Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bistven za odločitev je odgovor na vprašanje, ali je v trenutku pridobitve zastavne pravice s strani upnika v izvršilnem postopku pridobitelj oziroma kupec nepremičnine že razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za vknjižbo svoje lastninske pravice.
Učinek predlaganega vpisa nastopi s trenutkom začetka učinkovanja vpisa, ki je enak začetku zemljiškoknjižnega postopka, ki se javno objavi s plombo, katere namen je, da se publicira začetek zemljiškoknjižnega postopka. Gre za posebno pravno fikcijo, da je zemljiškoknjižno sodišče o dovolitvi vpisa odločilo že v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka in ne šele kasneje, ko je izdan oziroma vpisan sklep o dovolitvi vpisa.
I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.
II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor in predlog za odlog z dne 17. 2. 2017 hipotekarnega dolžnika ter odločilo, da hipotekarni dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.
2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje hipotekarni dolžnik. Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornega razloga bistvene kršitve določb postopka zaradi nejasnega pravnega pouka v tretjem odstavku sklepa z dne 3. 2. 2017. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da kot hipotekarni dolžnik v tej fazi postopka ne more več uspešno uveljavljati ugovora zastaranja. Sodišče bi moralo biti zato še posebej pazljivo pri zapisu pravnega pouka. Prav tako se ne strinja, da ob zaznambi sklepa o izvršbi ni imel pričakovane lastninske pravice. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 660/2014, po kateri overitev podpisa ni pogoj za veljavnost pravnega posla. Nadalje navaja, da se plomba vpisa zaznambe izvršbe v zemljiško knjigo zagotovo ni mogla vpisati istega dne kot je bil izdan sklep o izvršbi. Utemeljeno je pričakoval, da je kupil bremen prosto nepremičnino. Notarka je pred overitvijo oziroma pred vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga pregledala skladnost pogodbe in zemljiškoknjižnega stanja. Glede odločitve o odlogu izvršbe dodaja, da je postal le realni dolžnik, zato je potrebno pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode presojati blažje, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo.
3. Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.
4. Pritožba je neutemeljena.
5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).
6. Sodišče v primeru, ko se po zaznambi sklepa o izvršbi na nepremičnini pri tej nepremičnini kot lastnik vpiše nekdo drug, izvršbo glede te nepremičnine nadaljuje zoper novega zemljiškoknjižnega lastnika kot zastavnega dolžnika, saj po določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ zastavna pravica, pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi, učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Pravno nasledstvo v procesnem smislu je namreč lahko podano tudi glede predmeta izvršbe in ne le glede terjatve oziroma obveznosti. Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika.1 Novi lastnik vstopi v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot realni oziroma hipotekarni dolžnik, od katerega lahko upnik za poplačilo svojega dolga zahteva prodajo nepremičnine.
7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je zanjo navedlo utemeljene in obrazložene razloge, katerim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožbeni očitki o podanih bistvenih kršitvah niso utemeljeni. Hipotekarni dolžnik je vložil ugovor, s katerim je varoval svoje pravice, zato zatrjevana nejasnost pravnega pouka na njegov pravni položaj in posledično na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala.
8. Po sodni praksi Ustavnega sodišča RS2 pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo res ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t.i. pričakovanimi pravicami. Ustavno sodišče RS, enako tudi novejša pravna teorija, ki ji sledi tudi večinska sodna praksa, vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, tako ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo začne učinkovati prenos lastninske pravice proti vsem upnikom odsvojitelja, ki predlagajo individualno izvršbo na nepremičnini. V razmerju med prenosnikom in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati (že) s tem, ko prenosnik izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu Stvarnopravnega zakonika, na katerem je prenosnikov podpis notarsko overjen (41. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1).3
9. Glede na navedeno je torej bistven za odločitev odgovor na vprašanje, ali je v trenutku pridobitve zastavne pravice s strani upnika v izvršilnem postopku pridobitelj oziroma kupec nepremičnine že razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za vknjižbo svoje lastninske pravice. Smisel navedenega stališča je v tem, da se varuje pričakovana pravica tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Tako kot zavezovalni mora torej biti tudi razpolagalni pravni posel „perfekten, kar pomeni, da mora biti v korist pričakovanega lastnika izstavljeno veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, to je zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je podpis prenosnika notarsko overjen. Odločba, na katero se sklicuje pritožnik, je tako drugačna od zgoraj navedene večinske sodne prakse in pravne teorije.
10. Kot izhaja iz dejanskega stanja v predmetni zadevi, je Okrajno sodišče v Kamniku s sklepom o izvršbi I 213/2016 z dne 7. 10. 2016 dovolilo nadaljevanje izvršbe na nepremičnino z ID znakom 1 in še istega dne je bila v zemljiški knjigi vpisana plomba (izvršilno sodišče je obvestilo s prilogami za vpis zemljiški knjigi posredovalo ob 9.48 uri, vpis plombe pa je bil zaradi pravnih posledic, ki zahtevajo hitro odločanje, opravljen istega dne ob 11.21 uri). Sklep o vpisu je bil nato izdan 12. 10. 2016 ter po pravnomočnosti 11. 11. 2016 dejansko tudi vpisan v zemljiško knjigo. Učinek predlaganega vpisa nastopi s trenutkom začetka učinkovanja vpisa (5. člen ZZK-1), ki je enak začetku zemljiškoknjižnega postopka, ki se javno objavi s plombo, katere namen je, da se publicira začetek zemljiškoknjižnega postopka (134. člen ZZK-1). Gre za posebno pravno fikcijo, da je zemljiškoknjižno sodišče o dovolitvi vpisa odločilo že v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka in ne šele kasneje, ko je izdan oziroma vpisan sklep o dovolitvi vpisa. V konkretnem primeru torej velja, da je bila izvršba zaznamovana v zemljiški knjigi že 7. 10. 2016, torej pred datumom veljavnosti razpolagalnega pravnega posla (podpis na pogodbi je bil overjen 27. 10. 2016). Očitki, da so bila pogodbena določila glede obremenjenosti sporne nepremičnine drugačna, kar je pregledala tudi notarka, ne morejo biti in niso predmet presoje tega pritožbenega postopka.
11. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podani ugovor zastaranja. Nov realni dolžnik mora izvršbo prevzeti v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. To pomeni, da lahko uveljavlja tiste ugovore, ki zadevajo samo hipoteko, ter tudi tiste ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev, ki bi jih v tej fazi postopka lahko uveljavljal tudi osebni dolžnik. Potek dosedanjega postopka je hipotekarnemu dolžniku obrazložilo že sodišče prve stopnje.
12. Sodišče odloži izvršbo na predlog dolžnika v dveh primerih, in sicer če dolžnik za verjetno izkaže, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih ki jih ZIZ taksativno našteva v točkah 1 do 10 prvega odstavka 71. člena ali če so podani posebno upravičeni razlogi (drugi odstavek 71. člena ZIZ). Trditveno in dokazno breme za nastop pogojev za odlog izvršbe je na dolžniku.
13. Hipotekarni dolžnik je v predlogu za odlog izrecno navedel, da predlaga odlog izvršbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, to je torej najkasneje do pravnomočne odločitve o ugovoru dolžnika. Prav tako v obrazložitvi predloga ni navedel posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe. Kot posebno upravičen razlog je namreč mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki je glede na čas možne odložitve izvršbe (tri mesece) kratkotrajen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo predlog za odlog izvršbe zgolj na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ.
14. Dom je ustavnopravno varovana kategorija (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Dom ni zgolj premoženjskopravna kategorija. Zato predloga za odlog izvršbe glede nepremičnin, ki predstavljajo dolžnikov dom, ni mogoče zavrniti zgolj s sklicevanjem na vedno podane posledice izvršbe na premoženjsko sfero dolžnika. Težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda namreč ni zgolj premoženjska škoda ampak tudi nepremoženjska škoda. Vendar pa je tudi za ugotovitev obsega te škode potrebno podati ustrezno trditveno podlago. Zgolj navedba, da nepremičnina predstavlja dolžnikov dom, ne zadošča. Dolžnik mora navesti, v čem konkretno se ta škoda izraža. Dolžnik teh okoliščin ni niti navedel niti izkazal. Prav tako v konkretni zadevi o očitni nesorazmernosti med terjatvijo upnika in vrednostjo nepremičnine ni mogoče govoriti.
15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolžnik ni izkazal nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode kot pogoja za odlog izvršbe. Šele ob izpolnitvi tega pogoja pa bi prišlo v poštev tehtanje položaja upnika in dolžnika. V tej zadevi tudi ni utemeljeno sklicevanje na odločbo VSL I Ip 1403/2008, ki se nanaša na tretjega in ne na hipotekarnega dolžnika. Tudi milejši kriteriji pa tretjega ne odvežejo, da v predlogu za odlog navede konkretne dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zanj. Glede sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča pa je bilo hipotekarnemu dolžniku že pojasnjeno, da glede na konkretno situacijo ne razpolaga s pravno varovano lastninsko pravico.
16. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
17. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-591/10 z dne 2. 12. 2010. 3 Tako odločbe II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2008, II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012, II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012, II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014, III Ips 127/2014 z dne 22. 4. 2016, III Ips 128/2014 z dne 22 .4. 2016, III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016 in pravna teorija: Matjaž Tratnik, Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa št. 2/2013, Vnovič o lastninski pravici v pričakovanju, Pravna praksa št. 48/2016.