Jedro

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi 24-urni tedenski počitek, ki bi se začel v enem dnevu in se nato brez prekinitve nadaljeval v naslednjem dnevu, že a priori pomenil kršitev pravice do dnevnega počitka oziroma bolje rečeno pravice do tedenskega počitka ob upoštevanju zakonske opredelitve tedenskega počitka iz 156. člena ZDR-1. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje: spremenita v odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova za dodatka za nevarne naloge plačati znesek 2.171,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 dalje, tako da se ta del tožbenega zahtevka zavrne.

razveljavita v odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati znesek 2.304,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 in v odločitvi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času napotitve1 na opravljanje nalog v tujini v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v operaciji Evropske unije EUNAVFOR MED plača znesek 3.648,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016, iz naslova dodatka za nevarne naloge pa znesek 2.171,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016. Odločitev o plačilu denarne odškodnine za 19 dni nezagotovljenega tedenskega počitka, kolikor je tožnik s tožbo tudi zahteval, temelji na presoji, da tožena stranka v času plovbe VNL Triglav, ki se je izvajala 72 dni, tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, prav pa tako mu ga ni zagotovila, ko je bila ladja 78 dni zasidrana v luki. Glede dodatka za nevarne naloge je presodilo, da je bil tožnik v času misije upravičen do tega dodatka v višini 1.500,00 EUR mesečno in ne le 1.000,00 EUR kot mu je priznavala tožena stranka, zato je upravičen še do razlike med obema dodatkoma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je znižalo znesek prisojene odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na znesek 2.304,48 EUR in zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.244,28 EUR. Delno je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka, sicer pa je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 229/2020 z dne 22. 12. 2020 revizijo dopustilo glede naslednjih vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena (ZPP; Ur. l. RS. št. 26/99 s spremembami), - ali zakonska ureditev tedenskega počitka, kot je določena v 156. členu Zakona o pravdnem postopku Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2019) in 97.f členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) omejuje 24-urno trajanja tedenskega počitka na en koledarski dan, ali pa lahko traja neprekinjenih 24 ur tudi dveh zaporednih dnevih; - ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku priznali dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) podana, ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, hkrati pa ni poseglo v odločitev sodišča, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zato je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi, razlogi sodbe pa so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Nejasni in sami s seboj v nasprotju so tudi razlogi sodišča druge stopnje glede obsega kršitve pravice do tedenskega počitka, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je do kršitve pravic do tedenskega počitka prišlo tudi 1., 21. in 27. novembra 2015, 3., 12., 25. in 31. decembra 2015, 3. in 15. januarja 2016, 25. in 28. februarja 2016 ter 2. marca 2016 (kar je 12 dni tedenskega počitka), nato pa zaključi, da pritožba zgolj za sedem dni utemeljeno uveljavlja, da podlaga za priznanje odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja tedenskega dopusta ni podana. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka vsaj za teh dvanajst dni izkazala, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker sodišče ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bilo napačno stališče tožene stranke, da je neprekinjeni tedenski počitek v trajanju 24 ur zagotovljen, tudi če je razdeljen na dva dneva. Sodišče ni upoštevalo, da obstoječa zakonska ureditev tedenskega počitka, kot je določena v 156. členu ZDR-1 in 97.f členu ZObr, ne omejuje 24-urnega trajanja tedenskega počitka na en koledarski dan, kar pomeni, da tedenski počitek lahko neprekinjeno traja 24 ur tudi v dveh zaporednih dnevih. Sodišče druge stopnje je zato materialnopravno zmotno štelo, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka neutemeljen le za 7 dni, namesto pravilno za vsaj 12 dni. Za priznanje dodatka za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR mesečno ni bilo podlage v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) in tudi ne v odločbi tožene stranke z dne 23. 10. 2015 o plači in dodatkih, ki tožniku pripadajo v času napotitve na opravljanje vojaške službe izven države. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne še preostali del tožbenega zahtevka.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljeno.

6. Revizija je utemeljena.

7. V skladu s 371. členom ZPP je revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožena stranka obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka najprej uveljavlja v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Na podlagi revizije sicer lahko pride tudi do drugačne odločitve o stroških postopka, vendar samo v povezavi z odločitvijo o glavni stvari, ne pa na podlagi samostojnih revizijskih razlogov, ki so uperjeni izključno zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo o stroških postopka uveljavlja, ker je sodišče na njeno pritožbo sicer znižalo stroške postopka, ki jih je dolžna povrniti tožniku, hkrati pa ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Odločitev o stroških postopka ima naravo sklepa tudi takrat, kadar je sicer vključena v sodbo. V skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP je revizija možna le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med takšne sklepe pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ne spada sklep o pravdnih stroških, ne glede na to, ali je izdan skupaj z odločbo o glavni stvari ali samostojno. Navedeno pomeni, da v zvezi s odločitvijo sodišča druge stopnje o stroških postopka ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. V tej zadevi je odločitev o stroških postopka sicer treba razveljaviti, vendar ne zaradi tega, ker ni bil sklep o stroških postopka obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, temveč zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

9. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja tudi v zvezi z ugotovitvami sodišča druge stopnje o številu nezagotovljenih dni tedenskega počitka. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine za 19 dni neizkoriščenega tedenskega počitka oblikoval na podlagi izhodišča, da mu v času misije tak počitek nikoli ni bil omogočen. Zahtevek je zato temeljil na izračunu števila tednov, ki so potekli v času misije. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti zaradi nejasnih oziroma protislovnih razlogov glede števila pravilno omogočenih dnevov tedenskega počitka in števila dni, ko tožniku izraba tedenskega počitka ni bila omogočena. Pri tem izhaja iz tega, da sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da je bil tožniku tedenski počitek pravilno omogočen v dvanajstih primerih (1., 21. in 27. novembra 2015, 3., 12., 25. in 31. decembra 2015, 3. in 15. januarja 2016, 25. in 28. februarja 2016 ter 2. marca 2016), kljub temu pa zaključi, da pritožba zgolj za sedem dni utemeljeno uveljavlja, da ni podlage za prisojo odškodnine. Tožena stranka pri tem spregleda, da iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožena stranka v kar 24 dnevih v evidenci označila, da je tožnik imel tedenski počitek, pri čemer je sodišče štelo, da je bil v zgoraj navedenih 12 primerih tedenski počitek pravilno omogočen, v drugih 12 primerih (10., 23. in 31. oktober 2015, 11., 26. in 29. november 2015, 21., 24. in 27. december 2015, 14. in 17. januar 2016 ter 17. februar 2016) pa ne, ker je tožnik v navedenih dnevih opravljal tudi štiriurno stražo na mostu. Zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za sedem dni neizkoriščenega tedenskega počitka temelji na tem, da tožnik odškodnino zahteva za devetnajst dni, sodišče pa ugotavlja, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen v dvanajstih primerih. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba glede tega vprašanja nima nejasnosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Drugo pa je vprašanje, ali so zaključki sodišča materialnopravno pravilni, ker bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana v zvezi s stališčem sodišča druge stopnje, da je napačna razlaga tožene stranke, da se pri presoji tedenskega počitka v trajanju 24 ur upošteva neprekinjen seštevek ur, ki se razteza na dva dneva. Res je sicer, da je to stališče obrazloženo zgolj z argumentom, da bi takšna razlaga privedla do kršitve tožnikove pravice do dnevnega počitka, vendar pa to ne pomeni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je v tem delu sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pač pa je pravno naziranje sodišča druge stopnje pravno zmotno, kar bo obrazloženo v zvezi z naslednjim vprašanjem.

11. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da sodišče druge stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ali zakonska ureditev tedenskega počitka, kot je določena v 156. členu ZDR-1 in 97.f členu ZObr omejuje 24-urno trajanja tedenskega počitka na en koledarski dan, ali pa lahko traja neprekinjenih 24 ur tudi dveh zaporednih dnevih.

12. Prvi odstavek 156. člena ZDR-1 določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka iz prejšnjega člena (ta določa pravico do počitka med zaporednima delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur), tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 ur neprekinjenih ur. Pod pogoji iz drugega odstavka te zakonske določbe je mogoče delavcu zagotoviti tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu, kot je bilo predvideno. Minimalno trajanje tedenskega počitka se sicer upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR-1).

13. Drugi odstavek 97.f člena ZObr določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. V obdobju sedmih zaporednih dni ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

14. Iz navedenih določb jasno izhaja obveznost delodajalca, da delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni (izjemoma štirinajst dni) poleg pravice do dnevnega počitka zagotovi tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju 24 ur neprekinjenih ur. To obveznost delodajalec lahko izpolni tudi tako, da je del 24-urnega nepretrganega počitka v enem koledarskem dnevu, del pa v naslednjem dnevu. Bistveno je, da gre za nepretrgano 24-urno obdobje. Zato je zmotno stališče, ki implicitno izhaja iz izpodbijane sodbe, da mora biti celotni 24-urni počitek znotraj istega dne.

15. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi 24-urni tedenski počitek, ki bi se začel v enem dnevu in se nato brez prekinitve nadaljeval v naslednjem dnevu, že a priori pomenil kršitev pravice do dnevnega počitka oziroma bolje rečeno pravice do tedenskega počitka ob upoštevanju zakonske opredelitve tedenskega počitka iz 156. člena ZDR-1. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).

16. Zaradi zmotnega izhodišča, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena že zato, ker znotraj istega koledarskega dneva ni imel 24 neprekinjenih ur počitka, sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tožniku zagotovljen 24-urni neprekinjeni počitek v dveh zaporednih dnevih, kakor je to zatrjevala tožena stranka. Sodišče druge stopnje je štelo, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek v tistih 12 dnevih, ki so bili v evidenci označeni kot prosti dnevi, v katerih je tožnik v začetku dneva opravil štiriurno stražo na mostu, bodisi od 00.00 do 04.00 ure ali pa od 04.00 do 08.00 ure. Gre za naslednje dneve: 10., 23. in 31. oktober 2015, 11., 26. in 29. november 2015, 21., 24. in 27. december 2015, 14. in 17. januar 2016 ter 17. februar 2016. Vendar izvajanje straže na mostu v navedenih dneh ne pomeni nujno, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek. To je namreč odvisno od tega, kdaj je naslednjega dne pričel opravljal delo. Iz evidence, v katero je vpogledalo sodišče, je razvidno, da je njegova pravica do tedenskega počitka, tudi ob upoštevanju zahteve po 36 oziroma 35 neprekinjenih urah počitka, ni bila kršena, vsaj 31. oktobra 2015, 26. novembra 2015, 24. decembra 2015 in 14. januarja 2016, saj je bil prost tudi ves naslednji dan po navedenih datumih. V navedenih dnevih je tožnik tudi ob upoštevanju dejstva, da je čas počitka lahko pričel teči šele po opravljeni straži na mostu, imel zagotovljen neprekinjen dnevni in tedenski počitek, ki je bistveno presegal zahtevanih 35 oziroma 36 ur nepretrganega počitka.

17. Tudi sicer bi sodišče moralo konkretno presojati, ali je pravilno omogočen tedenski počitek vplival na nadaljnje zatrjevane kršitve te pravice. Tako na primer sodišče prve stopnje (sodišče druge stopnje pa temu pritrjuje) ugotavlja, da je tožena stranka tožniku tedenski počitek pravilno omogočila 25. in 31. decembra 2015, kljub temu pa nelogično zaključi, da mu tedenski počitek ni bil omogočen 27. decembra 2015, kar je znotraj sedemdnevnega obdobja med dvema dnevoma tedenskega počitka. Podobno velja glede domnevne kršitve pravice do tedenskega počitka 17. januarja 2016, saj sodišči hkrati ugotavljata, da je bil tožniku tedenski počitek pravilno zagotovljen 15. januarja 2016, kar posledično pomeni, da mu 17. januarja 2016 pravica do počitka (še) ni mogla biti kršena. Prav tako sta sodišči šteli, da je bil tožniku od začetka misije 16. oktobra 2015 do 31. oktobra 2015 prikrajšan za kar tri dni tedenskega počitka, čeprav sta se v tem času lahko natekla kvečjemu dva takšna dneva.

18. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da zakonska ureditev tedenskega počitka omogoča, da ta lahko traja tudi neprekinjenih 24 ur v dveh zaporednih dnevih oziroma, da zakonska ureditev tega počitka možnosti njegove izrabe ne omejuje zgolj na en dan v tednu, v trajanju od 00.00 do 24.00 ure.

Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku priznali dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR.

19. Prvi odstavek 6. člena Uredbe določa, da je plača pripadnika v MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Uredbe pripadniku v MOM pripadajo med vojaško službo izven države naslednji dodatki: dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja in dodatek za poveljevanje. V prvem odstavku 9. člena Uredbe, ki je veljala v spornem obdobju, so bile določene štiri različne višine dodatka za nevarne naloge za štiri sklope v Uredbi navedenih nevarnih nalog, in sicer v razponu od 500,00 EUR do 1.500,00 EUR. Tožnik s tožbo zahteva priznanje dodatka v višini 1.500,00 EUR, ki je v 4. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe določen za izvajanje nalog vojnega delovanja, stalnega uveljavljanja miru v sklopu stabilizacijskega delovanja, protiterorističnega in specialnega delovanja, zračnega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, pomorskega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, pomorskega prestrezanja v območju operacije ter odstranjevanja in uničevanja min.

20. Tožena stranka je v odločbi, ki je bila tožniku izdana ob napotitvi na misijo, odločila, da mu pripada dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. V skladu s 3. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe se dodatek v tej višini določi za izvajanje nalog mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo; mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij; zračnega transporta ob pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova; protiminskih pregledov; patruliranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja in zagotavljanja varnih plovnih poti v območju nalog (zadnji dve nalogi sta se izvajali tudi na misiji, na katero je bil napoten tožnik). Drugi odstavek 9. člena Uredbe določa, da se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena določi na podlagi sprejete odločitve o napotitve v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Ne glede na to določbo pa na podlagi tretjega odstavka istega člena minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka za nevarne naloge glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM.

21. Iz teh določb izhaja, da se dodatek za nevarne naloge (enako velja glede dodatka za nevarnost na območju delovanja po 8. členu Uredbe in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja po 10. členu Uredbe) določi z aktom (odredbo) ministra na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM ter v skladu z mandatom in načrtom MOM ali pa na predlog Generalštaba Slovenske vojske glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM. Gre za splošni akt, ki velja za vse pripadnike, ki delujejo ali bodo delovali na določenem območju in ki ga pristojni organ izda, če in ko ugotovi, da so za posamezno območje podani v Uredbi navedeni pogoji za določitev tega dodatka. Minister o tem dodatku, pa tudi dodatkih za nevarnost na območju delovanju (8. člen Uredbe) in dodatkih za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe), odloči z aktom vodenja (odredbo) na podlagi 46. člena ZObr.

22. Generalštab Slovenske vojske v predlogu za določitev dodatka za nevarne naloge na operaciji EUNAVFOR MED ni spregledal, da bo VNL Triglav 11 v II. in III. fazi operacije deklarirana tudi za naloge pomorskega prestrezanja, vendar bo izvajala le kooperativni in nekooperativni pregled plovil, ne pa tudi „opposed boarding“, kar bo kot nacionalna omejitev posredovano poveljniku operacije v prenosu pooblastil za poveljevanje. Pri tem je ocenil, da je prav naloga „opposed boarding“ z vidika delovanja najnevarnejša in z najvišjo stopnjo tveganja za pripadnike, prav tako pa VNL Triglav 11 z vidika tehničnih omejitev ne bo dosegala standarda neprekinjenega operativnega delovanja na morju v času 7 dni na morju, kot to zahteva CJSOL. Ocenil je, da obe omejitvi bistveno vplivata na delovanje in zmanjšujeta stopnjo in čas izvajanja nevarnih nalog ter raven ogroženosti za pripadnike, zaradi česar tudi ni predlagal dodelitve dodatka za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR, ki v svoji osnovi določa naloge bojnega delovanja in pomorskega prestrezanja v območju operacije brez omejitev, kot najvišjo raven oz. stopnjo delovanja enot in zmogljivosti Slovenske vojske.

23. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so določeni v odredbi. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi naloge na misiji, zaradi katerih mu je bil določen dodatek za nevarne naloge, opravljal v okoliščinah in pod pogoji, ki pri oceni, na kateri temelji odredba ministra, sploh ne bi bili upoštevani oz. bi te okoliščine in pogoji nastali šele kasneje med samo misijo.

24. Revizija zato utemeljeno opozarja, da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo v odločitev ministra in dejansko presojalo pravilnost njegove odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge v MOM – EUNAVFOR MED.

25. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku priznali dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR, čeprav je bil za naloge, ki jih je izvajal na misiji z odredbo ministra predviden dodatek v višini 1.000,00 EUR.

Odločitev o reviziji

26. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o plačilu dodatka za nevarne naloge spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zneska 2.171,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 zavrnilo, saj sta sodišči ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo.

27. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je razveljavilo odločitev o plačilu odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek v znesku 2.304,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

28. V novem postopku bo sodišče ob upoštevanju izhodišč, ki so navedena v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem, znova presodilo, ali in v kakšnem obsegu je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka. Pri tem je treba upoštevati, da pri izvajanju mednarodnih obveznosti lahko minister v skladu s četrtim odstavkom 96. člena ZObr v povezavi s četrto alinejo petega odstavka istega člena odredi, da se dnevni in tedenski počitek v minimalnem trajanju ugotavlja v obdobju, ki ne sme biti daljši od šest mesecev.

29. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

30. Odločitev je senat, ki je naveden v uvodu te odločbe, sprejel soglasno.

1 Z ukazom o napotitvi je bilo odločeno, da se tožnik za čas napotitve razporedi na formacijsko dolžnost vojak, ki se uporablja v uradniškem nazivu desetnik, po formacijski številki 70 20, v Pripadniki SV na mednarodnih operacijah in misijah, pri čemer bo opravljal dela in naloge vojaka, vojaškega policista, pripadnika skupine BP za vkrcanje.