Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve na katere se sklicuje konkretizirati in substancirati razloge.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I K 54937/2013 z 20. 3. 2015 obsojenega B. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanca B. Š. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 9.000,00 EUR napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena ZKP, obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP v znesku 346,14 EUR ter izdatke in nagrado pooblaščencu oškodovanca, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa obsojencu naložilo krivdno povzročene stroške v znesku 100,00 EUR. Sodišče druge stopnje je s sodbo IV Kp 54937/2013 z 21. 1. 2016 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga iz vseh dovoljenih razlogov. Navaja, da v prvostopenjski sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da sta sodišči kršili njegovo pravico do obrambe, saj prvostopenjsko sodišče ni sledilo njegovim dokaznim predlogom, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo pavšalno zavrnilo. Nadalje navaja, da je sodišče napačno ocenilo dokaze ter nekritično sprejelo izvedeniško mnenje. Zato predlaga, da se zahtevi ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da je zahteva neutemeljena. Glede na dejstvo, da se obsojenec v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti ne strinja z dokazno oceno ter nasprotuje dejanskim zaključkom sodišč na obeh stopnjah, kar ne predstavlja zatrjevanih kršitev kazenskega postopka, temveč izpodbija nepravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stana, deloma pa gre v zahtevi za varstvo zakonitosti za neobrazložene in neutemeljene očitke, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 sprejelo razlago, po kateri sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev, ki jo uveljavlja razločno pojasni oziroma utemelji. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj, oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke. Zahteva obsojenega B. G. navedenih meril ne izpolnjuje, saj so očitki o tem, da v prvostopenjski sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da sta sodišči kršili njegovo pravico do obrambe, saj prvostopenjsko sodišče ni sledilo njegovim dokaznim predlogom, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo pavšalno zavrnilo, neobrazloženi oziroma povsem nekonkretizirani.

5. Obsojenčevo zatrjevanje v preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti, da je „oškodovanec bil poškodovan, ko je bil alkoholiziran in se je zapletel v konflikt z osebjem in gosti lokala, nato pa so prišle zgodbice, kdo bi ga naj poškodoval ter je sodišče nekritično sprejelo izjavo matere in dekleta oškodovanca“ in golo izražanja nestrinjanja z oceno dokazov ter dokazno oceno izvedenskega mnenja, kot sta jo v zvezi z obsojenčevim kaznivim dejanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve stopnje (8. točka obrazložitve) in druge stopnje (4. točka obrazložitve) pomeni izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

6. Glede na dejstvo, da se obsojenec v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti ne strinja z dokazno oceno ter nasprotuje dejanskim zaključkom sodišč na obeh stopnjah, kar predstavlja izpodbijanje pravilnosti oziroma popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa gre v zahtevi za neobrazložene očitke je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.