Jedro

Zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbe dedičev zoper sklep zapuščinskega sodišča o napotitvi upnika na pravdo niso dovoljene. Ker odgovornost vseh dedičev za dolg temelji na zakonu,interesi pritožnikov niso prizadeti.

Izrek

Pritožbe se zavržejo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z sklepom v I. točki izreka odločilo, da se zapuščinski postopek nadaljuje z 28.10.1998, z sklepom o dedovanju pa je v II. točki ugotovilo zapuščino po pokojnem A.P. in po pokojni P.P., v III. točki proglasilo dediče po obeh pokojnikih, v IV. točki izdalo posamezne odredbe ter v V. točki odločilo, da se A.P. s svojo terjatvijo iz naslova posojila v višini 608.106,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi napoti na pravdo zoper M.K., A.T., A.V., L. T., A.Č., J.T., J.T., A.K.in M.K..

V. točko izreka s pritožbo izpodbijajo dediči A.Č., A.T., J.T., A.V., L.T., M.K., A.K. in M.K..

Dediči A.Č., A.T., J.T., A.V., L.T. in M.K. v identičnih pritožbah navajajo, da sodišče v V. točki sklepa ni upoštevalo in pravilno razdelilo deleža v višini 608.106,80 SIT, ki ga ima kot terjatev A.P., nečak umrlega A.P., do vseh zakonitih dedičev. Sodišče je omenjeni znesek v celoti prisodilo kot terjatev samo na dediščino rodbine T., ne pa tudi na dedinjo P.P., po kateri deduje dedinja A.C. ter na dediščino rodbine P.. Menijo, da gre za sodno zmoto ter da bo sklep ustrezno spremenjen kot terjatev na vse navedene dediče v ustreznem sorazmernem deležu. Dedinji A.K. in M.K. pa v pritožbi navajata, da se jima V. točka izreka zdi nelogična oziroma nerazumljiva. Iz napisanega ni razvidna višina terjatve polnečaka A.P. za posameznega dediča. Sicer pa sta za omenjeni dolg prvič izvedeli iz sklepa o dedovanju. Prav tako ni razumljivo, zakaj dolga, če že obstaja, ni omenila pokojna P.P. v svoji oporoki.

Pritožbe niso dovoljene.

Pritožniki nimajo pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani del sklepa. Sklep o napotitvi upnika A.P. z terjatvijo iz naslova posojila na pravdo zoper pritožnike v določilih Zakona o dedovanju (ZD) sploh ni predviden. V zapuščinskem postopku sodišče ugotavlja pokojnikove dediče in obseg zapuščine ter nato glede na ugotovitve o obsegu zapuščine določa dedne deleže oziroma pravice iz zapuščine.

Glede na predmet zapuščinskega postopka, ki je sicer določen v 162. členu ZD, se izpodbijana odločitev izkaže kot nepotrebna. Slednje predvsem tudi iz razloga, ker je za zapustnikove dolgove vsak dedič že po samem zakonu (142. člen ZD) odgovoren do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ker odgovornost vseh dedičev za dolg, tudi tistih, ki v izpodbijanem delu sklepa izrecno niso navedeni, saj so terjatev upnika A.P. priznali že med zapuščinskim postopkom, temelji na zakonu, se izkaže, da z izpodbijanim delom sklepa, ki je bil izdan po nepotrebnem, interesi pritožnikov niso prizadeti. V vsakem primeru pa izpodbijana odločitev po svoji vsebini predstavlja samo neko vrsto napotila upniku, na kakšen način bo lahko uveljavljal svojo terjatev do tistih dedičev, ki mu na njej pripadajočega dela dolga kasneje ne bodo priznali oziroma povrnili.

Ker zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbe dedičev niso dovoljene, jih je pritožbeno sodišče zavrglo (367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 55/92 v zvezi z 163. členom ZD).