Jedro

Po mnenju sodišča je 196. člen ZDavP-2 potrebno razumeti tako, kot je zapisan, to je, da tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Sklep o obnovi postopka odmere dohodnine na podlagi novih podatkov je namenjen temu, da se dohodnina v obnovljenem postopku ponovno odmeri. Prav tako iz 196. člena ZDavP-2 ne izhaja, da lahko zastaranje pretrga le taka odločba, ki v postopku preverjanja ni bila odpravljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto, Izpostava Novo mesto, odločbo št. 04 04861 0 z dne 12. 7. 2001 o odmeri dohodnine za leto 2000 odpravil in jo nadomestil z novo odločbo. Z njo je zavezancu za sporno leto 2000 odmeril dohodnino v znesku 15.260,95 EUR, pri čemer znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom odmerjenimi oz. obračunanimi akontacijami 11.960,71 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni. V obrazložitvi pojasnjuje, da je po dokončnosti odločbe o odmeri dohodnine za leto 2000 davčni organ izvedel za nova dejstva v postopku inšpekcijskega nadzora pri zavezancu A. iz B. Osnova za odmero davka iz dejavnosti je bila drugačna od davčne osnove, upoštevane v prvotni odločbi o odmeri dohodnine za leto 2000, v kateri je bila davčna osnova 0. V postopku o odmeri dohodnine je relevantna višina dobička doseženega z opravljanjem dejavnosti, kot je ugotovljeno z dokončno odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ker je bila ugotovljena višja davčna osnova, ki je eden izmed virov dohodnine, je verjetno, da bo ob upoštevanju te osnove tudi dohodnina odmerjena v višjem znesku. 6-mesečni rok za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine je začel teči s trenutkom, ko je odločba Davčnega urada Novo mesto z dne 22. 2. 2006 postala dokončna. Odločba v zadevi odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2000 je postala dokončna 9. 5. 2006. Dne 18. 5. 2006 je bil tožniku izdan sklep o uvedbi obnove postopka odmere dohodnine, pred tem pa dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Na podlagi 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju ZDoh) v zvezi s 151. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 17/05 – UPB-1, v nadaljevanju ZDoh-1) je bila osnova za dohodnino po 7. členu ZDoh tožniku zmanjšana. Tožnik je uveljavljal tudi zmanjšanje osnove po 3. odstavku 9. člena ZDoh oz. njegovega 10. člena. Osnova za dohodnino je tako znašala 9.166.073 SIT. Od navedene osnove je bila odmerjena dohodnina po stopnjah določenih v 12. členu Zakona z upoštevanjem odredbe o valorizaciji zneskov za odmero dohodnine za leto 2000 (Uradni list RS, št. 13/01).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo DT-499-01-417/2009 z dne 12. 4. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje glede na ugovor tožnika, da se zastaranje pravice do odmere dohodnine presoja po določbah postopkovnega zakona, ki velja v času izdaje odmerne odločbe, za katero se postavlja vprašanje, ali je bila zakonito izdana prav zaradi zatrjevanega preteka pravice do odmere. V danem primeru se torej za vprašanje zastaranja pravice odmere dohodnine uporablja Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/02, v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem davčni organ citira njegov 125. in 126. člen. Ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za odmero dohodnine za leto 2000, ki bi jo bilo potrebno odmeriti do 31. 10. 2001 v skladu s 127. členom ZDavP. Dohodnina je bila zavezancu prvič odmerjena že 12. 7. 2001. Z njo je bila prvič črpana pravica do odmere dohodnine. Vsako nadaljnjo odmero dohodnine pa je potrebno izvesti v nadaljnjih 5 letih, torej najkasneje do 12. 7. 2006, razen če je bilo vmes izvršeno kakšno drugo dejanje, ki tek zastaranja pretrga. V danem primeru je bila zavezancu dne 12. 12. 2005 izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2000 v obnovljenem postopku. Navedena odločba je brez dvoma uradno dejanje organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec obveščen in je kot tako pretrgalo tek zastaranja pravice do odmere davka. Dne 13. 12. 2005 je zastaranje pravice do odmere davka začelo ponovno teči. Izpodbijana odločba je bila izdana 16. 11. 2009, torej pred potekom nadaljnjega relativnega petletnega zastaralnega roka, ki bi iztekel 13. 12. 2010. Absolutni 10 letni zastaralni rok še ni potekel. Pravica do odmere dohodnine za leto 2000 za zavezanca v času, ko je bila zavezancu izdana izpodbijana odločba z dne 16. 11. 2009, tako še ni zastarala. Poleg navedenih pretrganj zastaranja pa so bila v postopku brez dvoma še druga in sicer tudi izdana sklepa o obnovi z dne 6. 11. 2001 in 18. 5. 2006. Gre prav tako za uradni dejanji davčnega organa z namenom odmere davka o katerem je zavezanec za davek obveščen. Sklep o obnovi postopka je namreč absolutni nujni predpogoj za odmero dohodnine. Zato je po presoji drugostopnega organa brez dvoma tak akt, ki pretrga tek zastaranja pravice do odmere dohodnine.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja ne s prvo ne z drugostopno odločbo. O dohodnini je bilo prvič odločeno dne 12. 7. 2001. Od izdaje prve odločbe o odmeri dohodnine pa do izdaje izpodbijane odločbe je preteklo več kot 5 let. Zato je pravica do odmere dohodnine po njegovem že zastarala oz. je nastopilo relativno zastaranje pravice do odmere dohodnine. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je bilo zastaranje pretrgano z odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 12. 12. 2005. Slednja je bila namreč izdana na podlagi nezakonitega sklepa o obnovi postopka z dne 6. 11. 2001, ki je bil z odločbo tožene stranke z dne 16. 12. 2005 odpravljen. Posledično je bila nezakonita tudi odločba z dne 12. 12. 2005 z odločbo z dne 2. 2. 2006. Zastaranja tudi ni pretrgal sklep o uvedbi obnove dohodnine za leto 2000 z dne 18. 5. 2006. Ne gre namreč za dejanje, ki meri na odmero dohodnine. Z njim se ugotavlja le obstoj verjetnosti, da bi bila ob upoštevanju novo ugotovljenih dejstev odmera drugačna.

Glede na to, da je bila dohodnina za leto 2000 ponovno odmerjena šele z izpodbijano odločbo z dne 16. 11. 2009, kar je po poteku 5 letnega roka, je pravica do odmere relativno zastarala. Zato je po mnenju tožnika izpodbijana odločba nezakonita.

Tožnik zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in mu povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijanih odločb. Trditev tožnika, da odločba z dne 12. 12. 2005 ni mogla pretrgati zastaranja, ker je bila izdana na podlagi nezakonitega sklepa o obnovi, je posledica nerazumevanja koncepta zastaranja. Inštitut zastaranja je namenjene pravni varnosti, pri čemer sta za njegov nastop potrebna dva elementa, to je potek časa in volja človeka. Ravno drug element, to je skrbnost oz. neskrbnost glede uveljavljanja pravice odmere, je osrednje vprašanje glede pretrganja zastaranja. V konkretnem primeru je davčni urad nedvomno prekinil zastaranje, saj je z izdajo odločbe zastaranju odvzel bistveni element, pristanek davčnega organa na zastaranje in ureditev pravnega razmerja na ta način. Pri tem je popolnoma nepomembno, ali je bila odločba nezakonita in tudi odpravljena, saj namen davčnega organa ni v tem, da izdaja nezakonite odločbe, pač pa izdaja odmerne odločbe. Po mnenju tožene stranke je zato izdaja odločbe z dne 12. 12. 2005 predstavljala okoliščino, ki zaradi manjka volje davčnega organa po zastaranju, ni skladna s konceptom zastaranja. Glede na navedeno predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Obrazložena je tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožnikovimi ugovori pa sodišče pripominja še naslednje. Tudi po mnenju sodišča je 196. člen ZDavP-2 potrebno razumeti tako, kot je zapisan, to je da tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Izdaja odločbe je uradno dejanje, pri čemer tudi ne more biti nobenega dvoma, da je šlo pri spornih odločbah za dejanje davčnega organa, ki je bilo namenjeno odmeri davka. Tudi ni sporno, da je bil o vseh omenjenih odločbah zavezanec za davek obveščen. Sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za konkretno leto na podlagi novih podatkov je namenjen temu, da se dohodnina v obnovljenem postopku ponovno odmeri. Prav tako iz 196. člena ZDavP-2 ne izhaja, da lahko zastaranje pretrga le taka odločba, ki v postopku preverjanja ni bila odpravljena, saj je bistven namen dejanja samega. Pravno naziranje, kot ga razlaga tožnik, iz omenjenega člena ne izhaja, niti ni kaj takega zaslediti iz narave inštituta zastaranja, na kar pravilno opozarja že tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katerega se upravni organ v njej sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.