Jedro

Obseg pogodbeno izročenega in pogodbeno podarjenega premoženja je določljiv, prenos tega premoženja pa dopusten, zato ni podana ničnost pogodbe zaradi predmeta pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta neveljavni pogodba o dosmrtnem preživljanju in darilna pogodba z dne 31.12.1993 med C. Č. in J. Č. ter B. V., in kupoprodajna pogodba z dne 10.3.1993 med C. Č. in J. Č. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, naj toženci izstavijo zemljiškoknjižne listine za izbris njihovih solastninskih pravic in za vpis lastninske pravice na zapustnico C. Č. pri vl. št. 624 k.o... in pri parc. št. 775/4 k.o... Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe z dne 31.12.1993 ter kupoprodajne pogodbe z dne 10.3.1993. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti pravnomočni sodbi je prva tožnica J. Č. vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da tožnica pogodbo o dosmrtnem preživljanju izpodbija zaradi očitne poslovne nesposobnosti pokojne C. Č. v času sklepanja te pogodbe, sicer pa je pogodbo podpisala v zmoti oziroma zaradi grožnje. Gre celo za nično pogodbo glede na njeno pravno podlago in nedoločenost samega predmeta pogodbe. Glede poslovne sposobnosti sta se sodišči oprli izključno na nekakšno zdravniško potrdilo, ki naj bi bilo izdano dva meseca pred sklenitvijo pogodbe, pri starosti pokojne C. Č. pa se je v dveh mesecih zdravstveno stanje lahko bistveno spremenilo. Pomena pogodbe očitno ni razumela in ga tudi ni mogla razumeti. Sestavljavec pogodbe ni oseba, ki bi lahko utemeljeval poslovno sposobnost C. Č., sodišči pa sta na njegovi izpovedi napravili napačne zaključke, nista pa hoteli slediti postavitvi nepristranskega izvedenca, ki bi vsekakor moral sodelovati. Tako ni ugotovljeno njeno zdravstveno stanje, njena zmožnost razumevanja pomena navedene pogodbe. Pokojna C. Č. glede na vsebino pogodbe ni mogla razumeti in tudi višje sodišče glede same določnosti predmeta pogodbe potrjuje, da del te pogodbe glede poslovnega prostora ni izvršljiv v zemljiški knjigi. Celo stranke same niso mogle opredeliti obsega premoženja, ki se je prenašalo na obe toženki, tako da že iz same pogodbe izhaja, da predmet pogodbe v 5. točki ni bil določen oziroma določljiv, kar pomeni tudi ničnost pogodbe. Glede na navedeno sta obe sodbi sami s seboj v nasprotju oziroma z razlogi sodbe in ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kako naj bi C. Č. sploh vedela kaj podpisuje in zakaj naj bi sploh sklepala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj ji očitno prva toženka kaj drugega, če sploh kaj, ni nudila. Tako obe sodbi sploh nimata razlogov. Sodišči sta nepravilno uporabili materialno pravo s tem, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili, pri čemer so iste kršitve podane tudi v zvezi s kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila pokojna C. Č. s tretjim tožencem.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Prva tožnica je dne 11.7.2005 vložila dopolnitev revizije. Tridesetdnevni rok za vložitev revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP) je potekel dne 4.7.2005. Dopolnitev revizije je bila vložena prepozno, zato je revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe z dne 31.12.1993 zatrjuje revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sta obe sodbi sami s seboj v nasprotju, oziroma z razlogi sodbe in ugotovljenim dejanskim stanjem in ker sploh nimata razlogov. Navedene kršitve utemeljuje prva tožnica z razlogi, ki jih je navedla v reviziji predhodno v delu, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tako utemeljevanje ne more biti uspešno, ker gre pri bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka za procesne kršitve, pri zmotni uporabi materialnega prava pa za neuporabo ali zmotno uporabo določb materialnega prava. Same po sebi pa v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso opredeljeno navedene in ne konkretizirane, torej so povsem nesklepčne. Po drugi strani pa sta obe sodišči svoje odločitve izčrpno obrazložili in jih utemeljili z razumnimi ter logičnimi pravnimi argumenti. Isto velja tudi glede kupoprodajne pogodbe z dne 10.3.1993, na katero se nanaša le ena revizijska trditev, da so iste kršitve podane tudi v zvezi s to pogodbo. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da sodbi nižjih sodišč nista obremenjeni z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Pri obravnavanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da revident dejanskim ugotovitvam ne more nasprotovati ter da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je v pritožbenem postopku preizkusilo drugostopenjsko sodišče. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da so tožnici in toženki sestre, njihova pokojna mati C. Č. pa je dne 31.12.1993 sklenila pred sodnikom overjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju in darilno pogodbo z obema toženkama ter kupoprodajno pogodbo za garsonjero s tretjim tožencem (vnukom) J. Č. Pred sklenitvijo spornih pogodb so bile štiri sestre lastnice vsaka do 1/7 stanovanjskoposlovne stavbe ... vl. št. 624 k.o. ... (brez poslovnih prostorov), pokojna C. Č. pa je imela 2/7 te nepremičnine, ker je 1/7 podedovala po pokojni hčerki ... Po tej je podedovala tudi garsonjero v Ljubljani, ki jo je s sporno pogodbo prodala tretjemu tožencu. Pokojni oče tožnic in toženk J. Č., ki je umrl leta 1969, po katerem zapuščinski postopek ni končan, je bil tudi lastnik 1/7 sporne nepremičnine. V isti hiši je še poslovni prostor (K.), ki je bil z odločbo o denacionalizaciji po nedoločenih deležih vrnjen J. in C. Č.

Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta v bistvenem delu enaka. Prvi se je glasil na neveljavnost, drugi pa na ničnost teh dveh pogodb. Po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) so neveljavne pogodbe skupni pojem za nične pogodbe (103. - 110. člen ZOR) in izpodbojne pogodbe (111. - 117. člen ZOR). Posebnost slednjih je, da je treba s tožbo zahtevati njihovo razveljavitev (112. člen ZOR). Tožeča stranka je postavila samo ugotovitveni zahtevek, ne pa tudi oblikovalnega. Ker tožeča stranka v reviziji vztraja pri vseh razlogih, s katerimi je utemeljevala neveljavnost (ničnost) obeh pogodb, je že zaradi napačnega zahtevka neutemeljeno revizijsko sklicevanje na napako volje C. Č. zaradi zmote in grožnje in na neizpolnjevanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za katero bi bil potreben zahtevek za razvezo pogodbe (120. člen Zakona o dedovanju; ZD, Ur. l. RS št. 15/76 - 73/2004). Na navedenih treh podlagah utemeljeni tožbeni zahtevek je torej materialnopravno pravilno zavrnjen že zaradi napačnosti primarnega oziroma podrednega zahtevka, kot tudi iz razlogov, ki sta jih pravilno navedli obe sodišči. Tožničina revizija vztraja pri trditvi o poslovni nesposobnosti pokojne C. Č. v času sklepanja pogodb, češ da teh pogodb očitno ni razumela in jih tudi ni mogla razumeti. Pri utemeljevanju tega razloga ničnosti pogodb tožnica v reviziji zahaja na področje dejanskih ugotovitev. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavljajo revizijske trditve o napačnih zaključkih sodišč pri ocenjevanju izpovedi sestavljalca pogodb, o potrebnosti postavitve nepristranskega izvedenca in o neugotavljanju zdravstvenega stanja C. Č.. Pri tem je treba poudariti, da je poslovna sposobnost pravno priznana sposobnost izražati poslovno voljo, ki jo imajo fizične osebe po dopolnitvi 18 let starosti in ki se lahko posamezniku z ustrezno odločbo odvzame, kar za pokojno C. Č. ni bilo zatrjevano. Očitno tožeča stranka meri na sposobnost razsojanja, to pa je dejanska sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih taka izjava poslovne volje povzroči. Sposobnost razsojanja je tako predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe. Gre za dejansko okoliščino, ki je predmet dokazovanja in rezultat dokazne ocene sodišča. Tega pa v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Zato revidentka, ki razen o očitnem nerazumevanju in o nerazumljivosti same pogodbe ni navedla nobenih konkretnih dejstev, da C. Č. ne bi bila sposobna razumeti pomena in posledic spornih pogodb, sedaj ne more uspešno nasprotovati dejanskemu zaključku nižjih sodišč, da ni dvoma o popolni poslovni sposobnosti oziroma sposobnosti razsojanja C. Č. pri sklepanju obeh spornih pogodb. Zato je revizijsko izpodbijanje nižjih sodb na tej podlagi neutemeljeno.

Tožnica v reviziji vztraja pri trditvi, da sta pogodbi nični zaradi nedopustne podlage (52. člen ZOR) ter zaradi nedopustnega in nedoločenega predmeta (47. člen ZOR). V čem naj bi bila nedopustnost podlage obeh pogodb, revidentka v reviziji na pojasni, revizijsko sodišče pa se v celoti strinja s pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o tem vprašanju ter ne ugotavlja nikakršne zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi glede predmetov obeh pogodb sta nižji sodišči navedli številne razloge, s katerimi sta utemeljili pravni zaključek, da je predmet obeh pogodb mogoč, dovoljen in vsaj določljiv. To velja glede kupoprodajne pogodbe za garsonjero, čemur revidentka, razen z golo omembo v reviziji, ne nasprotuje. Pravilnim razlogom nižjih sodišč v zvezi s to pogodbo ni česa dodati in je možen le zaključek, da je odločitev o zavrnitvi primarnega in podrednega zahtevka v zvezi s kupoprodajno pogodbo materialnopravno pravilen.

Pritrditi pa je tudi razlogom nižjih sodišč v zvezi s predmetom pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe. Predmet te pogodbe, izročen s strani C. Č., J. Č. in podarjen B. V., je določljiv in dopusten. Zato ni podana ničnost pogodbe v smislu 47. člena ZOR. Obe nižji sodišči sta pravilno opisali določljivost in dopustnost predmeta pogodbe, česar revizija z golim nasprotovanjem navedenemu ne more ovreči. Trdi sicer, da je že samo pritožbeno sodišče navedlo, da del pogodbe ni izvršljiv v zemljiški knjigi, kar pa ne drži, saj je to navedlo, da del pogodbe ni bil izveden v zemljiški knjigi. Sicer pa iz pogodbe povsem jasno izhaja, da je pokojna C. Č. svoji hčerki J. Č. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročila svoje lastno premoženje, to je 2/7 nepremičnine vl. št. 624 k.o. ... (1/7 je imela že od nekdaj, 1/7 pa je podedovala kot edina dedinja po pokojni hčerki ...) in svoj nedoločen delež na poslovnem prostoru (K.), ki ga je dobila po denacionalizaciji. Hčerki B. V. pa je podarila 1/5 zapuščine po pokojnem možu J. Č., ki je brez oporoke umrl leta 1969. Kot je ugotovljeno v nižjih sodbah, zapuščinski postopek po njem ni bil zaključen, po njem pa naj bi dedovale po zakonu obe tožnici in obe toženki ter žena C. Č., ki ga je preživela. Po pokojnem J. Č. bi tako dedovalo pet oseb, torej C. Č. 1/5 njegove zapuščine, kar je v pogodbi jasno opisano kot "1/5 očetovega deleža". Ker je bil J. Č. na nepremičnini vl. št. 624 k.o... lastnik do 1/7 in na poslovnem prostoru (K.) lastnik do nedoločenega deleža, znaša dedni delež C. Č. po pokojnem možu 1/5 od navedenega, to pa je tudi z darilno pogodbo podarjeno B. V. Obseg izročenega in obseg podarjenega premoženja je torej določljiv. Glede dopustnosti odsvojitve navedenega pa je odločilno, da sta tako tožnici kot toženki dedinji po C. Č. in po J. Č. Prenašanje dednih deležev med sodediči pa je po 146. členu ZD dovoljeno. Zato tudi revizijske trditve v zvezi s predmetom pogodbe niso utemeljene. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).