Jedro

Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.

Pravnomočna zavrnilna sodba, v kateri je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka (v celoti ali deloma) utemeljilo z nesklepčnostjo tožbe, zato temelji na presoji (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka in spada med vsebinske (meritorne) sodne odločbe. Tudi zanjo velja, da objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se: - sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožencev na ugotovitev, da sta na podlagi gradnje na tujem zemljišču pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 223/4 k. o. ... vsak do ½ (točka I. izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točko I./1. izreka sodbe sodišča prve stopnje), in tožba tožencev v tem obsegu zavrže; - sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, v katerem so zavrnjeni zahtevki tožnikov in odločeno o stroških postopka (točka I. izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točkama II. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje in točka II. izreka sodišča druge stopnje), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožencev na ugotovitev, da sta na podlagi gradnje na tujem zemljišču pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 223/4 k. o. ... vsak do ½ (točka I./1. izreka), tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevala priznanje lastninske pravice na tej nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa je zavrnilo (točka I./2. izreka). V posledici takšne odločitve je sodišče zavrnilo zahtevke tožnikov, da sta jima toženca nerazdelno dolžna vrniti in izročiti nazaj v soposest nepremičnino parc. št. 223/4 k. o. ... prosto oseb, stvari in živali, plačati 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in plačevati od 1. 1. 2008 dalje do izročitve te nepremičnine mesečno uporabnino v znesku 50,00 EUR vsakega 15. dne v mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje (točka II. izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka II. izreka). Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora tožnikov, da lastninska tožba tožencev ni dopustna, ker gre za že razsojeno stvar.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnikov s sklepom II DoR 26/2012 z dne 19. 4. 2012 dopustilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje storili kršitev iz 12. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku v zvezi drugim odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (ali sta z odločitvijo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, ki je vplivala na odločitev o tožbenem zahtevku, odločili o že pravnomočno razsojeni stvari).

4. Tožnika v pravočasni reviziji ter njenem popravku in dopolnitvi predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in bodisi razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje bodisi sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbo tožencev zavrže, v ostalem delu pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP, ker sta sodišči prve in druge stopnje z ugoditvijo lastninskemu zahtevku tožencev odločili o že pravnomočno razsojeni stvari in posledično nepravilno zavrnili zahtevke tožnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožbo tožencev zavreči; ker tega ni storilo, bi to moralo storiti sodišče druge stopnje. Na procesno kršitev sta opozarjala ves čas pravdnega in pritožbenega postopka. Identičnost lastninskih sporov utemeljujeta s tem, da v tem pravdnem postopku nastopajo iste pravdne stranke, kot so nastopale v postopku P 123/2007, da toženca uveljavljata isti tožbeni predlog, kot sta ga uveljavljala in o katerem je bilo odločeno v postopku P 123/2007, in da toženca tožbo utemeljujeta na enaki dejanski podlagi kot v postopku P 123/2007. Podrobno razčlenjujeta trditveno podlago tožbe v prejšnji in sedanji zadevi ter zaključujeta, da sta toženca v obeh postopkih pridobitev lastninske pravice z gradnjo utemeljevala z enakimi dejstvi, za katera sta vedela že v prejšnjem postopku, zato bi jih lahko in morala navesti že tam, zato njuna opustitev sedaj ne more iti v škodo tožnikov. Toženca sta na novo dodala samo besedno zvezo »da sta toženi stranki vedeli, da nista lastnika nepremičnine«. Podrobno razčlenjujeta tudi dejanske ugotovitve sodišč v obeh postopkih in zaključujeta, da so identične. Po njunem mnenju je v sodbah zavzeto stališče, da ne gre za že razsojeno stvar, v nasprotju z obstoječo sodno prakso v zadevah II Ips 210/2009, II Ips 455/2008, II Ips 85/2009, II Ips 813/2008, II Ips 596/2005 in sodno prakso višjih sodišč v zadevah VSL I Cp 206/2011 z dne 25. 5. 2011, I Cp 42/2004 in I Cp 339/2010 z dne 25. 3. 2010, kar predstavlja kršitev ustavno varovanih človekovih pravic. Med postopkom sta opozarjala na stališča sodne prakse, da je dejansko podlago tožbenega zahtevka potrebno razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen historični dogodek (II Ips 85/2009), da dejanska podlaga ni spremenjena, četudi se ob istem dejstvenem kompleksu (historičnem dogodku) posamezna dejstva dodajo ali izpustijo (II Ips 85/2009, II Ips 455/2008, II Ips 596/2005, I Cp 206/2011 in I Cp 339/2010) ter da bi bila nova tožba z enakim tožbenim predlogom dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo pravnomočno odločeno. Pojasnila sta, da v obravnavani zadevi ne gre za dva časovno in krajevno ločena življenjska dogodka, ki bi se opirala na bistveno drugačno dejansko stanje, temveč za identično dejansko stanje, pri čemer dodana navedba glede nedobrovernosti ne spreminja dejanske podlage tožbenega zahtevka. Odstop od stališč citirane sodne prakse utemeljujeta z dveh vidikov: 1.) zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da je potrebno pri presoji, ali gre za že razsojeno stvar, upoštevati (ne le vsebine zahtevka in trditvene podlage, ki je bila za odločitev pravno odločilna) tudi razloge, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe II Cp 1465/2009 in so pripeljali do odločitve o zavrnitvi zahtevka, in sicer da odločanje o zahtevku na podlagi 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nadaljnji; v nadaljevanju ZTLR) ni bil predmet postopka. Gre za novo stališče, ki odstopa od citirane sodne prakse, prav tako pa ni sprejemljivo, saj pomeni, da bodo razlogi sodb napotovali stranke na vložitev novih tožb, sodišča pa bodo z odločanjem o enakem zahtevku in ob enaki trditveni podlagi popravljala napake sodišč in strank, ki v prejšnjih postopkih niso vložile izrednih pravnih sredstev in niso ravnale v skladu s 7. in 286. členom ZPP, tako da bi navedle vsa dejstva, na katera opirajo zahtevek. Če sta toženca v prejšnjem postopku P 123/2007 izpustila njima poznane okoliščine o njuni nedobrovernosti, to ne more iti v škodo tožnikov, ki sta v tisti pravdi uspela. Izpodbijana sodba zato posega v njun uspeh v prejšnji pravdi, kar je nedopustno, arbitrarno in v nasprotju z zaupanjem v načelo pravne države. 2.) zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da v novi tožbi dodana beseda nedobrovernost oziroma besedna zveza »da sta toženi stranki vedeli, da nista lastnika te nepremičnine« ne sodi v sklop dejstev, ki opredeljujejo isti historični dogodek in da gre za zatrjevanje drugačnega novega dejstva. V obeh postopkih gre namreč za isti sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, kar je pokazal tudi dokazni postopek: sodišče je namreč izvajalo povsem enake dokaze kot v prejšnjem postopku in na njihovi podlagi ugotavljalo dejansko stanje glede istega historičnega dogodka, kar pa ni dopustno. Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da je sodišče druge stopnje zaključilo, da toženca v prejšnji pravdi nista zatrjevala nedobrovernosti, niti da je sodišče v prejšnji pravdi navedlo, da imata toženca kljub pravnomočni zavrnitvi zahtevka možnost postaviti nov zahtevek na drugačni trditveni podlagi. Sicer pa nižji sodišči sploh nista pojasnili, v čem sta toženca v novi pravdi navedla drugačno dejansko in pravno podlago; nedobrovernost namreč ni nova navedba, saj sta jo v prejšnjem postopku dokazala tožnika. Ponovno odločanje o tem omaja zaupanje v pravo in pravnomočno odločitev, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravne države. Toženca bi morala pravilnost sodbe pritožbenega sodišča preverjati z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa z novo tožbo. Sodišče je tudi dvakrat odločalo o zahtevku tožencev za izstavitev zemljiškoknjižne listine, a tudi tega zahtevka v novem postopku ni zavrglo, upoštevajoč da gre za že razsojeno stvar, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. V pravočasno vloženem popravku in dopolnitvi revizije popravljata priglašene stroške in dodajata, da bi sodišče po pravnomočno končanem postopku P 123/2007, v katerem je bilo odločeno o neobstoju lastninske pravice tožencev, moralo (glede na stališče v zadevah II Ips 42/2004 in II Ips 215/2006) avtomatično ugoditi zahtevku tožnikov za vrnitev nepremičnine v soposest, novo tožbo pa zavreči. 5. Toženca v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da sta v prejšnjem postopku ves čas zatrjevala le dobrovernost (s trditvami, da sta nepremičnino uporabljala, kot da je njuna, in da sta bila prepričana, da je njuna) in da hkratno zatrjevanje dobrovernosti in nedobrovernosti ni bilo ne mogoče ne logično. V tej pravdi sta zatrjevala, da v času gradnje nista bila v dobri veri, saj sta vedela, da nepremičnina ni njuna in da gradita na tujem zemljišču, in da zemljiškoknjižni lastnik zemljišča v roku treh let ni uveljavljal zahtevkov, ki jih predvideva zakon. Okoliščine o slabi veri so po njunem mnenju takšne, da bistveno spreminjajo dejansko podlago, zato ne more iti za že razsojeno stvar. Ob nasprotnem stališču bi jima bilo onemogočeno sodno varstvo njunih pravic: glede na to, da v prvi pravdi nista zatrjevala slabe vere in je ob zatrjevanju dobre vere tudi nista mogla zatrjevati, jima ne more biti odvzeta možnost, da v tej pravdi uveljavljata pridobitev lastninske pravice na podlagi okoliščin o slabi veri. V reviziji navedeni judikati niso primerljivi z zadevo, zato jih ni mogoče uporabiti.

6. Revizija je utemeljena.

7. Odločilno vprašanje obravnavane zadeve je, ali gre v zadevi tožencev za že pravnomočno razsojeno zadevo in sodišči prve in druge stopnje o tožbenem zahtevku tožencev ne bi smeli odločati. V postopku je ugotovljeno, da spor poteka med istimi osebami, kot je potekal v pravnomočno zaključenem postopku P 123/2007, in da toženca uveljavljata vsebinsko isti tožbeni predlog, o katerem je bilo pravnomočno odločeno v postopku P 123/2007, sporna pa je presoja sodišč druge in prve stopnje o identičnosti sporov.

8. Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer se pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje(1). Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe(2). Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave(3). Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov(4). Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: - izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), - nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (omogočata individualizacija novega tožbenega zahtevka) ter - njuna medsebojna primerjava (omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov).

9. Revizija izčrpno in pravilno povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na opredelitev pojma dejanske podlage. Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks)(5). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.(6) Revidenta v zvezi s tem utemeljeno opozarjata na zmotno presojo sodišča druge stopnje, da toženca v novi tožbi navajata novo in drugačno dejansko podlago. Sodišče druge stopnje je odločitev, da spora nista identična, oprlo na zaključek, da sta toženca v novi tožbi, ki jo utemeljujeta na okoliščini o njuni nedobrovernosti pri gradnji na tujem svetu v smislu 25. člena ZTLR (tj. da sta vedela, da nista lastnika parcele št. 223/4 k. o. P. v.), zatrjevala drugačno dejansko in pravno podlago kot v prejšnjem sojenju, saj v prvem postopku nista zatrjevala nedobrovernosti in se niso ugotavljala dejstva v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu na nedobroveren način, novo zatrjevane okoliščine pa so tudi nasprotne dejstvom, ki so bila podlaga za zavrnitev njunih zahtevkov v prejšnji pravdi. Takšna presoja sodišča druge stopnje daje pretirano pomembnost trditvam, na katerih toženca v prejšnji pravdi nista utemeljevala tožbe. Za odločitev, da ne gre za identična spora, ne more biti pravno odločilno zgolj to, da toženca (tam tožnika) prejšnje tožbe na neki trditveni podlagi, ki terja uporabo druge pravne podlage, nista utemeljevala, temveč je, kot že pojasnjeno zgoraj, pomembna dejanska podlaga, na kateri temelji prejšnja sodba, in je zato morebiten izostanek tožbenih trditev potrebno oceniti v tem kontekstu. Sodba se namreč nanaša na tisto dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave in ki je bilo predmet obravnavanja pred sodiščem, takšno dejansko stanje pa ne nastane zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predlagala tožeča stranka, temveč tudi iz dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predlagala nasprotna stranka. Sodišče je dolžno preučiti tudi dejanske navedbe tožene stranke. Iz v postopku ugotovljenih dejstev, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bilo v prejšnji pravdi P 123/2007 za pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka tožencev (tam tožnikov) odločilno, da sta tožnika (tam toženca) uspela izpodbiti domnevo dobre vere tožencev (tam tožnikov): toženca (tam tožnika) nista uspela dokazati, da sta bila ob gradnji kot tudi kasneje prepričana, da je parc. št. 223/4 k. o. ... njuna in zato nista uspela dokazati okoliščin, ki bi utemeljevala zaključek, da nista vedela in tudi nista mogla vedeti, da gradita na tujem zemljišču v smislu 24. člena ZTLR, saj je dokazni postopek pokazal, da toženca (tam tožnika) že v času gradnje nista bila dobroverna oziroma sta vedela, da gradita na tujem zemljišču. Ali povedano drugače: dejanska podlaga, na kateri temelji prejšnja sodba, obsega dejanske ugotovitve o subjektivnem odnosu tožencev do gradnje na tujem zemljišču oziroma o njunem védenju, da gradita na tujem zemljišču, kar je pravno odločilno za presojo njune nedobrovernosti, in že zato ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da novo tožbo utemeljujeta na drugačnem dejanskem stanju, niti da se sklicujeta na drugačno dejstvo, ki je nasprotno tistemu, ki je bilo podlaga za odločitev v prejšnji pravdi.

10. Glede na v postopku ugotovljena dejstva Vrhovno sodišče zaključuje, da toženca novo tožbo utemeljujeta na dejanskem kompleksu (historičnem dogodku), ki je isti kot dejanski kompleks (historični dogodek), ki je zaobsežen s pravnomočno sodbo. Oba namreč temeljita na istih okoliščinah o pridobitvi spornega zemljišča v (so)posest in (so)uporabo, gradnji objekta na njem, odnosu tožencev do gradnje in njunem védenju, da gradita na tujem zemljišču, o stanju in poznavanju zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine ter ravnanju zemljiškoknjižnih lastnikov, tako da z vidika časovnih, prostorskih in vsebinskih okvirov predstavljata povsem isti življenjski primer. Okoliščine o védenju tožencev, da gradita na tujem zemljišču (kot pravno relevantnega dejstva za pridobitev lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR), so z vidika tožencev resda nove, saj sta jih prvič navedla v novi tožbi, ne pa z vidika življenjskega primera, na podlagi katerega je sodišče odločalo v prejšnjem sojenju in katerega sestavni del so bile prav ugotovitve o teh okoliščinah. Navedba teh okoliščin zato glede na zgoraj obrazloženo ne vpliva na zaključek o istovetnosti dejanskih podlag obeh sporov, zanj pa tudi ni pomembno, da se nova tožba utemeljuje na drugem pravnem temelju.

11. Čeprav pravna podlaga, na podlagi katere je oziroma ni bilo odločeno v prejšnjem sojenju, ni pravno relevantna za odločanje o vprašanju pravnomočno razsojene stvari, pa je vendarle pojasniti, da revizija utemeljeno izpostavlja zmotnost zaključka sodišča druge stopnje, da sodišče še ni odločilo o zahtevku tožencev na podlagi 25. člena ZTLR ob zatrjevani nedobrovernosti tožencev. Sodišče prve stopnje je v prejšnji pravdi P 123/200 ugotavljalo dejstva, pravno relevantna z vidika določb 24. in 25. člena ZTLR. Zaključilo je, da pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi 24. člena ZTLR niso bili izpolnjeni, so pa bili izpolnjeni pogoji na podlagi 25. člena ZTLR, zato je zahtevku tožencev (tam tožnikov) ugodilo. Sodišče druge stopnje je presoji o neuporabi 24. člena ZTLR pritrdilo, ne pa tudi presoji o uporabi 25. člena ZTLR. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo in tožbeni zahtevek tožencev (tam tožnikov) zavrnilo, saj toženca (tam tožnika) nista zatrjevala nedobrovernosti, sodišče prve stopnje pa je z ugotavljanjem dejanskega stanja, pravno relevantnega z vidika 25. člena ZTLR, preseglo trditveno podlago tožbe. Tožbeni zahtevek tožencev je torej zavrnilo (tudi) zaradi nesklepčnosti tožbe, ker iz v tožbi zatrjevanih dejstev ni izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po določbi 25. člena ZTLR. Ocena vsebinske sklepčnosti tožbe predstavlja sestavni del vsebinskega (meritornega) sojenja(7). Sodišče pri uporabi materialnega prava preizkuša, ali v materialnem pravu obstaja norma, ki za takšna dejstva, ki jih je tožnik navedel, določa izrek takšne pravne posledice, kot jo tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Pravnomočna zavrnilna sodba, v kateri je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka (v celoti ali deloma) utemeljilo z nesklepčnostjo tožbe, zato temelji na presoji (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka in spada med vsebinske (meritorne) sodne odločbe. Prav tako pa tudi zanjo velja, da objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo(8).

12. Na očitke v odgovoru na revizijo je pojasniti, da sta imela toženca v prejšnji pravdi možnost, da v postopku pred sodiščem prve stopnje historični dogodek, na katerem sta utemeljevala pridobitev lastninske pravice z gradnjo, opišeta in osvetlita z vseh dejanskih in pravnih vidikov, torej tudi z vidika okoliščin o nedobroverni pridobitvi v smislu 25. člena ZTLR. Pri tem je treba vzeti v obzir zlasti okoliščino, da sta nasprotni stranki oziroma tožnika (tam toženca) izrecno izpodbijala domnevo njune dobre vere, ter procesno pravilo, da mora sodišče dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, presojati z vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage, kar velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede(9). Sodišče sme namreč zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke(10). Zaradi navedenega ni mogoče slediti očitkom tožencev, da opis historičnega dogodka s hkratnim zatrjevanjem okoliščin o dobrovernost (v smislu 24. člena ZTLR) in okoliščin o nedobrovernosti (v smislu 25. člena ZTLR) zanju ni bil ne mogoč ne logičen, niti da bi jima bila z zavrženjem tožbe v tem postopku dejansko odvzeta pravica do sodnega varstva njune lastninske pravice. Če se s sodbo sodišča druge stopnje nista strinjala, bi zoper njo lahko vložila izredna pravna sredstva.

13. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili procesna pravila o pravnomočno razsojeni stvari in o tožbenem zahtevku tožencev ne bi smeli vsebinsko odločati. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnikov ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožencev, in tožbo tožencev v tem obsegu zavrglo (drugi odstavek 379. člena ZPP). Ker je odločitev o tožbenih zahtevkih tožnikov odvisna od odločitve o tožbenem zahtevku tožencev po nasprotni tožbi, nasprotna tožba pa je po spremenjeni odločitvi pravnomočno zavržena, je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v ostalem delu, v katerem so zavrnjeni zahtevki tožnikov in odločeno o stroških postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da odloči o tožbenih zahtevkih tožnikov. Pravdni stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega in revizijskega postopka, zato je sodišče odločilo, da se odločitvi o stroških pritožbenega in revizijskega postopka pridržita za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, komentar k členu 319, strani 161-162. Op. št. (2): V odločbi II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008 je poudarilo, da postane pravnomočen res le izrek sodbe, vendar pa šele dejanska podlaga sodbe, subsumpcija te pod določeno pravno normo in nato izrek pravne posledice omogočajo individualizacijo določenega zahtevka ter - zaradi odgovora na zastavljeno vprašanje, ali je v zadevi že pravnomočno odločeno - njegovo primerjavo z novo uveljavljanim. Dejanska podlaga, na kateri temelji prejšnja sodba, je namreč s pravnomočnostjo izreka sodbe zajeta v celoto.

Op. št. (3): D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 197. Op. št. (4): Prim. II Ips 286/2001 z dne 19. 9. 2013. Op. št. (5): Prim. II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008, II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009 in II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013. Op. št. (6): D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k členu 319, stran 163. Glej tudi S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb, 2004, stran 647, in odločbe II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008, II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009, II Ips 455/2008 z dne 10. 9. 2009, II Ips 274/2011z dne 12. 9. 2013 in II Ips 44/2008 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (7): Več o tem glej odločbo Ustavnega sodišča Up-695/04 z dne 6. 7. 2006, iz katere izhaja, da sklepčnost ni procesna predpostavka, temveč del vsebinskega preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Op. št. (8): J. Zobec, Pravdni postopek: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, 2002, številka 18, stran 19-26, zlasti opomba (26), in J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 318. členu ZPP, stran 137. Op. št. (9): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-108/04 z dne 8. 9. 2005, točka 9. Op. št. (10): Prav tam.