Jedro

S tega stališča tožnik tako po kriteriju nekoliko večje oddaljenosti bivališča od ceste (okoli 30 m), relevantnega obdobja izpostavljenosti (od 30. 10. 2006 do 15. 7. 2009), kakor tudi z vidika povprečne osemurne dnevne odsotnosti z doma zaradi opravljanja svojega dela, sodi v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 1.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršenja osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja, kot posledice prekomernega hrupa s ceste G1-1, ob kateri je živel na naslovu Starše X, Starše. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo toženki povrniti 186,21 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po pooblaščencu pritožil tožnik, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik sprejel izvedensko mnenje, saj je tožnik v vlogi, z dne 4. 12. 2013, jasno in določno navedel, da zahteva dopolnitev mnenja v delu, kjer govori o protihrupni zaščiti, saj v spisu ni podatkov, ki bi dajali podlago za takšen zaključek mnenja, kot je navedeno. Tudi obrazložitev sodišča glede pravočasnosti podatkov ne prepriča. Kot pojasnjuje sodišče, je med viri izvedenskega mnenja naveden dopis toženke, z dne 23. 1. 2013, vendar tožniku ni znano, za kakšen dopis gre, ker pa tožnik z njim ni bil seznanjen, se do njega ni mogel opredeliti in je bilo zato kršeno načelo kontradiktornosti v postopku. Tožnik v pritožbi prav tako navaja, da sodišče ni pojasnilo, na kakšen način in v kolikšni meri je upoštevalo izvedeno protihrupno zaščito, in kako je sodišče ocenilo in razmejilo čas, ki ga tožnik preživi zunaj, koliko v varovanih prostorih, koliko pri zaprtih oknih in koliko pri odprtih oknih. Tožnik s pritožbo izpodbija tudi višino dosojene odškodnine, za katero meni, da je prenizka in v nasprotju s sodno prakso v istovrstnih primerih. Kljub temu, da tožnikova hiša ni tik ob cesti, pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile na stanovanjskem objektu tožnika presežene ne le mejne vrednosti hrupa, temveč tudi kritične vrednosti hrupa, izvedena protihrupna zaščita pa po stališču sodne prakse ne vpliva na višino dosojene odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi odškodnino v znesku 3.620,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnika, v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, do plačila.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da prvostopno sodišče pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbenih očitkov v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza za dopolnitev izvedenskega mnenja v delu, kjer izvedenec govori o protihrupni zaščiti, saj v spisu ni podatkov, ki bi dajali podlago za takšen zaključek mnenja, kot je navedeno, z enostranskim posredovanjem podatkov toženke, pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti v postopku, sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP tožnik moral uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče njegov dokazni predlog zavrnilo. Tožnik bi zato moral v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljavljeno procesno kršitev relativnega značaja uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče ter najpozneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo pred prvostopnim sodiščem dne 14. 2. 2014, ko je prvostopno sodišče sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi. Ker tožnik v pritožbi ne navaja, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati.

Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je izvedensko mnenje tudi v delu, v katerem se nanaša na izvedeno protihrupno zaščito, upoštevno (s čemer navaja razloge za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja), ustrezno in izčrpno obrazložilo v točki 12 izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi, ker ni pojasnilo, na kakšen način in v kolikšni meri je upoštevalo izvedeno protihrupno zaščito. Po oceni pritožbenega sodišča razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo prvostopno sodišče, zadoščajo. Navedlo je namreč, da je upoštevalo, da je bila pri tožniku izvedena pravočasna in ustrezna pasivna protihrupna zaščita, ki je vplivala na zmanjšanje obremenjenosti bivalnih prostorov tožnika s hrupom, s tem pa je bila stopnja duševnega trpljenja tožnika zaradi prekomernega hrupa nižja, kot bi bila v nezavarovanih prostorih, zlasti v času spanja v varovanem prostoru, kjer pa se zaščita tudi ne more šteti za popolno, saj ob odprtem oknu ni delovala. Natančnejši razlogi glede razmejitve časa, ki ga je tožnik v zajetem obdobju preživel zunaj, oziroma v varovanih prostorih pri zaprtih oknih, ali pri odprtih oknih, niso potrebni, saj glede na ustaljeno sodno prakso odmera odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo ni matematična operacija.

8. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku odmerjena odškodnina v višini 1.200,00 EUR ustrezna. V sodni praksi o odškodninah v podobnih primerih se je oblikovalo stališče, da gre glede višine odškodnin bistvena teža oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste in obdobju izpostavljenosti hrupu (tako kumulativno, kot tudi z vidika dnevne navzočnosti doma). Najbolj so bili s prekomernimi emisijami obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. S tega stališča tožnik tako po kriteriju nekoliko večje oddaljenosti bivališča od ceste (okoli 30 m), relevantnega obdobja izpostavljenosti (od 30. 10. 2006 do 15. 7. 2009), kakor tudi z vidika povprečne osemurne dnevne odsotnosti z doma zaradi opravljanja svojega dela, sodi v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom. Upoštevaje pri tem relativno nizke prekoračitve izmerjenih mejnih vrednosti in kritičnih vrednosti hrupa, kot izhajajo iz tabele na strani 8 izpodbijane sodbe ter upoštevaje v letu 2008 izvedeno protihrupno zaščito zamenjave oken, ki tudi odpravlja čezmerno obremenitev v varovanih prostorih, je prisojena odškodnina v znesku 1.200,00 EUR primerna, pritožbena graja, da je prenizka, pa neutemeljena.

Na prvi stopnji prisojena odškodnina po mnenju sodišča druge stopnje tudi ne odstopa od v sodni praksi odmerjenih odškodnin v podobnih primerih. V zvezi z v pritožbi navedenimi primerljivimi zadevami pa sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja, da odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo že nasploh ni matematična operacija. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zato tudi z upoštevanjem subjektivnega doživljanja tožnika (kot je opisano v točki 17 izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča), ki je bil v zajetem obdobju zaposlen in se je povprečno doma zadrževal le 12 ur dnevno, odškodnina v višini 1.200,00 EUR ustrezna satisfakcija za pretrpljeno nematerialno škodo.

9. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi nastale mu stroške postopka s pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.