Jedro

Tožnik je bil v obdobju, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in direktor družbe oziroma kot samozaposlen, sam dolžan obračunati in plačati prispevke ter o tem posredovati podatke, zato je dokazno breme plačila prispevkov na njegovi strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 23. 9. 2021, na delno odpravo odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 4. 8. 2021 in v prvem odstavku nadomestitev zneska 491,08 EUR z višjim zneskom. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v vseh točkah v celoti ugodi, tožencu pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja tožniku osebno pokazal, da je delodajalec tožniku plačeval velike dajatve v času zaposlitve, saj je imel v tistem obdobju dvakratno povprečno plačo. Sodni izvedenec je razpolagal s podatki o višini plačanih prispevkov za obvezno zavarovanje plačanih s strani takratnega delodajalca. Tožnik je predlagal, da sodišče pozove sodnega izvedenca, da predloži listine oziroma podatke o višini plačanih prispevkov s strani A. Toženčeva izguba podatkov o plačanih prispevkih ne more biti krivda tožnika. Če je imel tožnik visoko plačo, v tem obdobju niso bili plačani najnižji prispevki, zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da pokojninska osnova toženca znaša zgolj 928,48 EUR, kar je celo nižje od upoštevane pokojninske osnove v višini 947,67 EUR. Tudi zaslišana priča je prepričljivo izpovedala, da sta imela skupaj s tožnikom nadpovprečno visoke plače, od katerih so se plačevali maksimalni prispevki. Tožnik teh navedb ni prerekal. Napačen je zaključek sodnega izvedenca, da je znašala tožnikova pokojninska osnova manj kot najnižja pokojninska osnova. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik pozvan k predložitvi podatkov za leta 1997, 1998 in 1999, česar ni storil. Tožnik je zatrjeval, da je tožencu predložil navedene podatke, vendar je toženec obrazce M-4/M-8 za navedena obdobja izgubil. Napačno je navajanje sodišča, da naj bi bilo na tožniku dokazno breme plačila prispevkov v navedenih obdobjih. Toženec je tisti, ki z navedenimi podatki razpolaga. Če toženec s temi podatki ne razpolaga, potem tožnik ne bi imel priznane delovne dobe za sporna leta. Zaradi tega je tožnik v postopku predlagal, da sodišče tožencu naloži, da predloži sodišču vse dokumente, ki se nanašajo na obračune in plačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje tožnika, ko je bil ta zaposlen oziroma samozaposlen, čemur sodišče ni sledilo. Iz izračunov dajatev AJPES-a je razvidno, da je tožnik v obdobju inflacije plačeval od 12 milijonov DIN do 34 milijonov DIN, česar izvedenec ni upošteval. Sodišče ni vezano na izvedensko mnenje, kolikšen naj bi bil izračun pokojnine za tožnika s strani toženca. Ko je bil tožnik obrtnik, so mu na občini določali dajatve glede na dohodek, zato se da opraviti preračun dajatve. Sodišče se je nekritično oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., da naj bi bila višina tožnikove pokojnine 491,08 EUR. Sodišče je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, saj tožniku ne bi smela biti odmerjena pokojnina od najnižje pokojninske osnove. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze, česar ni storilo, zato je bistveno kršilo določbo 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti in na tiste, na katere je opozarjal tožnik.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporna višina starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo 4. 8. 2021.1

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi določbe 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Za procesno kršitev gre, ko sodišče izvedbo predlaganih dokazov neobrazloženo zavrne, brez sprejemljivih in ustavno dopustnih razlogov. Da so takšni razlogi obstajali, je razvidno iz 3. točke obrazložitve, saj je bila zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena. Tožniku ni bila odvzeta možnost dialoga s sodiščem. V tem smislu ne gre niti za nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj so bila sporna dejstva2 ugotovljena z izvedovanjem sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno preizkusilo ugotovitev toženca o tožnikovi najugodnejši pokojninski osnovi,3 ki predstavlja za tožnika 24 najugodnejših zaporednih let. V 14. in 15. točki obrazložitve je sodišče argumentirano odgovorilo na vsa sporna vprašanja o določitvi najugodnejšega obdobja za opredelitev tožnikove pokojninske osnove. Izkazano je, da je izvedenec upošteval vso dosegljivo dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter zaradi pasivnosti tožnika pri dostavi dokumentov, sam opravil dodatne poizvedbe o instančni sodbi glede prikrajšanja tožnika. Ključno pri obravnavani zadevi je, da so bili upoštevajoč veljavne predpise upoštevani vsi relevantni podatki. Sodišče je pravilno izpostavilo, da je tožnikova trditev o višji pokojninski osnovi obrazložena izredno subjektivno in pavšalno ter je ni mogoče preveriti. Sodni izvedenec se je utemeljeno opredelil do vseh tožnikovih trditev in ugovorov ter nenazadnje upošteval tudi sodno priznano prikrajšanje tožnika4, kar pa kljub temu ni zvišalo izračunanega zneska najugodnejšega 24-letnega povprečja.

8. Sodišče je v 15. točki argumentirano pojasnilo, da je dokazno breme plačila prispevkov za obdobje, ko je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in direktor družbe s podlago zavarovanja 040 oziroma kot samozaposlen s podlago zavarovanja 005, na tožniku. Tožnik je bil v tem obdobju glede na status5 kot zavezanec za plačilo prispevka sam dolžan obračunati in plačati prispevke ter o tem posredovati podatke, zato je dokazno breme na njegovi strani. Sodišče je prepričljivo pojasnilo zakaj tudi pavšalna izpovedba priče, ki jo je predlagal tožnik, ni potrdila tožnikovih trditev o višjih plačanih prispevkih.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti obširnim pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na dolžnost sporočanja podatkov ter hranjenja podatkov, saj slednje za rešitev v sporni zadevi ne more biti odločilno. V tem sporu sodišče ne ugotavlja, kje leži odgovornost za to, da toženec kot upravljavec matične evidence ne razpolaga s podatki kolikšni prispevki za obvezno zavarovanje so bili za tožnika plačani s strani podjetja A., zato je neutemeljeno zatrjevanje, da je bilo pri priznanju pravice do pokojnine zmotno uporabljeno materialno pravo.

10. Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek o spregledu dejstva, da je tožnik v obdobju inflacije plačeval prispevke med 12. milijoni do 24. milijoni DIN. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni ponudil nobenih dokazov, ki bi kazali na nepravilnost podatkov, ki jih je vodil FURS.

11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazloženo argumentacijo sodišča v 14. do 16. točki glede zgoraj navedenih pritožbenih očitkov, ki jih je tožnik v obliki trditev in ugovorov navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na pravilnost dokaznega zaključka sodišča tako sedaj ne more vplivati tožnikovo nadaljnje vztrajanje. Sodišče se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje, ga dokazno ocenilo in ugotovilo, da tožnik ni izkazal dejstva višje plačanih prispevkov za sporna obdobja, ki bi lahko pogojevali višjo pokojninsko osnovo in s tem višjo pokojnino. Dokazna ocena sodišča je podvržena razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, skladno z upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Zaključna ocena sodišča temelji na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje trditvene podlage strank, njihova procesna dejanja, način sodelovanja v postopku, zato pritožbeno sodišče ne najde prav nobenega razloga, da ne bi sprejelo dokazne ocene prvostopnega sodišča kot pravilno in popolno.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 V višini 491,08 EUR na mesec od 22. 4. 2021 dalje. Tožnik zatrjuje, da znaša njegova pokojninska osnova več, kot najnižja pokojninska osnova, od katere mu je toženec odmeril priznano starostno pokojnino. 2 Višina obračunanih in plačanih prispevkov za tožnika v spornem obdobju. 3 Od leta 1973 do leta 2006. 4 Za obdobje od septembra 1982 do januarja 1985 v skupnem znesku 445.732,00. 5 V obdobju samozaposlenosti od 1. 2. 1985 do 29. 2. 1992.