Jedro

Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka ta revizijski razlog izrecno uveljavljati in utemeljiti tako, da je jasno, za katere kršitve gre.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za razveljavitev obvestila o razdrtju oziroma odstopu od pogodbe o zaposlitvi z dne 24.3.2005, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik pozvan nazaj na delo 22.6.2004 na podlagi pravnomočne sodbe. Delo je nastopil oziroma je začel delati 1.8.2004, pisna pogodba o zaposlitvi pa ni bila podpisana. Pravnomočno sodbo, na podlagi katere je bil tožnik pozvan na delo, je revizijsko sodišče razveljavilo, zato je tožena stranka 24.3.2005 izdala sporno obvestilo o razdrtju oziroma odstopu od pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo. Presodilo je, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje obvestila tožene stranke z dne 24.3.2005 in v tej povezavi ostalih zahtevkov iz delovnega razmerja. Z razveljavitvijo pravnomočne sodbe v revizijskem postopku je delovno pravni status tožnika od leta 2000 dalje oziroma utemeljenost njegovega prenehanja delovnega razmerja še vedno odprto do pravnomočne rešitve spora. Tudi delovno pravni predpisi ne predvidevajo sodnega varstva zoper obvestilo delodajalca o razdrtju pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo (pravilno sklep) sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navaja le, da sta sodbi pomanjkljivi in se ne moreta preizkusiti, zlasti ker je izrek sodbe (pravilno sklepa) pritožbenega sodišča nerazumljiv, v njiju niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni, celo med seboj nasprotujoči, ne skladajo pa se tudi z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. V pretežnem delu revizije pa navaja svoje razloge, zaradi katerih naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma sklepe sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Predmet revizijske presoje je tako le sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila tožnikova tožba zavržena.

Revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s tretjim odstavkom 384. člena ZPP). Sklep o zavrženju revizije je procesni sklep, sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavane tožbe, za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, zato presoja odločitve sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava niti ni možna.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ta revizijski razlog mora stranka izrecno uveljavljati in utemeljiti tako, da je jasno, za katere kršitve gre. Tožnik sicer navede, da vlaga revizijo "zaradi bistvene kršitve pravil postopka", ne navede pa zaradi katere kršitve, ki je lahko revizijski razlog (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Iz revizijskih navedb (četrti odstavek na drugi strani) je sicer mogoče razumeti, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toda pri tem očita to kršitev obema sodiščema, iz nadaljnjih navedb pa izhaja, da gre dejansko za nestrinjanje tožnika z odločitvijo prvostopnega sodišča, torej z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Toda kot je bilo že navedeno, je predmet revizijske presoje sklep sodišča druge stopnje. V zvezi s tem pa tožnik ne izrecno ne smiselno ne navaja ničesar, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je sodišče druge stopnje pri taki svoji odločitvi storilo kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Res je pravica do sodnega varstva, torej pravica, da sodišče odloči v stvari sami, ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja že iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94, spremenjena s protokoli, v nadaljevanju: Konvencija), pa tudi iz določb Ustave RS, predvsem iz 22. in 23. člena. Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno, je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je določeno v drugem odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena o spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in v primerih iz drugega in tretjega odstavka 354. člena ZPP, ko lahko v omejenem obsegu in v izrecno določenih primerih ob reševanju pritožbe tožbo zavrže sodišče druge stopnje.

Ali so bile določbe pravdnega postopka o zavrženju tožbe pravilno uporabljene, bi revizijsko sodišče lahko presojalo le, če bi tožnik tak revizijski razlog izrecno ali vsaj smiselno dovolj določno uveljavljal. Ker ga ni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).