Jedro

ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada.

Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v vzročnem postopku zavrnilo zahtevek za plačilo napitnine v znesku 15.802,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2025 dalje in plačilo napitnine v znesku 1.360,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2025 dalje (I. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika ustavilo postopek za plačilo 1.110,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2025 dalje (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.629,66 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo tako, da se zahtevku ugodi, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. V tem primeru predlaga, da se spis dodeli drugemu sodniku zaradi dvoma v pristranskost. Izpostavlja, da sta Višje delovno in socialno sodišče s sodbo X Pdp 454/2023 in Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 27/2024 ugotovila, da je Priloga št. 5 h Kolektivni pogodbi o plačah in drugih prejemkih delavcev A. d. d. z dne 30. 12. 2019 (PKP) v neskladju z Zakonom o igrah na srečo (ZIS) in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT), ker predvideva delitev napitnin le med nekatere zaposlene. Napitnina se mora deliti med vse zaposlene, z izjemo članov uprave in vodilnih delavcev. Ker razveljavitev kolektivne pogodbe ni mogoča, zaposleni od toženke zahtevajo odškodnino zaradi prikrajšanja pri izplačilu plače iz naslova napitnine. Točna višina prikrajšanja se zaradi nezakonitih meril ne more enostransko ugotoviti, zato se naj odškodnina skladno z 216. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odmeri po prostem preudarku, ob upoštevanju objektivnih kriterijev. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ravnanje toženke je protipravno. Toženka bi morala od kolektivne pogodbe najmanj nemudoma odstopiti oziroma jo odpovedati. Zakonska dolžnost delitve napitnin na zakonit način je na toženki kot delodajalki in ne na sindikatih, zato se protipravnosti ne more razbremeniti, ker je PKP sprejela v sodelovanju s sindikati. PKP je zavestno sklenila le z dvema sindikatoma, B. in C., ne pa tudi s sindikatom D., ki je nasprotoval nezakoniti vsebini že ob sklepanju PKP leta 2019. Zaključek, da se toženki ne more očitati zavestnega ravnanja, ker so sodišča v kolektivnem delovnem sporu odločala različno, je neutemeljen. Vsak, ki ravna v nasprotju z zakonom, ravna protipravno, vprašanje njegove dobre vere pa ni relevantno. Čeprav toženka ne more participirati na napitnini, ima pravni interes pri sklepanju PKP zaradi sodelovanja s sindikatoma C. in B., ki imata vpliv na kadrovanje in sodelujeta pri upravljanju ter grozita s stavkami. Od 1. 1. 2020 do 30. 4. 2025 je bila zbrana napitnina v skupnem znesku 26.595.007,63 EUR, zato je tožnik nedvomno prikrajšan, saj napitnine ni prejel. Podana je tudi krivda toženke, ki že 6 let deli napitnino na način, da izključuje večje število zaposlenih, PKP ne odpove, tudi sicer pa se krivda domneva. Zakon je jasen, velja načelo ignorantia iuris nocet, zato se toženka krivde ne more ekskulpirati. Izrecno je tudi navedla, da zanjo ni pomembno, ali je delitev napitnin skladna z ZIS in KPGIT, kar kaže na njeno namerno oškodovanje delavcev. Podana je tudi vzročna zveza. Tožnik je kot varnostnik vplival na zbrano napitnino, zato je napačno stališče, da njegovo delovno mesto ne ustvarja napitnine. Ker so sprejeta merila nezakonita, je edini zakoniti način, da se napitnina deli enakopravno med vse delavce. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik od toženke zahteva plačilo napitnine za čas od 1. 1. 2020 do 30. 4. 2025. Navajal je, da je do plačila napitnine upravičen na podlagi 91. člena ZIS in 73. člena KPGIT,

ki določata, da se napitnina deli med vse zaposlene oziroma iz naslova odškodninske odgovornosti toženke zaradi nezakonitega načina delitve napitnin. Za Prilogo št. 5 PKP je bilo ugotovljeno, da je v neskladju z ZIS in KPGIT (sodba X Pdp 454/2023 v povezavi s sodbo VIII Ips 27/2024), zato meni, da se mora napitnina razdeliti med vse delavce po enakih delih.

6.Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek iz naslova plačila napitnine utemeljeno zavrnilo, saj ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene,

ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada. Pritožba takšnemu pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje ne nasprotuje, nasprotuje pa zaključku, da ni podana niti odškodninska odgovornost toženke.

7.Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.

8.Stališče sodne prakse je, da vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana protipravnost kot element odškodninske odgovornosti.

Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, kot opozarja tožnik, vendar toženka sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.

Toženka je dolžna vso pobrano napitnino razdeliti med delavce in je ne sme zadržati zase (drugi odstavek 91. člena ZIS), zato nima ekonomskega interesa glede načina delitve napitnine. Način delitve je bil sicer v kolektivnem sporu naknadno spoznan za neustreznega, vendar ne drži, da je bila takšna ureditev očitno nerazumna in arbitrarna glede na določbe ZIS. Delodajalec ima pri urejanju odprtih vprašanj glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določen prostor presoje pri uporabi materialnega prava. Če se kasneje v sodnem postopku izkaže, da je bilo materialnopravno stališče delodajalca napačno, to še ne pomeni, da je bilo takšno ravnanje protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.

9.Tožnik je obstoj protipravnosti zatrjeval tudi iz razloga, ker toženka že 6 let deli napitnino na podlagi Priloge št. 5 PKP, ki je v neskladju z ZIS in KPGIT in od nje ne odstopi oziroma ne uredi delitve napitnine drugače. Da je Priloga št. 5 PKP v neskladju z ZIS in KPGIT je bilo ugotovljeno s sodbo VDSS dne 24. 1. 2024. Toženka je zoper takšno odločitev vložila predlog za dopustitev revizije in nato revizijo, o njeni reviziji pa je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo VIII Ips 27/2024 dne 15. 10. 2024. Ko je bilo v kolektivnem sporu pravnomočno odločeno, da je ureditev načina delitve napitnin neustrezna, je toženka pristopila k sklenitvi nove podjetniške kolektivne pogodbe oziroma k spremembi Priloge št. 5 PKP. PKP ne ureja zgolj delitve napitnine, ampak tudi druge denarne prejemke, zato je očitek o protipravnosti, ker toženka od PKP ni odstopila, neutemeljen. Toženka načina delitve napitnine tudi ne more urediti enostransko s splošnim aktom, saj je pri njej organiziranih več sindikatov (tretji odstavek 10. člena ZDR-1), prav tako napitnine ne sme zadržati zase, ampak jo mora v celoti razdeliti (drugi odstavek 91. člena ZIS). Okoliščina, da od prejema odločitve Vrhovnega sodišča RS do 30. 4. 2025

še ni bila sklenjena nova podjetniška kolektivna pogodba oziroma dosežen dogovor o spremembi Priloge št. 5 PKP, pri čemer tožnik ne zatrjuje, da toženka ta postopek ovira s podajanjem nerazumnih predlogov ali zahtev, ne kaže na to, da toženka načrtno ne želi spremeniti načina delitve napitnine in ravna samovoljno ter arbitrarno. Glede na navedeno ni izkazana protipravnost ravnanja toženke niti v zvezi z izvajanjem PKP oziroma pri sprejemanju novega načina delitve napitnin.

10.Pritožba neutemeljeno očita, da je toženka tudi v sodnem sporu zavzela stališče, da ji je nepomembno, ali je delitev napitnine skladna z ZIS in KPGIT, kar naj bi kazalo na to, da namerno škoduje delavcem pri delitvi napitnine. Toženka je v odgovoru na tožbo v 3. točki zgolj zavzela stališče, da ker Priloga št. 5 h PKP ni bila razveljavljena, niti PKP ni bila odpovedana, še vedno velja za nazaj pa se delitev napitnine ne more urediti drugače. Tovrstna pojasnila toženke so se nanašala na tožnikovo zatrjevanje, da se mora napitnina za vtoževano obdobje razdeliti mimo določb Priloge št. 5 PKP.

11.Ker tožnik ni izkazal ene izmed kumulativnih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, je njegov odškodninski zahtevek neutemeljen že iz tega razloga, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo toženke pa ni pripomogel k odločitvi, zato ne gre za potreben strošek postopka. Pritožbeno sodišče je posledično odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 56/18, 13/19, 16/19, 12/20, 93/20, 87/22, 161/22, 63/23, 107/23, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024.

2Glede na tretji odstavek 91. člena ZIS so iz delitve napitnin izvzeti le člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja.

3Uradni list RS, št. 112/24.

4Prim. VIII Ips 344/2009, VIII Ips 263/2012.

5Na podlagi tretjega odstavka 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugega odstavka 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025, se način delitve napitnine določi s podjetniško kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca, vendar lahko toženka glede na 10. člen ZDR-1 to vprašanje uredi le ob dogovori s sindikatI s podjetniško kolektivno pogodbo.

6Prim. VIII Ips 300/2008, VIII Ips 344/2009.

7Tožnik zahteva plačilo odškodnine za čas od 1. 1. 2020 do 30. 4. 2025.