Jedro

Če toženka ne more utemeljiti, da se za odločanje o dodelitvi BPP relevantno dejansko stanje in pravna podlaga od trenutka izdaje odločbe z dne 23. 11. 2022, na katero se sklicuje, nista v ničemer spremenila, predmetne tožnikove prošnje za BPP ne sme zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ampak mora (ob izpolnjenih ostalih formalnih predpostavkah) izvesti postopek njene vsebinske presoje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 329/2023 z dne 18. 4. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom Bpp 329/2023 z dne 18. 4. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo z dne 3. 4. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 71119/2022. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka pojasnjuje, da je tožnik 3. 4. 2023 vložil zgoraj navedeno (v nadaljevanju tudi: predmetno) prošnjo za dodelitev BPP, ter povzema njeno vsebino. Ugotavlja, da je bila z odločbo Bpp 803/2022 z dne 23. 11. 2022 (v nadaljevanju: odločba z dne 23. 11. 2022) pod I. točko izreka tožniku dodeljena redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 71119/2022, ki se vodi zoper tožnika kot obdolženca (v nadaljevanju tudi: predmetni kazenski postopek), ter za sestavo in vložitev pritožb zoper sklepe prvostopenjskega sodišča, izdane v kazenskem postopku I K 71119/2022, zoper katere je dopustno redno pravno sredstvo, in sicer od 19. 11. 2022 do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi. Pod II. točko izreka odločbe z dne 23. 11. 2022 pa je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na drugi stopnji v postopku I K 71119/2022. Prošnja je bila zavrnjena tudi v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklepe o podaljšanju pripora v zadevi I K 71119/2022 (III. točka izreka) ter dodelitev BPP za sestavo in vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena Kazenskega zakonika, KZ-1 (IV. točka izreka odločbe z dne 23. 11. 2022). Za izvajanje z navedeno odločbo odobrene BPP je bil pod V. točko njenega izreka določen odvetnik A. A. Kot dalje ugotavlja toženka, je z odločbo Bpp 803/2022 z dne 30. 3. 2023 (v nadaljevanju: odločba z dne 30. 3. 2023) tožniku prenehala upravičenost do BPP na podlagi odločbe z dne 23. 11. 2022, in sicer z dnem 30. 3. 2023 ter je bil s tem dnem tudi razrešen odvetnik A. A. kot izvajalec BPP.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka citira določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in se nato v zvezi s tem sklicuje, da je bilo o zahtevku, za katerega tožnik vlaga predmetno prošnjo za BPP, že odločeno z odločbo z dne 23. 11. 2022, s katero je bilo zahtevku ugodeno v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter sestavo in vložitev pritožb zoper sklepe prvostopenjskega sodišča v kazenskem postopku, zoper katere je dopustno redno pravno sredstvo, zavrnjen pa je bil v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. Dodaja, da na takšno odločitev ne more vplivati mnenje tožnika oziroma odvetnika glede neupravičene razrešitve izvajalca BPP, saj bi to moral uveljavljati s pravnim sredstvom v zadevi Bpp 308/2022. Toženka po navedenem zaključi, da je predmetna prošnja nedovoljena, zato jo je zavrgla.

4. Tožnik je 17. 5. 2023 vložil tožbo v upravnem sporu zoper odločbo z dne 30. 3. 2023 in zoper izpodbijani sklep, in sicer zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču je predlagal, da odločbo z dne 30. 3. 2023 in izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje in kot oprostitev stroškov sodnega postopka, oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženki, kot izvajalca BPP pa se določi odvetnika A. A. Tožnik zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je prosil za BPP za predmetni kazenski postopek, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje. V zadevi so izdani tudi priporni sklepi, zoper katere se je treba pritožiti zaradi nesorazmerno dolgega pripora, zoper sklep višjega sodišča pa je treba vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Obramba po odvetniku je obvezna. Tožniku je bila odobrena BPP za predmetni postopek, z odločbo z dne 30. 3. 2023 pa mu je pravica do BPP prenehala, ker naj bi pooblastil drugega odvetnika za zastopanje v predmetnem kazenskem postopku. To ne drži, pooblastilo odvetniku B. B. je bilo dano samo za vpogled v spis in pogajanja z okrožnim državnim tožilcem. Poleg tega je tožnik 30. 3. 2023 pooblastilo odvetniku B. B. preklical. Zaradi samovoljnega ravnanja toženke mu je bila odvzeta BPP ter ima pravico, da toženka odloči o njegovi predmetni prošnji. Tožnik je namreč brez dohodka in premoženja ter bi mu toženka morala odobriti BPP, saj bo sicer odvetniške stroške moral plačati sam, kar bo okrnilo njegova sredstva za preživetje, to pa je v nasprotju z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Nato tožnik citira zakonske določbe, ki so pomembne za presojo izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP. Ugovarja, da je zaradi svojega stanu diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, kar pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 1. členom ZBPP. Opozarja še, da je izpodbijani akt pomanjkljivo obrazložen, saj manjkajo razlogi, zakaj konkretno je bila zavrnjena oziroma zavržena prošnja za BPP. V dokaznem smislu se sklicuje na izpodbijani sklep in odločbo z dne 30. 3. 2023 ter predlaga svoje zaslišanje.

6. Tukajšnje sodišče je s sklepom III U 66/2023-6 z dne 6. 6. 2023 postopek razdružilo tako, da se v upravnem sporu, vodenem pod št. III U 66/2023, odloča o tožbi zoper odločbo z dne 30. 3. 2023; v tem upravnem sporu, vodenem pod št. III U 74/2023, pa se odloča o tožbi zoper izpodbijani sklep.

7. Toženka je sodišču predložila spisa zadev Bpp 329/2023 in Bpp 803/2022, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (glej prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

**K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo z dne 3. 4. 2023 za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku I K 71119/2022. 11. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka predmetno prošnjo zavrgla na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP namreč, če ZBPP ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po ZUP. Ta zakon v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Toženka se z vidika navedenih določb ZUP sklicuje na odločbo z dne 23. 11. 2022 ter navaja, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

12. Kot pojasnjuje pravna teorija (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač, Erik Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 26 in sledeče), zavrženje vloge po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP pomeni, da organ vloge sploh ni obravnaval, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Novega upravnega postopka po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP ni mogoče začeti, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Za drugačno upravno zadevo, ki ne ovira začetka novega upravnega postopka, gre lahko tudi tedaj, ko se je upoštevno dejstvo oziroma predpis spremenil po izdaji upravne odločbe v prej začetem upravnem postopku, ki pa zaradi pravnih sredstev še ni bil pravnomočno končan. Dalje, tudi v upravnem postopku velja prepoved ponovnega odločanja o pravnomočno odločeni zadevi, vendar v omejenem obsegu. Tako ne bo mogoče začeti novega upravnega postopka, če je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno tako, da je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Prepoved ponovnega odločanja na navedeni podlagi torej velja le za tiste primere, ko je bilo o zadevi materialno pravnomočno odločeno, ne pa tudi, če je bila odločitev zgolj formalno pravnomočna, npr. ker je bila zahteva zavrnjena. Če je bil zahtevek stranke zavrnjen in je posledično odločba postala zgolj formalno pravnomočna, namreč med stranko in organom ni nastalo nobeno pravno razmerje, zato je o istem vprašanju načeloma mogoče ponovno odločati. Vendar je zakonodajalec v ZUP tudi v takšnem primeru iz razloga ekonomičnosti postopka predvidel zavrženje vloge, če je bila stranka z zahtevo v enaki zadevi že neuspešna in ji je bila izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo od trenutka izdaje odločbe v prejšnjem postopku. To določbo pa je treba razlagati širše, saj je, kot pojasnjuje tudi omenjeni Komentar, vsaka okoliščina, ki bi lahko utemeljevala drugačno odločitev ob ponovno vloženi zahtevi, lahko podlaga za dolžnost organa, da izvede postopek vsebinske presoje, in vloge ne sme zavreči. 13. Po povedanem sodišče sodi, da toženka podlage za zavrženje predmetne prošnje za BPP v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP ni imela, vsekakor pa tega v izpodbijanem sklepu ni ustrezno utemeljila.

14. Kolikor se toženka sklicuje, da je bilo s predmetno prošnjo uveljavljanemu zahtevku delno ugodeno že s pravnomočno odločbo z dne 23. 11. 2022 in da je torej tožnik v obsegu iz 1. točke izreka navedene odločbe pravnomočno pridobil pravico do BPP, po presoji sodišča ni utemeljeno zanemariti, da odločba z dne 23. 11. 2022 takšnega učinka glede na kasneje izdano odločbo z dne 30. 3. 2023 nima več. Tudi kolikor se sledi toženkinemu stališču, da bi tožnik ugovore zoper odločbo z dne 30. 3. 2023 lahko oziroma moral uveljaviti s pravnim sredstvom zoper navedeno odločbo, to zadostne podlage za zavrnitev tožbe v tem upravnem sporu ne daje. Toženka namreč spregleda, da se tožnik v predmetni prošnji med drugim sklicuje, da je nato odvetniku B. B. preklical pooblastilo (pri tem vztraja tudi v obravnavani tožbi). Zatrjuje torej spremembo okoliščine, ki jo je toženka glede na svojo odločbo z dne 30. 3. 2023 štela kot pomembno za odločanje o pravici do BPP, nastopila pa je po času izdaje odločbe z dne 23. 11. 2022 in (lahko) tudi po času izdaje odločbe z dne 30. 3. 2023 – v takšnem primeru pa očitno ne gre za okoliščino, ki bi jo lahko in moral tožnik uveljavljati s pravnim sredstvom zoper odločbo z dne 30. 3. 2023, ampak kvečjemu z novo prošnjo za BPP. Povedano še drugače: če toženka ne more v smislu predhodno obrazloženih stališč utemeljiti, da se za odločanje o dodelitvi BPP relevantno dejansko stanje in pravna podlaga od trenutka izdaje odločbe z dne 23. 11. 2022, na katero se sklicuje, nista v ničemer spremenila, predmetne tožnikove prošnje za BPP ne sme zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ampak mora (ob izpolnjenih ostalih formalnih predpostavkah) izvesti postopek njene vsebinske presoje. Sodišče pa še dodaja, da toženka tudi sicer v izpodbijanem sklepu ni pojasnila, na katerih razlogih je temeljil zavrnilni del izreka odločbe z dne 23. 11. 2022, ter kakšno je bilo procesno stanje predmetnega kazenskega postopka v času izdaje izpodbijanega sklepa, tako da bi bilo mogoče (tudi s tega vidika) preizkusiti njen zaključek, da se za odločanje relevantno dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira tožnikov zahtevek, ni spremenilo (glej 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

15. Ker navedeno kaže, da toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni pravilno uporabila določb ZUP, kar je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, očitno, da je tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče v tem upravnem sporu ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo slednje (kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov) uporabi takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru - tudi upoštevajoč tožnikov podredno podani predlog odločitve, ki naj jo sprejme sodišče - ne gre. Pri čemer sodišče dodaja, da toženka o predmetni prošnji še ni vsebinsko odločala in da posledično tudi za takšno odločanje sodišča podatki dosedanjega postopka zanesljive podlage ne dajejo.

**K II. točki izreka:**

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika kot pooblaščenec zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV, tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečan za uveljavljani 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

18. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse, vendar o tem sodišče ni odločalo s posebnim sklepom, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.