaključek, da obstaja vsaj od leta 2003, torej je moral obstajati tudi v letu 2004. Glede na fotografsko izkazani obstoj zidu (vsaj) v letu 2003, torej pred ogledi E. E., so nepomembne tudi navedbe (drugi odstavek na 7. strani dopolnitve pritožbe) o tem, kaj je drugi toženec na naroku 19. 3. 2019 izpovedal glede betonskega okvira.

37. Četudi bi prodajalci E. E. res trdili (kar ni nesporno, temveč le teza tožencev), da se prodaja »po podatkih iz zemljiške knjige in katastra,« to glede na stanje v naravi, ni odvezovalo E. E. od ustrezne raziskovalne dolžnosti. Že kamniti zid v povezavi s prostorsko umeščenostjo hiše P. 61 in spornega hleva bi pri E. E. moral vzbuditi dvom, da sta navedena hiša in hlev povezana ne le fizično, temveč tudi pravno oziroma posestno. Zato so nepomembne pritožbene navedbe, kaj sta o tem hlevu izpovedala L. L. in K. K., saj poleg verbalnih dokazov obstajajo tudi fotografije, ki so mnogo bolj zanesljive. Tudi sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na izpovedbe, temveč tudi na druge dokaze in indice (primerjaj točko 51. obrazložitve izpodbijane sodbe).

38. Dopolnitev pritožbe se obširno ukvarja z vprašanjem, ali sta bila hiša in hlev povezana tudi s pločevinasto strehico, vendar to ni pomembno, saj je s fotografijami izkazano, da sta bila povezana (vsaj, tudi) s kamnitim zidom. Nadaljnje spraševanje, ali bi strehica pomenila, da hlev ni več samostojen objekt, je zgrešeno, saj sodišče prve stopnje ni zapisalo, da hlev ni samostojen objekt. 39. Pritožba očita, da je priča Š. Š. priložil svoji pisni izjavi več listinskih dokazov, ki jih tožnica ni pravočasno vložila in je bila torej z njimi prekludirana. Uporaba dokazov, v zvezi s katerimi je stranka prekludirana, bi lahko pomenila relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni konkretiziran, saj pritožba ne pove, za katere dokaze naj bi šlo in kako so (če so) vplivali na odločitev sodišča. 40. Nekonkretizirane so pritožbene navedbe (v obliki retoričnega vprašanja), zakaj sodnica ni hotela dokončati zaslišanja U. U.; ni jasno, ali pritožba s tem uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali kakšno procesno kršitev, prav tako pritožba ne pove, katero odločilno dejstvo naj bi se s tem zaslišanjem, če bi bilo dokončano, lahko ugotovilo.

41. V zvezi z insinuacijami o pristranskosti in/ali podkupljenosti so povezane tudi navedbe (osrednji odstavek 15. strani pritožbe) o dnevniku, ki naj bi ga U. U. vrgla stran. Pritožba med drugim navaja, da bi se iz dnevnika gotovo ugotovilo, ali je in koliko je U. U. po nalogu J. J. izročila pričam kot nagrado za lažno pričanje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je skrajno nerealno in nerazumno pričakovati, da bo oseba, ki naj bi podkupovala priče, o tem vodila nekakšno knjigovodstvo.

42. Pritožba večkrat govori o nekakšnih ponarejenih nemških posestnih listinah oziroma kopijah le-teh, kar je zopet dokazno nepodprto in ne more pripeljati do uspeha tožencev v pritožbenem postopku (ponarejanje listin se praviloma dokazuje s kazensko sodbo, samo dejstvo ponarejenosti pa z izvedencem). Enako velja za navedbe (konec 15. in 16. stran pritožbe), da naj bi U. U. vrgla stran izvirnik posestnega lista v nemščini. Prvič, niti ni jasno, katero listino ima pritožba s tem v mislih, poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na več različnih dokumentov iz časa Avstro-Ogrske, ki so delno v nemščini in ki jih je ustrezno dokazno ocenilo (19. do 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s temi razlogi pa se pritožba konkretizirano in vsebinsko ne uspe soočiti. Nekateri od teh dokumentov so opremljeni z žigi arhivov, drugi so bili predloženi v izvirniku (primerjaj razloge v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti v njihovo pristnost. 43. Retorično vprašanje (16. stran pritožbe), zakaj bi U. U. sploh ponarejala nemški posestni list in zakaj se sodišče ni zanimalo, kdo je na posestnem listu ponaredil podatek o klaftrah, izhaja iz predpostavke, da naj bi bilo ugotovljeno dejstvo, da so listine ponarejene, vendar iz sodbe to ne izhaja; ker tudi pritožba za svoje očitke o ponarejenosti ne ponudi nobenega prepričljivega dokaza (npr. kazenske obsodbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin, izvedenskega mnenja), je zgrešeno izhajati iz predpostavke, da naj bi bile te nemške listine ponarejene. Poleg tega se sodišče prve stopnje na zapis o 153 klaftrah niti ni oprlo (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je razpravljanje o (ne)verodostojnosti tega podatka brezpredmetno.

44. Pritožba se obsežno ukvarja z izjavo J. J., da je za pravdanje porabila že 40.000 EUR, kar naj bi po mnenju tožencev pomenilo, da je nekoga podkupovala, pri čemer pa se vsebinsko ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje, ki se je opredelilo tudi do tega, četudi ne odločilnega vprašanja – primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Zakaj sodišče od J. J. ni zahtevalo listinskih in drugih dokazov o porabljenih 40.000 EUR? Zato, ker v pravdnem postopku sodi v mejah postavljenih zahtevkov in na podlagi gradiva, ki ga predložijo stranke, možnost pridobivanja dokazov po uradni dolžnosti pa je zelo omejena (primerjaj 3. člen ZPP). Ker ne gre za odločilno dejstvo, je neutemeljeno zelo obsežno pritožbeno navajanje, da je toženka želela vse te račune (ni točno jasno, za kaj naj bi bili računi izdani; menda pritožba ne misli, da so bili tudi za domnevno izplačane podkupnine izstavljeni računi?) preveriti na FURS.

45. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe (niti ne navedbe, temveč vprašanja), zakaj tožnica spora glede hleva nikoli ni zaznamovala v zemljiški knjigi in zakaj je odstopila od postopka, ki ga je sprožila na Geodetski upravi; gre za ravnanja, ki so v prosti dispoziciji stranke. Razloge o geodetskih listinah ter križcih v starih kopijah reambulančnega katastra (oziroma kavljih v obliki črke Z, ki izkazujejo lastniško povezanost dveh objektov ali parcel) je sodišče zapisalo (primerjaj 19., 35. in 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba pa se s temi razlogi vsebinsko ne sooči. Neutemeljeno je spraševanje, zakaj od leta 1882 ali 1905 ni bila nikoli urejena služnostna pot od hiše na parc. št. 47 do hleva; iz sodbe je razvidno, da so bili A. (lastniki parcele št. 47) ves čas prepričani, da so lastniki (tudi) spornega hleva in da le-ta stoji na parceli št. 47, zato je jasno, da služnosti niso urejali, saj niso niti pomislili, da bi bila potrebna.

46. Pritožba se vsebinsko in konkretizirano ne sooči s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje o tem, kdaj je (upoštevaje različne dejanske scenarije) pričela teči in se iztekla priposestvovalna doba (42. do 44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je sprenevedavo spraševanje, zakaj sodba kot datume začetka priposestvovanja navaja kar tri različne datume. Sodba pri določitvi teh datumov ni negotova, kot navaja pritožba, temveč sistematična in celovita ter s tem, ko obdela tri različne možne scenarije začetka teka priposestvovanja, preizkusi utemeljenost zahtevka po različnih podlagah in z različnimi možnimi izhodišči; končni in pravilni zaključek prvostopenjske sodbe je, da so pravni predniki tožnice sporni hlev nedvomno priposestvovali, najpozneje leta 1971. 47. Nekonkretizirana in očitno neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodba »poslužuje s pričami, če istočasno trdi in večkrat ponavlja, da priče niti niso potrebne in relevantne za to pravdo glede na obstoječe listinske dokaze.« Sistematična, analitično-sintetična dokazna ocena (8. člen ZPP) se mora opredeliti do vseh izvedenih dokazov. Pravilno je, da sodišče poveže verbalne dokaze (priče) z listinami, pri čemer je stvar proste dokazne ocene, katerim dokazom bo v zvezi s katerim dejstvom sodišče poklonilo večjo težo. 48. Pritožbena spraševanja: zakaj se v pogodbi ne omenja spornega hleva ter izvedenskega mnenja N. N.; zakaj je tožnica vztrajno nasprotovala poizvedbam glede mnenja in izvedenca na DURS-u; zakaj v spisu ni slike stranišča na štrbunk in zakaj ni ene besede o napovedi pooblaščenca toženke, da »se te izjave prič M. M. in L. L. nikoli več ne bo slišalo,« ne vzpostavijo nobenega vsebinskega dialoga z razlogi izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene in tudi ne terjajo posebnega odgovora.

49. Ker mora pritožba, kot je bilo že pojasnjeno, argumentirano polemizirati z razlogi izpodbijane sodne odločbe, ne more biti uspešna z naštevanjem listinskih dokazov, ki naj se v sodbi ne bi omenjali (21. in 22. stran pritožbe) in z naštevanjem vprašanj, ki naj bi jih nameraval pooblaščenec tožencev zastaviti priči H. H. (29., 30. in del 31. strani pritožbe); v zvezi s temi listinami in vprašanji bi morala pritožba določno pojasniti, katera odločilna dejstva naj bi iz tega izhajala in katera s strani sodišča prve stopnje ugotovljena odločilna dejstva naj bi bila zaradi teh domnevnih opustitev zmotno ali nepopolno ugotovljena. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z dopisom Ž. Ž. iz Zagreba in navedbe, da se v sodbi »ne komentira še veliko drugih v spis vloženih dokazov« (pritožba ne pove, katere dokaze ima v mislih) in izvedenskega mnenja Y. Y. (gre za izvenpravdno mnenje), saj pritožba ne vzpostavi konkretizirane povezave med temi navedbami in razlogi sodbe.

_Glede neizvedenih dokazov:_

50. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z neizvedenimi dokazi (23. do 31. stran pritožbe), s katerimi toženca smiselno uveljavljata kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov z izvedenci. Pritožbene navedbe, da se o tem, ali je dokaz bistven ali ne, lahko sodišče opredeli šele, ko se dokaz izvede, odražajo nepoznavanje osnovnih načel civilnega procesnega prava. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) zahteva, da stranka najprej poda trditve o odločilnih dejstvih, šele nato, če gre za relevantne in sporne trditve, se njihova resničnost ugotavlja z izvajanjem dokazov. Izvajanje t. i. preiskovalnih dokazov v pravdnem postopku načeloma ni dopustno.

51. V zvezi s posameznimi izvedenci pritožba konkretno navaja, kaj je želela z njimi dokazati, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za dejstva, ki so bodisi nesporna, bodisi niso relevantna, zato je sodišče te dokaze utemeljeno zavrnilo.

52. Glede izvedenca gradbene stroke pritožba med drugim navaja, da bi pojasnil, kakšno funkcijo ima in zakaj ter kdaj je bil zgrajen kamniti zid, ki povezuje hlev in hišo tožeče stranke; sodišče se je o tem zidu izjasnilo (primerjaj 59. točko obrazložitve), kot že pojasnjeno, pa je na podlagi fotografij mogoče zanesljivo sklepati, da je zid stal v času, ko si je sporne nepremičnine ogledoval E. E. To je edino relevantno dejstvo v zvezi z zidom. Nepomembno je, zakaj in kdaj je bil ta zid zgrajen; pritožbene navedbe, da je bil zgrajen zaradi vaške ceste in bi bil zgrajen tudi, če na tem kraju ne bi bilo hleva in hiše, so nejasne in tudi zelo malo verjetne; splošno znano je, da ob vaških cestah kar tako ne postavljajo kamnitih zidov.10 Neutemeljena je pritožbena graja zaključka prvostopenjske sodbe, ki temelji tudi na neposrednem ogledu objekta, da gre za zid, ki povezuje hlev s hišo; kot je bilo že pojasnjeno, je tak zaključek logičen glede na dejstvo, da gre za zid, ki dejansko fizično povezuje hlev in hišo, saj se en konec zidu stika s hlevom, drugi pa s hišo. 53. V zvezi z betonskimi stebri in/ali betonskim okvirom (o čemer naj bi se tudi izjavil izvedenec) je bilo že pojasnjeno, da je bilo tudi na podlagi fotografij (ki jih je priložil sam toženec) ugotovljeno, do so bili ti gradbeni elementi na sporni parceli že vsaj leta 2005. Nepomembno je, ali so bili izdelani na kraju samem ali pa je bil betonski okvir posebej izdelan. Da ne drži pritožbena teza, da naj bi bil ta okvir (šele) po letu 2009 prestavljen in vgrajen na sedanjem kraju, potrjujejo med drugim fotografije, ki jih je priložila sama tožena stranka (priloga B112). Zato so deplasirane pritožbene navedbe, da se sodišče »nekritično« sklicuje na fotografske posnetke, ki jih je v spis vložila tožnica, saj se je sodišče oprlo (tudi) na fotografije tožencev. Kaj naj bi bilo s fotografskimi posnetki tožnice narobe, pritožba ne uspe konkretizirano pojasniti, očitki v smislu, da je tožnica »imela na voljo kar 20 let za časovno umestitev nastanka fotografskega posnetka« pa niso razumljivi. Če pritožba meni, da je katera od fotografij ponarejena, bi morala to konkretizirano zatrjevati, ponuditi za to dokaze, česar pa ni uspela storiti. V spisu je poleg navedenih fotografij tudi aerofoto posnetek iz leta 1966 (priloga A81), ki ga je sodišče vpogledalo (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in iz katerega je razvidno, da sta bila hiša P. 61 in sporni hlev fizično tik drug ob drugem že leta 1966. 54. Ni pomembno, ali je »starostna in kvalitetna razlika« med pločevino, s katero je prekrita hiša in pločevino, s katero je prekrit medprostor med hlevom in hišo ter kdaj je bila ta pločevina postavljena. Že sámo dejstvo, da sta hlev in hiša povezana s kamnitim zidom, bi pri povprečno skrbnem človeku zadoščalo za sum, da gre tudi za lastniško povezanost, zato ni bistveno, kdaj, kje in kako se je pojavila pločevinasta streha. Iz istega razloga so neutemeljene tudi navedbe, da bi izvedenec pojasnil, kaj pomenijo sledovi na južnem delu zahodne stene hiše na parceli št. 47. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje razumni in tudi povprečno izkušenemu laiku sprejemljivi ugotovitvi, da ti sledovi kažejo na to, da se je nekoč v preteklosti tam s hišo stikal nekakšen zid. 55. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z izvedencem lesarske stroke; vprašanja v zvezi z urbanističnim potrdilom (zadnji odstavek 25. strani pritožbe) ne sodijo v pristojnost izvedenca lesarske stroke, temveč gre za razlago listin. Vprašanje, kaj se je in ali se je delalo na hlevu leta 1979 (25. in 26. stran pritožbe) ni relevantno (primerjaj 7. in 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ker je priposestvovalna doba – po za toženca najbolj ugodnem scenariju – potekla že leta 1971. Torej so bili pravni predniki tožnice leta 1979 že izvenknjižni originarni lastniki, zato je za presojo dobrovernosti nepomembno, kaj so ti pravni predniki (iz)vedeli ali delali leta 1979. Za povrh sta toženca navedbe, da leta 1979 dovoljena dela niso bila opravljena, prvič podala šele v pritožbi zoper sodbo iz leta 2017, torej je šlo za nedopustno pritožbeno novoto (glej opombo št. 17 v sklepu VSL I Cp 1911/2017 z dne 14. 6. 2018), ki tudi v ponovljenem sojenju ne more biti upoštevna. Iz razlogov, zaradi katerih niso utemeljene navedbe o adaptaciji leta 1979, so neutemeljene tudi navedbe na 33. strani pritožbe o etnološkem spomeniku in lokacijski informaciji, saj se vse te navedbe nanašajo na dogajanje po izteku priposestvovalne dobe.

56. Enako velja za navedbe v zvezi z izvedencem elektro stroke (predzadnji odstavek na 26. strani pritožbe); pritožba se ne sooči z razlogi prvostopenjske sodbe (6. točka obrazložitve), da elektrifikacija ni pogoj za priposestvovanje, poleg tega pa tudi ne pojasni, katero odločilno dejstvo pravzaprav izpodbija z navedbami o tem, ali gre za novejši ali starejši material ter o poizvedbah na »pristojni elektro družbi,« kdaj je bila napeljava naročena in izpeljana.11

57. Obširne, pa hkrati nerazumljive in nekonkretizirane so pritožbene navedbe na 27. do 31. strani v zvezi s poizvedbami pri FURS, izvedencem N. N. in zaslišanjem H. H. Pritožba, prvič, ne pojasni, kateri del obrazložitve sodišča prve stopnje oziroma katera odločilna dejstva s tem izpodbija. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje mnenja izvedenca N. N. z dne 3. 12. 2002 niti ni štelo kot odločilen dokaz, temveč se je pri ugotavljanju volje pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe z dne 4. 12. 2002 oprlo predvsem na njihove izpovedbe in (na podlagi številnih indicev ugotovljeno) dejstvo, da sta prodajalca leta 2002 bila prepričana, da je tudi sporni hlev del parcele št. 74 (79. točka obrazložitve izpodbijane sodbe; več o tem v nadaljevanju).

58. Pritožbene navedbe (točka e) na 28. strani pritožbe), da sodišče ni zaslišalo »nobene od natančno predlaganih oseb,« so nekonkretizirane, saj pritožba ne pove, katerih oseb ni zaslišalo in katero odločilno dejstvo naj bi se z njihovim zaslišanjem ugotavljalo. Tudi v zvezi z obširnimi navedbami o nezaslišanju H. H. pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne pove konkretizirano, v zvezi s katerim odločilnim dejstvom je predlagala njeno zaslišanje; kolikor se da razbrati, je bil tudi ta dokaz predlagan v zvezi s poizkusi toženca diskreditirati priče tožnice, vendar pritožba ne more uspeti s parcialnim sklicevanjem na neizvedbo enega (indičnega) dokaza, ko hkrati konkretizirano ne izpodbije drugih razlogov sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugih dokazov (prič, listin in fotografij).

_Glede prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2002:_

59. Z navedeno pogodbo je tožnica kupila nepremičnino parc. št. 47 od K. K. in U. U. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar niti ni sporno, da v pogodbi ni omenjen sporni hlev oziroma »štala,« temveč le stanovanjska stavba in dvorišče. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne glede na to, da se hlev v navedeni pogodbi ne omenja, to še ne pomeni, da tožnica ni kupila (tudi) hleva.12 Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so bili pravni predniki tožnice (A.) prepričani, da je tudi sporni hlev del parcele št. 47, za to prepričanje (dobrovernost) pa je sodišče prve stopnje navedlo številne, natančne in sprejemljive razloge, ki jih pritožba konkretizirano v največji meri sploh ne napada (16. do 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je ob takšni dobrovernosti oziroma opravičljivi nevednosti A. o tem, da sporni hlev stoji na drugi parceli (št. 45), logičen zaključek, da so dediči rodbine A., ko so prodajali podedovano nepremičnino, pač želeli prodati celotno nepremičnino, torej tudi sporni hlev. Ob tem je očitno, da pogodba le povzema opis nepremičnine v zemljiški knjigi,13 ko v 1. in 2. točki zapiše, da je I. I. »... vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. 47 stanovanjska stavba v izmeri 134 m2 in dvorišče 57 m2, ki je predmet te pogodbe«. To še ne izključuje možnosti, da je bil (tudi) sporni hlev predmet prodaje. Enako je zapis o stanovanjski stavbi in dvorišču povzet iz zemljiške knjige v aneksu z dne 26. 2. 2003 (priloga A10), pri čemer je bil aneks sklenjen zaradi spremembe vložne številke in ne kakšnih drugih sestavin pogodbe, tako da je zelo verjetno, da pri sestavi aneksa na druge sestavine (npr. opis nepremičnine) pogodbeniki niso bili pozorni. Dejstvo, da se v pogodbi ne omenja izvedenskega mnenja N. N., ne dokazuje ničesar, saj tako mnenje oziroma cenitev ni bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe.

60. Dopolnitev pritožbe navaja, da bi enako pravno stališče, kot ga je zavzelo v zvezi s pogodbo E. E. (da je v njej zapisan le en hlev in ne dva), moralo sodišče prve stopnje zavzeti tudi glede pogodbe z dne 4. 12. 2002, v kateri tudi ni omenjen sporni hlev, temveč je govora le o stanovanjski stavbi in dvorišču. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili A. skozi več generacij prepričani, da je tudi sporni hlev del njihove parcele št. 47 (številnih indicev, ki jih je prvostopenjsko sodišče nanizalo za njihovo dobrovernost, ne pritožba ne dopolnitev konkretizirano ne izpodbijata), zato so pogodbo 4. 12. 2002 sklepali v prepričanju, da tudi sporni hlev stoji na parceli št. 47 in je torej predmet pogodbe, saj za neujemanje zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim niso vedeli. Torej so se s tožnico dogovorili, da je predmet prodaje (tudi) sporni hlev kot del posesti.

61. Poleg tega je bistvena razlikovalna okoliščina med dobrovernostjo oziroma skrbnostjo pri sklepanju pogodb tožnice in E. E. v tem, da sta oba kupovala zaključeni celoti (od dedičev sta kupovala posestvo, ki so ga slednji podedovali po svojih pravnih prednikih), vendar je bilo posestvo, ki ga je kupovala tožnica, naravno in logično sklenjeno (hiša s pripadajočim gospodarskim poslopjem – hlevom, ki je s hišo povezan s kamnitim zidom), medtem ko toženci zatrjujejo, da je E. E. poleg enako naravno zaokrožene posesti (hiše, z mostom povezane z gospodarskim poslopjem) kupil tudi nekaj, kar ni logično, naravno in funkcionalno v smislu tradicionalnega kmečkega gospodarstva povezano s hišo P. 62. Toženci zatrjujejo, da je E. E. (tudi) hlev na nasprotni strani dvorišča, ki fizično (in tudi ne posestno oziroma uporabnostno) ni povezan s hišo P. 62, temveč z drugo hišo – P. 61. Drugače povedano: uporaba spornega hleva, njegova fizična povezanost s hišo in umeščenost v prostor pri tožnici – v nasprotju s E. E. – niso mogle zbuditi dvomov in vprašanj, temveč so vse te okoliščine kazale na to, da je (tudi) sporni hlev integralni del kmetije na naslovu P. 61, zato tožnici ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, da hlev ne leži na parceli št. 47. Zato je vsebina raziskovalne dolžnosti obeh kupcev različna.

62. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo obvestilo OGU ... z dne 16. 8. 2005 ključni dokaz za to zadevo; to obvestilo je bilo izdano že po tem, ko sta E. E. in tožnica kupila sosednji nepremičnini št. 45 in 47, v obvestilu pa je bilo prvič ugotovljeno, da je oznaka pripadnosti na starih reambulančnih katastrih (»križec« ali »kavelj« v obliki črke Z) bila napačna, zato je jasno, da ugotovitev o tej napaki v obvestilu, izdanem več let po sklenitvi pogodb, ne more vplivati na dobrovernost v času sklepanja pogodb. O tem obvestilu ter razliki med atributno in grafično evidenco obeh parcel ima sodba prepričljive in obširne razloge v točkah 33 do 36, s katerimi se pritožba vsebinsko ne sooči, zato lahko sodišče druge stopnje tem razlogom le pritrdi.

_Glede (ne)dobrovernosti kupcev parcel št. 45 in 47:_

63. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z dobrovernostjo J. J.; predvsem zato, ker so A. v času, ko so nepremičnino prodajali tožnici, le-to že priposestvovali, zato se vprašanje dobrovernosti zakonite zastopnice tožnice sploh ne izpostavlja. O tem, da je bil predmet pogodbe z dne 4. 12. 2002 tudi sporni hlev, je pritožbeno sodišče razloge zapisalo v prejšnjih odstavkih.

64. Prav tako je bilo že pojasnjeno, katere okoliščine bi pri E. E. mogle in morale spodbuditi raziskovalno dolžnost (uporaba hleva, fizična povezanost s hišo in prostorska umeščenost oziroma zaokroženost kmetije). Ker te dolžnosti ni opravil, ga ni mogoče šteti za dobrovernega. Pritožba ima sicer prav, da ni mogoče zaključiti, da slaba vera E. E. izhaja že iz same vsebine pogodbe z dne 7. 9. 2004 (v kateri se omenja le en hlev in ne dva), vendar sodišče prve stopnje ugotovitev o njegovi slabi veri ni utemeljilo le z vsebino pogodbe, temveč tudi z drugimi, zgoraj omenjenimi okoliščinami.

65. Tudi pritožbene navedbe v zvezi z (ne)dobrovernostjo prvega toženca F. F. se ne soočijo z bistvenimi razlogi sodišča prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ena bistvenih okoliščin, da je F. F. dober prijatelj drugega toženca G. G., sina E. E., zato je malo verjetno, da nobeden od E. ne bi prvemu tožencu povedal za težave in spore v zvezi s hlevom. Prav dejstvo, ki ga izpostavlja dopolnitev pritožbe, da sta bila toženca dobra prijatelja, potrjuje pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, da je zelo nenavadno, da bi prijatelj prijatelju zamolčal obstoj pravde v zvezi s prodajano nepremičnino.

66. Le dodaten indic, da so mu skoraj zagotovo o problemih s hlevom kaj povedali, je dejstvo, da je F. F. diplomirani pravnik, pri čemer niti ni bistveno, kar izpostavlja dopolnitev pritožbe, da je specialist za evropsko pravo in ne za pravo nepremičnin. Vsak diplomiran pravnik nekaj ve o prometu z nepremičninami in kupoprodajnih pogodbah, poleg tega je splošno znano, da nepravniki svoje prijatelje in znance pravnike večkrat prosijo za pravne nasvete, zato je logičen in utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je malo verjetno, da G. G. svojemu dobremu prijatelju F. F. ne bi povedal ničesar v zvezi s spori glede hleva, ne glede na to, da je bil morda E. E. prepričan, da bo pravda hitro zaključena.14

67. Tudi pritožbene navedbe, da je E. E. vložil tožbo le zaradi izpraznitve nepremičnine in da so bile v hlevu različne stvari, ki so last A., ne utemeljujejo F. F. dobrovernosti, temveč prav obratno. Zelo malo verjetno je, da bi prijatelj F. F. ničesar ne povedal o tem, da teče izpraznitvena pravda15 in da so v hlevu stvari tretjih oseb. Ta podatek je bil za F. F., ki navaja, da je želel kupljeni hlev spremeniti v vikend, ključnega pomena, saj je od tega, kdaj bodo iz hleva odstranjene stvari tretjih oseb, odvisno to, kdaj bo lahko začel s preurejanjem. Celo če ne bi šlo za nikakršno prijateljsko vez, bi bilo pričakovati, da bo prodajalec kupcu omenil, da so v nepremičnini, ki je predmet prodaje, stvari tretje osebe, ki jih ta noče odstraniti, zaradi česar je potrebna celo izpraznitvena tožba. Takoj ko je potencialnemu kupcu znano, da ima nekdo v prodajani nepremičnini svoje stvari in jih noče odstraniti, pa minimalna skrbnost zahteva, da kupec razišče, kaj je s temi stvarmi in kakšno je razmerje lastnika stvari z nepremičnino.

68. Okoliščine o fizični povezanosti, prostorski umeščenosti in (domnevno brez podlage) nahajajočih se stvareh A. bi F. F. lahko ugotovil tudi z ogledom nepremičnine, vendar iz sodbe izhaja, da ogleda pred nakupom sploh ni opravil, temveč se je za nakup odločil na podlagi fotografij (73. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi pritožba in dopolnitev pritožbe ne trdita, da bi si F. F. hlev pred nakupom ogledal, zato je treba šteti, da si ga ni. To pa je še ena zelo nenavadna okoliščina (malo je verjetno, da bi bil pravnik tako neskrben), ki indično kaže na to, da je F. F. pravzaprav vedel za spor v zvezi s hlevom in torej ni bil dobroveren. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo (česar pritožbi tudi ne izpodbijata), da je že iz fotografij, ki naj bi bile podlaga za F. F. odločitev za nakup, razvidna povezanost hiše in hleva (73. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Že to bi moralo pravniku F. F. vzbuditi pomisleke v zvezi s tem, kakšno je pravno stanje hleva in ga usmeriti k dodatnemu raziskovanju.

69. Dopolnitev pritožbe v zvezi s tem, kaj so prodajalci pokazali E. E., navaja, da je sodišče zanikalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo in domnevo dobrovernosti. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, zakaj je domneva dobrovernosti izpodbita in da tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno, saj mora stranka izkazati tudi ustrezno skrbnost pri svojem ravnanju, vključno z raziskovalno dolžnostjo. Ker je bistveno, kaj si je E. E. pred nakupom ogledal, kaj mu je bilo pokazano in kaj je poizvedel oziroma ni poizvedel (pa bi mogel in moral), ni pomembno, ali je bil E. E. priznan arhitekt, ki je poznal vsebino in postopke v zvezi z zemljiško knjigo, katastrom itd. in da se je pred nakupom podrobno seznanil z zemljiškoknjižnim in katastrskim statusom. Strokovno znanje in listinski podatki ne morejo nadomestiti skrbnosti pri ogledu nepremičnine v naravi.

70. Dopolnitev pritožbe nadalje zatrjuje, da E. E. ob več ogledih nihče od prodajalcev ali sosedov ni povedal, da sporni hlev ni predmet prodaje; četudi mu morda tega res ni povedal, pa mu hkrati tudi ni povedal, da bi ta hlev bil predmet prodaje oziroma del parcele; slednje (nobenih informacij o spornem hlevu) pa bi vsekakor ob ustrezni skrbnosti E. E. nalagalo raziskovalno dolžnost, če je res menil, da je predmet nakupa tudi hlev. Dopolnitev pritožbe se obširno sklicuje na razliko v površini parcele v katastru in mapnih kopijah ter zemljiški knjigi, vendar se vse te obširne navedbe ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje, kakšno skrbnost bi E. E. ob ogledu moral izkazati in katere okoliščine bi ga k temu morale napeljati. Toženca po drugi strani ne zatrjujeta, da bi E. E. red ogledom opravil meritve parcel ali da bi zakoličili meje; šele to bi nedvoumno pokazalo obseg parcel oziroma razliko v površini, ki jo izpostavlja pritožba. Na te pritožbene navedbe tudi posredno odgovori sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve, ko pojasni, da nihče od lastnikov parcele št. 45 ni oporekal uporabi spornega hleva s strani A. in da C. pred nakupom s strani E. E. z objektivno navzven vidnimi znaki niso uveljavljali svojih lastninskih upravičenj, niti niso nikoli skušali uskladiti posestnega stanja z zemljiškoknjižnim. Ker torej na spornem hlevu niso izvajali posesti, to pomeni, da ga verjetno tudi pri prodaji niso pokazali E. E. kot dela svoje posesti. Dopolnitev pritožbe na 5. in 6. strani namesto konkretiziranega uveljavljanja pritožbenih razlogov niza vprašanja, kar pa ne more biti uspešno, kot je bilo že povedano v zvezi z glavno pritožbo. Pritožbeno sodišče na vprašanje pritožbe, kaj bi lahko E. E. sploh še naredil, odgovarja, da bi lahko od prodajalcev zahteval, da mu pokažejo meje parcele.

71. Nerazumljive so navedbe dopolnitve pritožbe, da naj bi sodišče »bistveno poseglo v pravico E. E. do zaupanja v zemljiško knjigo,« saj takšne pravice ne določa noben zakon. Da niti načelo zaupanja v zemljiško knjigo niti domneva dobrovernosti ne odvezujeta kupca od skrbnosti, ki glede na okoliščine lahko vključuje tudi raziskovalno dolžnost, pa je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje na vsebino pogodbe in v njej zapisano površino.

72. Dopolnitev pritožbe ima sicer prav, da razlike v prodajni ceni za vprašanje dobrovernosti niso bistvene in da tudi hitrost vpisa lastništva ni tako nenavadna, vendar ti dodatni indici po oceni pritožbenega sodišča niso bili bistveni. Najbolj bistveni okoliščini, ki bi morali zbuditi dvome potencialnih kupcev in aktivirati raziskovalno dolžnost, sta fizična povezanost in prostorska ter funkcionalna umeščenost hiše P. 61 in spornega hleva, saj bi že ti okoliščini, ki sta nedvoumno izpričani s fotografijami in skicami, morali vsakemu potencialnemu kupcu, torej tako E. E. kot F. F., vzbuditi sum, da obstaja tudi posestna in/ali lastniška povezava med spornim hlevom in hišo. _Glede pritožbe zoper sklep o stroških:_

73. Pritožba zoper sklep o stroških kljub gostobesednosti niti z eno konkretizirano navedbo ne napade odmere stroškov s strani prvostopenjskega sodišča. Obširno razpredanje o tem, kako je potekal postopek, kaj se je dogajalo v nekih drugih pravdah in kako je ravnala sodnica, nimajo zveze z vprašanjem, o katerem je odločeno v sklepu z dne 19. 8. 2021: do povrnitve katerih stroškov je upravičena tožnica. V predzadnjem odstavku so sicer navedbe v zvezi z odmero, vendar so vsebinsko prazne in nekonkretizirane: da so »nekatere postavke« stroškovnika tožnice neutemeljeno priznane in da tožnica v stroškovniku navaja tudi stroške za izvedenca in s tem »poskuša pridobiti še kar 382,32 EUR ter nekaj drugih stroškov.« Pritožba ne pove, katere so »nekatere« postavke in »nekateri drugi« stroški, niti ne pojasni, v čem je napačna odločitev glede stroškov izvedenca.

74. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje s sodbo odločilo le o podlagi stroškov, s sklepom pa o njihovi višini, ni nič neobičajnega, kot navaja pritožba, temveč je podlaga za to v četrtem odstavku 163. člena ZPP. Res je, da bi sodišče prve stopnje moralo z odmero počakati na pravnomočnost sodbe (prav tam), vendar ta kršitev v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

_Sklepno:_

75. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tako pritožba kot dopolnitev pritožbe pri izpodbijanju dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe osredotočata le na posamezne segmente ugotovljenega dejanskega stanja (predvsem dele izpovedb nekaterih prič), ki jih ponavljata neštetokrat in v mnogih različicah, hkrati s številnimi navrženimi trditvami skušata diskreditirati priče, deloma pa tudi sodišče in druge organe. Ker je obrazložitev prvostopenjske sodbe analitično sintetična, saj povezuje tako verbalne kot listinske in slikovne dokaze, bi morala tudi pritožba, če bi želela dokazno oceno uspešno omajati, napasti vse gradnike dokazne ocene, ne pa le nekaterih. Kot je bilo že pojasnjeno, glede na zanesljive listinske dokaze (fotografije) ni tako zelo pomembno, kaj je v zvezi s tem, kar se na fotografijah prikazuje, izpovedala neka priča za 10 ali 20 let nazaj, saj je jasno (kar je zapisalo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi), da je človeški spomin selektiven in z leti manj zanesljiv, to pa ne velja za fotografske dokaze.

76. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožba zoper sodbo, dopolnitev le-te in pritožba zoper sklep o stroških neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna in ustrezno argumentirana. Ker v zvezi z izpodbijanimi odločbami ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena oziroma 2. točke 365. člena ZPP pritožbe zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

77. Ker sta toženca s pritožbami propadla, tožnica pa je na pritožbe vsebinsko in obrazloženo odgovorila, sta ji toženca nerazdelno dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za postopek s pravnim sredstvom po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi in sicer 788,80 EUR za odgovor na pritožbo zoper sodbo in 350,40 EUR za odgovor na pritožbo zoper sklep o stroških, za vsako pritožbo pa še po 20 EUR materialnih stroškov (tarifna številka 6002), skupaj torej 1.139,20 EUR, in 22 % DDV na odvetniško storitev (250,62 EUR). Stroške morata povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Ker so navedbe v zvezi z domnevno pristranskostjo prič v obeh pravnih sredstvih v bistvenem enake, nekonkretizirane in pavšalne, bo pritožbeno sodišče na tozadevne očitke obeh vlog odgovorilo skupaj. 3 Kolikor so očitki glede posameznih prič ali listin konkretizirani, bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve. 4 Pri čemer je predmet spora staro in dotrajano gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem, vrednost spora je ocenjena na 26.000 EUR. 5 Pritožba tu navaja, da naj bi bilo to razvidno iz »odgovora upravne enote pooblaščencu tožene stranke, ki je v enem od pridruženih spisov,« vendar ne pove, v katerem spisu. 6 Ni jasno, koga ima pritožba s tem v mislih; po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bili dejanski lastniki spornega hleva zadnjih nekaj desetletij člani rodbine A. 7 Pogojnik nakazuje, da pritožba v to dejstvo dvomi. Na čem gradi ta dvom, upoštevaje zelo jasno fotografijo, pritožba ne pove. 8 Ta okoliščina je pomembna zaradi presoje, ali so osebe, ki so kupovale sporne nepremičnine (E. E., F. F.) lahko zaznale, da obstaja fizična povezava med spornim hlevom in hišo pravnih prednikov tožnice, kar bi jim moglo in moralo vzbuditi sum, da imajo morda na hlevu pravice osebe, ki so lastniki hiše P. 61. 9 Številka 23 je nekoliko nejasna, dan bi lahko bil tudi 20., 26. ali kaj drugega, vendar sta številka meseca (6) in letnica (2003) nedvoumni. 10 Nekaj drugega je npr. škarpa ali pa kraški suhozid, ki služi kot ograda parcele, vendar v konkretnem primeru ne gre za nič takega. 11 V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za strokovno vprašanje, o katerem bi moral odločati izvedenec. Toženca bi lahko sama opravila take poizvedbe, če sta menila, da je to pomembno. 12 Tako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče ob prvi obravnavi zadeve v sklepu I Cp 1911/2017 z dne 14. 6. 2018 (25. točka obrazložitve citiranega sklepa). 13 Splošno je znano, da v času, ko so se v zemljiško knjigo še vpisovali opisni podatki o kulturi nepremičnin, le-ti velikokrat niso odražali realnega stanja v naravi. Domneva resničnosti podatkov, vpisanih v zemljiško knjigo, za te opise tudi nikoli ni veljala. 14 Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so ti spori s tožnico oziroma J. J. E. E. močno obremenjevali, česar pritožba ne izpodbija konkretizirano. 15 Če je treba vložiti izpraznitveno tožbo, pomeni, da oseba nepremičnine, ki jo zaseda, ne želi prostovoljno izpolniti. Splošno je znano, da se take pravde ne končajo v nekaj dneh ali tednih in da tudi pravnomočna ugodilna sodba še ni jamstvo, da bo in kdaj bo toženec nepremičnino izpraznil.