Jedro

Ministrstvo za kulturo je pristojno za denacionalizacijo tudi tistega dela zgradbe, ki je kot celota razglašena za kulturni spomenik, v katerem so bili poslovni prostori podržavljenega zasebnega podjetja. Republiški upravni organ, ki v denacionalizacijskem postopku odloča na prvi stopnji, ni dolžan po končanem ugotovitvenem postopku pripraviti poročila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka med drugim odločila, da je tožeča stranka kot denacionalizacijska zavezanka dolžna izročiti upravičencu J.K. v last, gledano z dvorišča, celotno pritličje objekta, ki je bilo podržavljeno na podlagi odločbe o obsegu nacionaliziranega podjetja J.K. z dne 13.9.1951 (točka 2. izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila navedena zgradba s parcelo št. 324/1 nacionalizirana na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Še pred to nacionalizacijo pa je bilo na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) nacionalizirano podjetje J.K. in to pritličje oziroma podpritličje v navedeni zgradbi. Oba zakona predstavljata pravno podlago za denacionalizacijo po 8. in 9. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I). Ker je bila z odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra za kulturni in zgodovinski spomenik navedena zgradba razglašena za kulturni spomenik, je o zahtevku upravičenca za denacionalizacijo te zgradbe po 5. točki 1. odstavka 54. člena zakona o denacionalizaciji pristojna tožena stranka. Zaradi različnih temeljev podržavljanja je tožeča stranka zavezanka glede pritličja oziroma podpritličja, glede stavbe kot celote pa je denacionalizacijska zavezanka občina. Pri pristojnem upravnem organu občine teče postopek denacionalizacije podjetja J.K., katerega del je bilo tudi pritličje oziroma podpritličje v tej zgradbi, ki ga ima sedaj tožeča stranka. Tožena stranka je pristojna za denacionalizacijo zgradbe kot celote, v postopku vračanja upravičenčevega podjetja pa tožeča stranka ne bo zavezanka glede celotnega pritličja, ki se bo tudi odštelo od premoženjske mase nacionaliziranega podjetja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je za odločanje o vrnitvi podjetja v predmetni zgradbi v last upravičencu, pristojen občinski upravni organ in ne tožena stranka. V postopku pred toženo stranko je sicer bilo govora o tem, da se podpritličje vključi in rešuje v tem postopku - torej objekt kot celota, čeprav bi o podpritličju moral v postopku denacionalizacije podjetja odločati pristojni upravni organ občine. Direktor kot zastopnik tožeče stranke o predlogu, ki je bil dan na sami obravnavi dne 26.5.1993, ni imel pooblastila organa upravljanja, da bi se s predlogom strinjal. Privolitev je bila samo načelna, saj je skladno z določilom 54. člena zakona o denacionalizaciji tožeča stranka pričakovala poročilo na podlagi zapisnika o izvedeni obravnavi ter možnost dati pripombe na to poročilo. Tožeči stranki ni bilo dano, da se popolnoma izjavi o stvari pomembni za odločbo, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka. Na podlagi analize finančnega stanja in finančnih zmogljivosti je tožeča stranka kasneje ugotovila, da tudi sicer zanjo taka odločitev tožene stranke ni ugodna. Tožeča stranka predlaga, da se odločba tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila pristojna za odločanje tudi glede vrnitve pritličja glede na to, da je bila celotna stavba razglašena za kulturni spomenik. Pri tem v zadevi ni pomembno, za kakšne namene se ta stavba danes uporablja in tudi ne, da je bila podržavljena na podlagi dveh pravnih temeljev, ki sta oba v zakonu navedena kot podlaga za denacionalizacijo. Po 2. odstavku 54. člena zakona o denacionalizaciji so strokovne komisije dolžne ustanoviti le izvršni sveti občinskih skupščin, ne pa tudi tožena stranka. Zato glede tožene stranke tudi ni zakonske podlage za izdelavo poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve po 2. odstavku 65. člane zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Sodišče je tožbo zavrnilo iz naslednjih razlogov: Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni bila stvarno pristojna za vodi denacionalizacijski postopek, temveč strokovni komisiji, ki pomaga upravnemu organu. Te strokovne komisije pa se po izrecni zakonski določbi ustanovijo le za pomoč občinskim upravnim organom in ne tudi republiškim upravnim organom (2. odstavek 65. člena v zvezi z 2. odstavkom 54. člena zakona o denacionalizaciji).

Tožbene navedbe, da odločitev tožene stranke za tožečo stranko ni ugodna, niso z ničemer konkretizirane. Sicer pa sodišče v upravnem sporu lahko presoja le zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Odločitev sodišča ne more biti odvisna od tega ali je izpodbijani akt za stranko neugoden in kakšne finančne posledice ima za njo.

Ker glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni, tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).