Jedro

Samopomoč je nujna, če okoliščine ne omogočajo, da bi imetnik pravice zahteval sodno zaščito, torej če bi sodna pomoč prišla prepozno.

Protipravnost ravnanja tožene stranke je v tem, da se ni poslužila sodnega varstva svoje pravice/posesti.

Odgovorna oseba je dolžna plačati oškodovancu le denarni znesek v višini, ki je enak obsegu premoženjske škode, to pa je v višini, ki je potrebna, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, katera dela in material so bili potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja in le za te stroške ugodilo tožbenemu zahtevku.

Naloga izvedenca ni sprejemanje dokazne ocene, ampak zgolj posredovanje elementov zanjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 280,89 EUR s pripadki in v presežku tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 154,86 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka meni, da je odločitev o obsegu škode, ki ji je nastala z ravnanjem tožene stranke, v nasprotju s podatki v spisu oziroma so razlogi sodbe v nasprotju s tem, kar je navedeno v listinah, zapisnikih o zaslišanju prič, izvedenskem mnenju in ustni izpovedi izvedenca. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje označilo za strokovno in nepristransko, kar je tudi razlog, da bi ga moralo upoštevati v celoti in ne bi smelo sprejeti odločitve, ki je v nasprotju z njim, saj nima potrebnega strokovnega znanja. Postavitev nove ograje je bila neposredna posledica ravnanja tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo potrebnosti posameznih postavk iz razčlenjenega računa. V nasprotju s splošno znanimi dejstvi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odlomila steber z rokami, saj je to praktično nemogoče, glede na to, da gre za betonski steber, ki ima v sredini armirano žico. Očitno je bilo treba zamenjati štiri stebre, kar pa ni sporno niti za toženo stranko, ki je v svojih pripombah na izvedensko mnenje na večih mestih govorila o stebrih, torej v množini. Tožena stranka je dolžna povrniti škodo v celoti tudi, če bi se izkazala njena navedba, da je sama porušila le dva stebra, izvajalci pa so nato porušili še dva stebra, ker se jim ni iztekla razdalja med stebri, za resnično. Ponovna postavitev štirih stebrov bi bila namreč tudi v tem primeru potrebna zaradi ravnanja tožene stranke. Podrta sta bila dva stebra, dva pa sta bila v posledici ravnanja tožene stranke poškodovana. Protispisna je navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bilo iz fotografij št. 6 in 7 v spisu razvidno, da je tožena stranka zložila mrežo in zastirko ob zid. Prav tako je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da mreža ni bila poškodovana, poleg tega pa postavljena pokonci in naslonjena na drugi steber. Gornja zaključka si tudi nasprotujeta. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da žica ni bila zamenjana. O povrnitvi stroškov montaže in demontaže je sodišče prve stopnje odločalo povsem mimo izvedenih dokazov in jih priznalo le polovico, čeprav je bilo za sanacijo ograje treba tudi razvozlati in postaviti zastirko, napeti žico, jo povezati s sponkami in napenjalci. Pri odmeri pravdnih stroškov bi moralo sodišče uspeh tožeče stranke oceniti ločeno glede temelja zahtevka in glede višine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka v pritožbi meni, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da samopomoč, izvršena v skladu z določbo 31. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ne more izključiti protipravnosti njenega ravnanja. Prav tako v obravnavani zadevi ni bistvenega pomena lastništvo nepremičnin. Tožeča stranka za postavitev ograje ni imela ustrezne pravne podlage, saj je zaključek sodišča prve stopnje, da je Občina K. podala konkludentno soglasje, zmoten. Napačen in neživljenjski je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka začeti ustrezne postopke zoper Občino K. in zoper tožečo stranko. Namesto, da bi ugotovilo protipravno ravnanje tožeče stranke, je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno štelo njeno ravnanje za zakonito, posledično pa samopomoč tožene stranke za nezakonito. Z ograjo je tožeča stranka le zaprla manipulativni prostor toženi stranki, kar samo zase dokazuje njen šikanozni namen, ki ne more imeti pravnega varstva. Tudi če bi obstajalo dovoljenje, bi bilo to brezpredmetno, saj je imela Občina K. s toženo stranko sklenjeno najemno pogodbo za skladišče in pripadajoči prostor. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da ni podala trditvene podlage o izpolnjevanju pogojev za ravnanje v samopomoči. Priročna skladišča so namenjena za začasno skladiščenje tovora. Onemogočanje razkladanja pomeni nevarnost, da avtoprevoznik ne bo mogel izvršiti nadaljnjega naročila oziroma prevoza tovora za druge naročnike, kar prevoznika eksistenčno ogroža. Obstoj neposredne nevarnosti po določilih 139. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni mogoče omejiti samo na trenutek, ko je tožena stranka ugotovila, da je ograja postavljena in da ne more naložiti tovora. Neposredna nevarnost je za toženo stranko dejansko postajala vsak dan večja, vsak dan je bila bolj ogrožena in vsak dan ji je grozila večja izguba, če že ne izguba komitentov. Zato ni odločilno, če je nekaj dni opozarjala na odstranitev ograje. Iz izjave izvedenca izhaja, da ji je na njeni strani ograje onemogočeno manevrirati s kamionom in da skladišča dejansko ne more uporabljati tako, kot ga je uporabljala prej. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi višino škode. Razčlenitev računa je brez datuma in ni v ničemer izkazana, razen tega je K. pri zaslišanju izpovedal, da je za delo porabil 24 ur, kar glede na urno postavko 7-8 EUR znaša 180,00 EUR. Novi stebri so bili vkopani v nove luknje, zato ni bilo nikakršne podražitve dela. Za sanacijo ograje ni bilo treba nobenega materiala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tako tožena stranka kot tožeča stranka sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

6. Pri presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 10. člena OZ, ki določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Praviloma se mora stranka v zavarovanje svojih pravic poslužiti sodnega varstva, le v z zakonom predpisanih primerih lahko "pravico vzame v svoje roke".

7. Tožena stranka je zatrjevala, da njeno ravnanje (podrtje ograje) ni bilo protipravno, saj se je poslužila dovoljene samopomoči. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko protipravnost njegovega ravnanja izključila samo samopomoč, kot je opredeljena v 139. členu OZ. Tudi posestnik, ki se posluži samopomoči (31. člen SPZ), ne odgovarja za škodo, ki jo je s tem povzročil osebi, ki je motila njegovo posest. Vendar je kljub zmotnemu stališču, odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Kriteriji za dopustitev samopomoči, kot oblike varstva posesti iz 31. člena SPZ in kriteriji za dopustitev samopomoči, kot oblike varstva pravice iz 139. člena OZ, so podobni. Nevarnost mora biti neposredna, takšna zaščita mora biti nujna in sorazmerna (način odvračanja kršitve mora ustrezati okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost). Pogoj za dopustitev samopomoči v skladu z 31. členom SPZ pa je tudi takojšnost samopomoči. Ta kriterij je v 139. členu OZ zajet praviloma posredno, v nujnosti samopomoči. V skladu s stališčem pravne teorije je namreč samopomoč nujna, če okoliščine ne omogočajo, da bi imetnik pravice zahteval sodno zaščito, torej če bi sodna pomoč prišla prepozno.1 Tožena stranka ograje ni odstranila takoj, ko je za poseg v posest oziroma pravico izvedela, ampak je nekaj dni pozivala tožečo stranko naj ograjo odstrani. Glede na navedeno bi morala tožena stranka pojasniti, zakaj je bilo njeno ravnanje kljub temu nujno. Temu bremenu tožena stranka ni zadostila. V postopku pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala le, da je podjetnik avtoprevoznik in skladiščni prostor uporablja za priročno skladiščenje blaga, za kar potrebuje dostop in ustrezno velik manipulativen prostor pred skladiščem, potreben za manevriranje, nalaganje in razkladanje tovornjaka, ograja pa onemogoča dostop in normalno uporabo manipulativnega prostora. Razlogi, s katerimi nujnost samopomoči utemeljuje v pritožbi, pomenijo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), prav tako pa ostajajo na splošni ravni. Temu je dodati, da je razlaga pojma neposredna nevarnost, kot jo ponuja pritožnik, zmotna in bi se sprevrgla v splošno samovoljo. Zaključek sodišča prve stopnje, da samopomoč ni bila nujna, je tako pravilen. To še v večji meri velja za pogoj takojšnjosti samopomoči.2

9. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je bistvenega pomena občinsko lastništvo obeh objektov in pripadajočega zemljišča, ki jih imata pravdni stranki v najemu, vendar pa pritožnik spregleda zaključek sodišča prve stopnje, da dovoljenje Občine K. za postavitev ograje še ne pomeni, da je bil poseg tožeče stranke v posest tožene stranke dopusten. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da ta okoliščina v predmetni zadevi ni pravno pomembna. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je protipravnost ravnanja tožene stranke v tem, da se ni poslužila sodnega varstva svoje pravice/posesti. In v tem smislu je razumeti tudi nadaljnje pravilne zaključke sodišča prve stopnje o tem, kakšnega sodnega varstva bi se lahko tožena stranka poslužila.

10. Ali je imela tožeča stranka dovoljenje za postavitev ograje torej v predmetni zadevi ni pravno pomembno. Glede na vsebino izpovedi A. A., zaposlenega na Občini K., pa višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo soglasje Občine K. za postavitev ograje dano, in sicer konkludentno.

11. S pritožbenimi navedbami glede višine urne postavke, dela in materiala potrebnega za vzpostavitev prejšnjega stanja, pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Da je bilo za vzpostavitev prejšnjega stanja treba zamenjati le dva stebra in ni bilo treba zamenjati mreže in žice, pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo. Prav tako je ugotovilo, da novi stebri niso bili zabetonirani v enakih luknjah kot prvotni, vendar ta okoliščina ni vplivala na višino stroškov dela. Glede na ugotovitev, da so bile sponke in jeklenice porezane ter stebri zabetonirani, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške spenjalnih sponk, napenjalcev, dveh betonskih stebrov za ograjo ter v polovičnem znesku stroške nabave cementa.

O pritožbi tožeče stranke

12. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da splošna ugotovitev izvedenca, da je razčlenitev računa ustrezna za popravilo ograje, še ne pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati denarno odškodnino v višini zneska, ki izhaja iz računa. Odgovorna oseba je namreč dolžna plačati oškodovancu le denarni znesek v višini, ki je enak obsegu premoženjske škode, to pa je v višini, ki je potrebna, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, katera dela in material so bili potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja in le za te stroške ugodilo tožbenemu zahtevku. Navedb, da bi bilo poleg poškodovanih stebrov treba porušiti še dva stebra, zato ker se ni izšla razdalja med stebri, tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, manjkajoče trditvene podlage pa ne morejo nadomestiti ugibanja tožene stranke o vzrokih za podrtje dveh nepoškodovanih stebrov. Temu je dodati, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi zatrjevala, da je bilo v posledici njenega ravnanja treba popraviti le dva stebra in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje glede višine škode v celoti upoštevati izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res zapisalo, da izdelano izvedensko mnenje ter pisno in ustno dopolnitev šteje za strokovno in nepristransko, vendar pa je dodalo, da mnenja ne sprejema v celoti, in sicer, kot izhaja iz 14. točke obrazložitve, ga ne sprejema v tistem delu, v katerem je izvedenec sprejel lastne zaključke o dejanskem stanju. Dokaz z izvedencem je le eden od dokazov in je kot tak podvržen dokazni oceni sodišča. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da naloga izvedenca ni sprejemanje dokazne ocene, ampak zgolj posredovanje elementov zanjo. Zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.

14. Z ostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede načina poškodovanja ograje, števila poškodovanih stebrov in poškodovanosti mreže, pritožnik nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).3

15. Stranka, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirati, kar med drugim pomeni, da mora navesti konkretno, kateri izvedeni dokaz in v katerem delu je bil nepravilno prenesen v sodbo. Tej zahtevi je pritožnik zadostil le glede fotografij št. 6 in 7 (priloga A6), kjer pa ne gre za zatrjevano kršitev. Te postopkovne kršitve namreč ni, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume drugače kot stranka. Vsebino predmetnih fotografiji je sodišče presojalo na podlagi drugih izvedenih dokazov, in sicer izpovedi tožene stranke in prič D. K. ter T. P. ter na podlagi skrbne dokazne ocene zaključilo, da mreža ni bila poškodovana. Nasprotje v obrazložitvi glede mesta, kjer je bila mreža odložena, na katero utemeljeno opozarja pritožnik, pa ni odločilno, saj ne vpliva na zaključek sodišča prve stopnje, da mreža ni bila poškodovana.

16. Glede na odsotnost podrobnejše razčlenitve stroškov montaže in demontaže ograje v navedbah tožeče stranke, je sodišče prve stopnje ta strošek, upoštevajoč, da je bilo za vzpostavitev prejšnjega stanja na novo treba postaviti le dva in ne štirih stebrov, pravilno znižalo za polovico.

17. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o materialnopravno zmotni odločitvi glede povrnitve pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi ni podlage za vrednotenje uspeha strank ločeno "po temelju" in "po višini". Ta metoda je sprejemljiva v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.4 Za takšno situacijo pa v predmetni zadevi, kjer so stroški nastali predvsem zaradi ugotavljanja višine škode,5 ne gre.

Zaključek

18. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

19. Zaradi neuspeha s pritožbo stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj v njima podane navedbe k odločitvi o pritožbama niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 dr. Nikola Gavella: Posjed stvari i prava, Narodne novine, Zagreb 1990, stran 120. 2 Prim. dr. Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 189. 3 Razen, če je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP), za kar pa v predmetni zadevi ne gre. 4 Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse (prim. VSL II Cp 1418/2016 z dne 28. 9. 2016), zato tudi ni podana zatrjevana kršitev ustavnega načela enakosti in enakega obravnavanja. 5 Zaradi ugotavljanja višine škode je bil postavljen tudi izvedenec gradbene stroke.