Jedro

Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da sedaj glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 30.347,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 dalje do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek, to je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 19.454,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2015 dalje do plačila in plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 30.347,67 EUR od 4. 7. 2015 do 9. 7. 2015, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 4.647,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 342,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 42.347,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 dalje do plačila. V točki II izreka je višji tožbeni zahtevek, to je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.454,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2015 dalje do plačila in plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 42.347,67 EUR od 4. 7. 2015 do 9. 7. 2015, zavrnilo ter v točki III izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 6.488,35 EUR v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo obseg nastale škode in tožniku odmerilo previsoko odškodnino po vseh vtoževanih postavkah. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso, ki ni primerljiva s konkretnim primerom. Toženka za vsako od odškodninskih postavk navaja višino odškodnine, za katero meni, da je pravilna ter podaja razloge za to, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sporen je tudi tek zakonskih zamudnih obresti, v zvezi s čemer se toženka zavzema za uporabo drugega odstavka 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ter upoštevanje pred pravdo plačanega nespornega zneska odškodnine, ki naj bi ga po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje upoštevalo v napačni višini. Toženka podaja specifikacijo plačila za posamezno vrsto škode ter se zavzema za to, da sodišče druge stopnje upošteva, da je na račun nepremoženjske škode že poravnala 23.500,00 EUR, ki jih je potrebno ustrezno valorizirati. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo s strani toženke predloženega dokaza o višini pred pravdo izvršenega plačila, je storilo bistveno kršitev določb postopa iz 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami spisa. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri znižanja odškodnine s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, nato pa je sprejelo zmotne materialnopravne zaključke v zvezi z višino odškodnine, ki jo je prisodilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v skupnem znesku 66.000,00 EUR, upoštevalo, da mu je toženka dne 15. 4. 2016 za nepremoženjsko škodo plačala 22.808,42 EUR, kar valorizirano na dan razsoje znaša 23.652,33 EUR in odločilo, da mu je toženka dolžna plačati še odškodnino v znesku 42.347,67 EUR.

7. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer: - da je tožnik (ki je bil ob škodnem dogodku star 28 let) v posledici škodnega dogodka z dne 14. 6. 2013 utrpel večdelni zlom čolnička levega stopala z izpahom v Chopartovem sklepu, impresijski zlom kuboidne kosti levega stopala z delnim izpahom v Lisfrancovem sklepu, raztrganino nad desnim notranjim gležnjem, obtolčenino palcev na obeh stopalih z izlivom krvi v podnohtje obojestransko, obtolčenino in odrgnine sednice, desnega kolena in leve goleni – zlom, izpah in delni izpah v področju levega stopala predstavljajo hudo telesno poškodbo, ostale poškodbe pa lahko telesno poškodbo; - v posledici škodnega dogodka je pri tožniku kasneje prišlo do vraščanja notranje strani nohta na palcu levega stopala ter je bila potrebna dodatna kirurška intervencija; - primarno zdravljenje je trajalo od 14. 6. 2013 do 20. 10. 2013, sekundarno zdravljenje je trajalo od 10. 12. 2013 do 20. 12. 2013 – aktivno in intenzivno zdravljenje je trajalo dobre štiri mesece in pol, v nadaljevanju pa je tožnik opravljal zgolj preglede, na katerih se je spremljalo rezultate zdravljenja; - tožnik je trpel trajne stalne hude telesne bolečine v skupnem trajanju 3 dni, občasne hude 6 dni, trajne stalne zmerne 3 tedne, občasne zmerne 6 tednov, trajne stalne blage 3 mesece, občasne blage so prisotne še sedaj in bodo tudi v bodoče – zaradi popoškodbene artroze sklepa (kot je razvidno iz točke 16 obrazložitve sodbe) – ker je za artrotičen proces značilno, da sčasoma napreduje, se bodo občasne telesne bolečine stopnjevale do trajnih, ki bodo prisotne tudi v mirovanju in bodo sprva blage, nato pa zmerne do hude stopnje; - tožnik je utrpel številne nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer mu je bila nudena prva pomoč na kraju dogodka, prepeljan je bil z reševalnim vozilom v bolnišnico v tujini, kjer so bile opravljene številne preiskave, operiracija v splošni narkozi in hospitalizacija v obdobju 4 dni, nošnja mavčeve imobilizacije 4 tedne, 8 tednov uporaba bergel, ponoven operacijski poseg z odstranitvijo Kirschnerjevih igel iz levega stopala s hospitalizacijo 2 dni, 10x fizioterapija z mobilizacijo sklepov levega stopala, 2x kirurška obravnava zaradi vraščanja nohta na levem stopalu, 2x obisk pri psihiatru zaradi popoškodbene stresne motnje, obisk specialistov in osebne zdravnice ter večkratne rentgenske in CT preiskave (vse nevšečnosti podrobno izhajajo iz točke 17 obrazložitve sodbe); - tožnik je čutil nevšečnosti in nelagodje zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj v času štirimesečnega zdravljenja ni mogel opravljati številnih opravil – osebne higiene, gospodinjskih opravil, kuhanja, pranja, nakupovanja, voženj na preglede, pri čemer mu je pomagala mama V. V.; - tožnik je trpel leto in pol do dve leti trajajočo zmerno posttravmatsko stresno motnjo prehodnega značaja, ki se je že zaključila in jo je v delu pripisati škodnemu dogodku – kazala se je v obliki strahu pri vožnji, nočnih mor, sanj o prometni nesreči, zbujanja ponoči, tožnik je v sanjah ali v pogovoru o prometni nesreči večkrat videl sliko brata A. V. (ki je bil tudi poškodovan v prometni nesreči in česar sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot pravno priznane škode, kot izhaja iz točke 20 obrazložitve sodbe); - tožnik je ob škodnem dogodku doživel intenziven primarni strah, saj bi lahko bilo trčenje z osebnim avtomobilom, ki mu je nenadoma odvzelo prednost, zanj tudi usodno (strah za življenje – opomba sodišča druge stopnje), ob dogodku ni izgubil zavesti in se je vsega zavedal ter se je ob poškodovanju močno prestrašil, po prihodu v bolnišnico se je strah ponovno intenziviral, saj so mu zdravniki povedali, da gre za hudo poškodbo noge in da se na RTG posnetku ne vidi, kakšno je stanje, zato obstaja teoretična možnost, da mu bodo nogo, če operacija ne bo uspešna, odrezali – prve ure po poškodbi so bile za tožnika psihično zelo naporne, saj ni vedel, kako hudo poškodbo življenjsko pomembnega dela telesa je utrpel – zato je prvih nekaj ur po nesreči doživljal hud primarni strah; - tožnik je doživljal sekundarni strah hujše stopnje, upoštevaje, da je bil ob poškodbi mlad in na vrhuncu svojih telesnih moči, vajen aktivnega življenjskega sloga, ki se mu je po dogodku nenadoma podrl – zaskrbljen je bil tudi zato, ker je ekonomsko odvisen od popolnega fizičnega zdravja, ki mu omogoča opravljati fizično zahtevno proizvodno delo na konkurenčnem tujem trgu – po drugi operaciji se je tožniku, ko so mu zdravniki povedali, da stanje leve noge nikoli ne bo več takšno, kot je bilo prej, podrl svet – sekundarni strah je v skladu s potekom zdravljenja in rehabilitacije popuščal in je trajal do konca oktobra 2018 v skupnem trajanju 4 mesece; - tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel spremembe v zunanjosti, ki se kažejo kot številne drobne brazgotine v področju levega stopala (6 do 1 cm dolgih in 2 do 0,5 cm dolgi bledi brazgotini), 5 cm dolga brazgotina na notranji strani desnega gležnja in ožji palčev noht na levem stopalu, kar se da prekriti z nogavico oziroma obuvalom, očitnejše pa postane v poletnem času, med obiskom plaž, kopališč, wellnessa ali savne – tožnika ob pokritosti brazgotine ne motijo, negativne občutke mu vzbujajo zlasti poleti, ko nosi odprta obuvala, moteča pa so vprašanja ljudi in posledična ponavljajoča se pripovedovanja o prometni nesreči ter podoživljanju dogodka, ko se ne počuti prijetno; tožnik pri hoji izdatno šepa, kar predstavlja najbolj izrazito spremembo, saj je po ugotovitvah izvedenca šepanje očitno in se ga ne da prikriti z obuvali in/ali oblačili, tožnika pa ima v javnosti občutek, da ga zaradi šepanja opazujejo in mu je neprijetno; - tožnik v posledici škodnega dogodka trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so poškodbe pri njemu pustile anatomske in funkcionalne trajne posledice (kot so podrobno navedene v točki 29 obrazložitve sodbe), ki so najizrazitejše v področju levega stopala, kjer bo oblika sklepnih površin ostala trajno okvarjena – pri tožniku je prišlo do razvoja hude popoškodbene artroze sklepa in koščene zrasti lateralnega dela čolnička ter tretjega klina, kar onemogoča prilagajanje stopala podlagi pri stoji ali hoji po neravnem terenu in brežinah ter tožnik nima opore in zmožnosti prilagajanja podlagi, kar je dokončno stanje ter spontanega izboljšanja ali poslabšanja ni pričakovati; - tožnik je zaradi posledic poškodbe leve noge moral bistveno spremeniti način življenja, saj je omejen na številnih področjih v vsakdanjem življenju – praktično pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo hojo ali stojo – tudi pri izvajanju vsakodnevnih življenjskih opravil (osebna higiena, pripravljanje hrane, nakupovanje, opravljanje bančnih in poštnih storitev, uporaba javnih prevoznih sredstev, obiskovanje kulturnih, družabnih in športnih prireditev in vseh lokacij, kjer je potrebno premagovati arhitektonske ovire), delu (kadar ni izključno sedeče, pri prihodu/odhodu iz dela), športu in rekreaciji (praktično pri vseh športih in družabnih aktivnostih), kar bo prestajal še več kot 45 let (upoštevaje pričakovano povprečno življenjsko dobo); je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino po nekaterih postavkah. Po mnenju sodišča druge stopnje pravično in primerno odškodnino na podlagi določila 179. in 182. člena OZ predstavlja iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 3.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 28.000,00 EUR, kar je skupaj 54.000,00 EUR. Takšen znesek odškodnine kot celota predstavlja primerno odškodnino za v posledici škodnega dogodka utrpelo nepremoženjsko škodo, ki jo bo tožnik v določenem obsegu trpel tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine prisodilo, upoštevaje številne primere iz sodne prakse, ki jih je citiralo v obrazložitvi sodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik ni imel toliko in tako obsežnih telesnih poškodb, kot oškodovanci v citiranih primerih iz sodne prakse, zato je bilo potrebno s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino ustrezno znižati, tako da predstavlja „pravično denarno odškodnino“, upoštevaje subjektivne in objektivne elemente ter odškodnine v podobnih primerih.

8. Tožnik je upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 20.000,00 EUR in ne v prisojenem znesku 25.000,00 EUR. Kot izhaja iz zgornjih ugotovitev je tožnik trpel telesne bolečine v trajanju celotnega zdravljenja in jih trpi še sedaj ter jih bo tudi v bodoče – ko se bodo le-te celo še stopnjevale v intenziteti. Upoštevaje, da je tožnik bil v času škodnega dogodka star 28 let, bo telesne bolečine trpel dolgo obdobje, prav tako pa je potrebno pri prisoji odškodnine iz tega naslova upoštevati številne nevšečnosti med zdravljenjem ter začasno posttravmatsko stresno motnjo, kar daje podlago za prisojo odškodnine v znesku 20.000,00 EUR. Pritožba se neuspešno zavzema za prisojo zneska 15.000,00 EUR, saj je izvedenec doc. dr. M. K., dr. med s stopnjo zanesljivosti ugotovil, da je bila pri tožniku v obdobju od 1,5 do 2 let prisotna posttravmatska stresna motnja, za katero je značilno, da nastopi kot zakasneli in protrahirani odziv na stresni dogodek ali obremenilne okoliščine izjemno nevarne ali katastrofične narave, ki skoraj vsakogar spravijo v stisko – ne glede na to, da je bil tožnik pri psihiatru le dvakrat in da posledic v bodoče ne bo. Tako odmerjena odškodnina upošteva, da je bila posttravmatska stresna motnja zmerna (tožnik ni potreboval psihoterapevtskega zdravljenja in zdravljenja z zdravili). Upošteva tudi intenzivnost in čas trajanja telesnih bolečin (hude telesne bolečine so trajale (le) 3 dni ter občasne hude 6 dni) in dejstvo, da so občasne blage telesne bolečine prisotne še sedaj ter se bodo v bodoče zaradi artrotičnega procesa še stopnjevale.

9. Tožnik je za strah zahteval odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, kar mu je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova na znesek 2.000,00 EUR, saj „ni mogoče upoštevati, da tožnika ni bilo tako zelo strah, ker je po nesreči vstal in pomagal bratu ter je lahko pri tem zase ugotovil, da ni utrpel poškodb, ki bi ogrožale njegovo življenje“. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca specialista otropeda, izr. prof. dr. S. K. F., dr. med, je tožnik doživel intenziven primarni strah, ker se je dogodka, ki bi lahko bil celo usoden za njegovo življenje, v celoti zavedal in se je ob poškodovanju močno prestrašil. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom iz točke 23 obrazložitve, da za doživljanje strahu ni pomembno, ali je tožnik po nesreči pomagal bratu ali ne, ampak njegovo subjektivno doživljanje dogodka in lastnih poškodb neposredno po poškodovanju. Toženka zato s pritožbo v tej smeri ne more biti uspešna. Enako tudi s pritožbo v zvezi s sekundarnim strahom. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel sekundarni strah hujše stopnje, v posledici katerega je pri tožniku prišlo do porušitve duševnega ravnovesja. Toženka se neutemeljeno sklicuje na to, da omenjeno iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra ne izhaja, saj je vrsto, trajanje in stopnjo strahu ugotavljal izvedenec F. in ne izvedenec K., ki je bil postavljen le za ugotovitev posttravmatske stresne motnje – toženka pa v zvezi s tem tudi ni podala ustreznih ugovorov, kar pomeni, da gre pri tem za pritožbeno novoto, ki v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevna.

10. Sodišče druge stopnje tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti ugotavlja, da je primerna. Sodišče prve stopnje je tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisodilo celoten vtoževan znesek 3.000,00 EUR, toženka pa se zavzema za znižanje na 2.000,00 EUR. Sicer je res, da so tožnikove brazgotine vidne le poleti oziroma, ko nima nogavice/ustreznih čevljev, ampak pritožba zgolj zaradi tega še ne more biti uspešna, saj je pri odškodnini iz tega naslova bistveno, da tožnik „pri hoji izdatno šepa“, kar je opazno v vsakem trenutku – ne glede na to, kar ima tožnik obuto ali oblečeno. Posledično je odškodnina v prisojenem znesku povsem ustrezna.

11. Je pa toženka utemeljeno nasprotovala prisojeni višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo celoten vtoževan znesek 35.000,00 EUR, kar je glede na dejanske ugotovitve preveč. Čeprav je bil tožnik ob škodnem dogodku star le 28 let in bo duševne bolečine trpel še vsaj nadaljnjih 45 let ter je omejen na vseh življenjskih področjih, je potrebno upoštevati sodno prakso v podobnih primerih (v zadevi II Ips 530/2008 gre za primerljive posledice in je odškodnina nekoliko višja (29.037,56 EUR), čeprav je bil oškodovanec starejši, saj je imel ne le posledice zaradi poškodbe noge, ampak tudi trajno zmanjšanje sluha; v zadevi II DoR 86/2015) gre za starostno primerljivega oškodovanca, ki mi je bila prisojena nekoliko višja odškodnina (30.000,00 EUR), a je bilo ugotovljeno, da je gibljivost gležnja zavrta v vseh smereh, da trpijo tudi drugi deli telesa in dela več ne more opravljati...), ki daje podlago za prisojo odškodnine v znesku 28.000,00 EUR in ne s strani sodišča prve stopnje prisojenega ali s strani pritožbe predlaganega zneska 23.000,00 EUR. Pritožbene navedbe v zvezi z „neizkazanim zdravljenjem po zaključku bolniškega staleža v letu 2013“ na višino odškodnine iz tega naslova nimajo nobenega vpliva ter hkrati predstavljajo pritožbeno novoto. S strani pritožbe predlagan znesek odškodnine 23.000,00 EUR po mnenju sodišča druge stopnje glede na ugotovitev, da je tožnik omejen v vsakdanjem življenju do te mere, da je „moral bistveno spremeniti način življenja“, ne predstavlja primernega denarnega zadoščenja.

12. Tožnik je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 54.000,00 EUR. To predstavlja 49,86 povprečnih mesečnih neto plač1, kar je znotraj okvirjev višin odškodnin, ki jih v pritožbi našteva toženka, upoštevaje da ti primeri niso vsi primerljivi s predmetnim – ali glede starosti oškodovanca, poškodb, teže in stopnje posledic in drugega ter se pri odločitvi v zvezi z višino odškodnine sodišče druge stopnje ni moglo opreti nanje in višine odškodine v celoti znižati, kot je predlagala toženka, ampak je bilo potrebno upoštevati subjektivne in objektivne elemente konkretnega primera ter odškodnino ustrezno odmeriti. Od prisojenega skupnega zneska odškodnine je potrebno odšteti valorizirano vrednost že plačanega nespornega dela odškodnine (22.808,42 EUR) v znesku 23.652,33EUR, kar pomeni, da je toženka tožniku dolžna plačati še odškodnino v znesku 30.347,67 EUR.

13. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog. Toženka ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da „pred pravdo ni dolžna plačanega zneska specificirati, razen če to oškodovanec izrecno zahteva“, saj je določba prvega odstavka 287. člena OZ jasna. Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Torej bi morala toženka kot dolžnik najpozneje ob plačilu nespornega dela odškodnine specificirati, na račun katere vrste škode je izplačala kakšen znesek. Upoštevaje navedbe v pritožbi je v konkretnem primeru jasno, da toženka tega ni storila že ob plačilu, ampak je plačilo specificirala šele v odgovoru na tožbo (ter te navedbe ponovno pojasnjuje v pritožbi). Ker je tožnik v tožbi navedel zneska nepremoženjske in premoženjske škode, ki ju je štel za nesporno plačan del odškodnine s strani toženke, se je na toženko, ki se s tema zneskoma ni strinjala, prevalilo trditveno in dokazno breme, da izkaže drugačno specifikacijo plačil. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka tega ni zmogla. Sklicevala se je na specifikacijo iz poravnalne ponudbe z dne 22. 3. 2016, ki jo je kot dokaz priložil tožnik (priloga A32), iz katere ne izhajajo z njene strani zatrjevani zneski, prav tako pa zneski niso specificirani v potrdilu o bremenitvi z dne 15. 4. 2016 (priloga B2), iz katerega je razvidno zgolj plačilo skupnega zneska odškodnine (za nepremoženjsko in premoženjsko škodo skupaj) 24.191,58 EUR, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker toženka ni izkazala specifikacije plačil, ki jo je zatrjevala v odgovoru na tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo s strani tožnika zatrjevan in priznan nesporno plačan del odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 22.808,42 EUR, ki ga je nato tudi pravilno valoriziralo. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neupravičeno obogatitev tožnika zaradi pred pravdo plačanega zneska za premoženjsko škodo 691,58 EUR, saj tega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala in gre za pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo.

14. Pritožba ne more biti uspešna z naziranjem glede teka zakonskih zamudnih obresti in zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno se zavzema za upoštevanje „tri mesečnega roka, ki ga ima zavarovalnica za reševanje škodnega dogodka“, saj tega (v ZOZP določenega) roka v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 46 obrazložitve sodbe, je rok iz drugega odstavka 20.a člena ZOZP možno uporabiti le za primer, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. V konkretnem primeru pa škoda v celoti ni bila ocenjena in se uporabijo splošna pravica obligacijskega prava o nastanku zamude. O nastanku odškodninske terjatve in s tem o zamudi toženke lahko govorimo, ko je upnik izrazil svojo škodo v denarju ali ko je dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril utemeljenost denarnega zahtevka. Tožnik je odškodninski zahtevek toženki poslal dne 18. 6. 2015 in v njem določil petnajstdnevni rok za izpolnitev obveznosti. Toženka ga je prejela 24. 6. 2015, kar pomeni, da je s strani tožnika postavljen rok iztekel 9. 7. 2015, toženka pa je z dnem 10. 7. 2015 prišla v zamudo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Toženka ne more biti uspešna s pritožbo v smeri „nemožnosti obravnavanja odškodninskega zahtevka, ker je bila večina listin v nemškem jeziku“, saj je že sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da toženka ni navedla, kdaj pa naj bi bil odškodninski zahtevek zmožen obravnavanja oziroma kdaj naj bi razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za oceno škode, zaradi česar s pavšalnim ugovorom in sedaj pritožbo v tej smeri ne more biti uspešna.

15. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke v zvezi z višino prisojene odškodnine delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

16. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka.

17. Ker sam izračun pravdnih stroškov pritožbeno ni bil sporen, je sodišče druge stopnje na novo izračunalo le uspeh pravdnih strank in od tako spremenjenega uspeha izračunalo višino stroškov, do povračila katerih je upravičena posamezna stranka. Tožnik je v postopku na prvi stopnji uspel v višini 61 odstotkov, toženka pa v višini 39 odstotkov. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo stroške v skupni višini 7.638,65 EUR, kar je glede na uspeh 4.659,57 EUR, toženki je priznalo stroške v znesku 30,00 EUR, kar je glede na uspeh 11,70 EUR in po poboti pomeni, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 4.647,87 EUR.

18. Toženka je s pritožbo delno uspela (v višini 50 odstotkov – pritožbeno sporen znesek odškodnine 24.000,00 EUR je uspela znižati na znesek 12.000,00 EUR), zato ji je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje ji je priznalo materialne stroške v znesku 10,00 EUR in takso za pritožbo (tar. št. 1121 ZST-1) v znesku 675,00 EUR, kar je skupaj 685,00 EUR, kar glede na pritožben uspeh pomeni, da ji je tožnik dolžan plačati pritožbene stroške v znesku 342,50 EUR.

1 Upoštevaje, da povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS za marec 2018 znaša 1.083,00 EUR.