Jedro

Namen upravnega spora je zagotoviti sodno varstvo pravic in obveznosti posameznikov v smislu 23. člena Ustave, kadar so posamezniki nosilci določenih pravic oziroma pravnih interesov. Tožnik v tožbi ne navaja, pa tudi iz izpodbijanega akta ne izhaja, da izpodbijani sklep pomeni odločitev o izgubi statusa študenta, poleg tega tudi "vsaka odločitev, ki pomeni izgubo statusa študenta", tako kot tudi "vsaka druga zadeva, povezana s študijem" (v smislu 47. člena ZVSI) ne more biti predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu, saj mora stranka v takšni tožbi tudi utemeljiti, da gre za pravico oziroma obveznost v smislu 23. člena Ustave v zvezi z določilom 1. odstavka 157. člena Ustave in 1. člena ZUS-1. Pravno sredstvo zoper odločitev o ocenjevanju v pedagoškem procesu je urejeno v 53. in 54. členu ZVSI in ti dve določili upravnega spora ne predvidevata.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 18. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v višjih strokovnih šolah odločila, da se ugovoru zoper oceno pri predmetu koncepti in veščine komuniciranja delno ugodi s tem, da se število točk poveča s 26 na 28, vendar ocena nezadostno ostane nespremenjena. V obrazložitvi sklepa je v zvezi s vprašanjem št. 5 in št. 6 navedeno, zakaj so člani komisije, ki je odločala v zadevi, šteli, da je ugovor delno utemeljen.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa in navaja, da je bilo ocenjevanje napačno in da glede na ostale udeležence izobraževanja ni bila zagotovljena objektivnost ocenjevanja. Kar zadeva postopek ocenjevanja, pa navaja, da je bila namesto tričlanske komisije, v predmetni zadevi dvočlanska komisija, tožnik pa tudi ni prejel zapisnika, kar sicer določa 24. člen navodil. Ker mu do pozitivne ocene manjkata le dve točki, je zainteresiran za pravilen postopke reševanja njegovega ugovora. S tem v zvezi je dal pobudo na inšpektorat za šolstvo in šport. Iz obrazložitve ni razvidno, v čem so dejanske pomanjkljivosti njegovih odgovorov in ali je bilo točkovanje pravilno, kar je mogoče ugotoviti le s primerjavo ocen z drugimi udeleženci izobraževanja. Predlaga zaslišanje tožnika. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba se zavrže. Izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ker to ni oblastveni akt, ampak dejanje oziroma akt v pedagoškem procesu, in ni akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in ne gre za odločanje o pravici ali pravni koristi tožnika, kar sodišče utemeljuje v nadaljevanju sodbe. Po določilu drugega stavka iz 1. odstavka 2. člena ZUS-1 o zakonitosti aktov, ki niso upravni akti, odloča sodišče v upravnem sporu, če tako določa zakon. Določilo 47. člena Zakona o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI, Uradni list RS, št. 86/2004) pravi, da se zoper dokončno odločitev o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah, povezanih s študijem, lahko sproži upravni spor.

Namen upravnega spora je zagotoviti sodno varstvo pravic in obveznosti v smislu 23. člena Ustave posameznikov, kadar so posamezniki nosilci določenih pravic oziroma pravnih interesov (1. odstavek 157. člena Ustave v zvezi z določilom 1. člena ZUS-1; sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 668/2004 z dne 19. 4. 2007). Tožnik v tožbi ne navaja, pa tudi iz izpodbijanega akta ne izhaja, da izpodbijani sklep pomeni odločitev o izgubi statusa študenta, poleg tega tudi "vsaka odločitev, ki pomeni izgubo statusa študenta", tako kot tudi "vsaka druga zadeva, povezana s študijem" (v smislu 47. člena ZVSI) ne more biti predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu, saj mora stranka v takšni tožbi tudi utemeljiti, da gre za pravico oziroma obveznost v smislu 23. člena Ustave v zvezi z določilom 1. odstavka 157. člena Ustave in 1. člena ZUS-1. Tožnik tega v tožbi ne utemeljuje, po upravno-sodni praksi na podlagi ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) pa je veljalo, da odločitev, ki se nanaša na pravilnost ocenjevanja v pedagoškem procesu, ne more biti predmet presoje zakonitosti, ker ne gre za pravico ali pravno korist v smislu 23. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave in 1. člena ZUS, in tudi ne gre za pravico v smislu 1. člena ZUS-1. Pravno sredstvo zoper odločitev o ocenjevanju v pedagoškem procesu je urejeno v 53. in 54. členu ZVSI in ti dve določili upravnega spora ne predvidevata. Tožnik bi imel sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločitev o ugovoru po 53. členu ZVSI samo, če bi uveljavljal, da je bil z izpodbijanim aktom diskriminiran na podlagi ene izmed osebnih okoliščin iz 14. člena Ustave. Vendar tega tožnik ni uveljavljal, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi določil 3. in 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrženje tožbe zajema tudi odločitev o stroškovnem zahtevku, kajti po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.