Jedro

Določbe 3. odstavka 449. člena ZGD se uporabljajo neposredno. Zato je direktor upravičen do odpravnine zaradi razrešitve iz neutemeljenih razlogov, čeprav pogodba o zaposlitvi ni vsebovala določbe o pravici do odpravnine za tak primer.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je bil tožnik neopravičeno razrešen s sklepom skupščine tožene stranke z dne 2.8.1996 kot direktor in da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 13.816.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.9.1996 dalje do plačila pod izvršbo. Obenem pa je sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan plačati njene stroške postopka v višini 20.724,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (1., 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se pri toženi stranki še ni zaključil program lastninskega preoblikovanja, zaradi česar ne morejo veljati določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), na katere se sklicuje tožnik. V ta namen je namreč pribavilo in pregledalo računalniški izpis iz sodnega registra za toženo stranko, iz katerega izhaja, da je bila vrsta lastnine pri toženi stranki v spornem obdobju - družbena lastnina. Sodišče prve stopnje zato zaključuje, da je potrebno v obravnavanem primeru uporabljati določbe Zakona o podjetjih na podlagi 2. odst. 578. čl. ZGD. Ker v spornem obdobju lastninsko preoblikovanje tožene stranke še ni bilo končano, sodišče prve stopnje zaključuje, da se na podlagi 2. odst. 578. čl. ZGD 3. odst. 449. čl. ZGD, kot temelj tožnikovega zahtevka, v konkretnem primeru ne more uporabiti. Glede razrešitve direktorja pa bi prišla v poštev določila Zakona o podjetjih - ZP, ki pa so bila črtana, zaradi česar bi veljala avtonomna ureditev. Tožnik ni imel sklenjene individualne pogodbe, ampak le pogodbo o zaposlitvi, iz katere pa ne izhaja, da bi se bili pogodbeni stranki dogovorili za morebitno odpravnino v primeru odpoklica. Iz teh razlogov tudi ni sodišče prve stopnje ugotavljalo razlogov za odpoklic tožnika s funkcije direktorja. Takšno razlogovanje je popolnoma nepravilno, saj je edini družbenik in 100% lastnik tožene stranke družba G. d.o.o..

Tožena stranka ima zato znanega lastnika in torej nominiran kapital, zaradi česar veljajo v obravnavanem primeru določila ZGD. Iz izpisa sodnega registra za toženo stranko izhaja, da je z odločbo z dne 7.1.1998 ustanovitelj tožene stranke, to je G d.o.o., bila preimenovana v G. d.d. kot univerzalni pravni naslednik. Tožena stranka je torej bila že od ustanovitve naprej organizirana v statusni obliki družbe o omejeno odgovornostjo. Tožena stranka je imela ves čas znanega lastnika, zaradi česar ne more biti dileme o uporabi kongentnih določil ZGD. Statusne spremembe, ki so se dogajale pri ustanovitelju in edinem družbeniku tožene stranke, pa na to nimajo vpliva. Kapital tožene stranke je bil ves čas in je še vedno točno nominiral. Tako je bilo tudi v spornem obdobju, ko je tožnik opravljal funkcijo direktorja tožene stranke in sicer od 3.9.1993 do 31.8.1996, ko ga je tožena stranka brez utemeljenega razloga razrešila te funkcije. Navedeno povsem jasno izhaja iz 1. čl. akta o ustanovitvi tožene stranke. Ta določa, da je družba E d.o.o. - tožena stranka - bila ustanovljena z aktom o ustanovitvi, ki ga je sprejela skupščina družbenikov družbe G d.o.o. in sicer na seji dne 21.11.1990. Tožena stranka se ni nikoli lastninila in se tudi ne bo.

Glede na znanega lastnika tožene stranke že od samega začetka njenega obstoja, je nesporna poraba kogentnih določil ZGD, na podlagi katerih je tožnik upravičen do odpravnine zaradi neupravičenega odpoklica.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožnikov ugovor, da je edini družbenik in 100% lastnik tožene stranke G. d.o.o. in da ima tožena stranka že znanega lastnika in olastninjen kapital, zaradi česar veljajo v obravnavanem primeru določila Zakona o gospodarskih družbah - ZGD (Ur.l. RS št. 30/93). Namreč 1. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP (Ur.l. RS št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) določa, da ta zakon ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki. Ker je G. d.o.o. ustanovitelj tožene stranke in edini družbenik ter 100% lastnik tožene stranke, veljajo za toženo stranko določbe ZGD, poleg tega se tudi tožena stranka ne bo lastninila, saj se lastnini v okviru ustanovitelja, edinega družbenika. Tudi predlagane spremembe akta o ustanovitvi tožene stranke so v skladu z določili 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah (dokaz B/4). Tudi tožena stranka je sama neposredno uporabila določbo 3. odst. 449. čl. ZGD, ko je tožnika odpoklicala na skupščini tožene stranke dne 20.8.1996 (dokaz B/1), kar zopet potrjuje stališče pritožbenega sodišča, da se v tem sporu uporabljajo določbe ZGD, ne pa določbe Zakona o podjetjih - ZP (Ur.l. SFRJ št. 77/88-61/90) glede razrešitve direktorja (58.-60. čl. tega zakona - ki so bila črtana) in v posledici tega avtonomno ureditev tožene stranke, kot to pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Pri tem ni odločilnega pomena, da je tožnik sklenil s toženo stranko le pogodbo o zaposlitvi in da je bil po odpoklicu razporejen na delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi. Bistveno in odločilno dejstvo je, da se določbe 3. odst. 449. čl. ZGD uporabljajo neposredno in ni treba imeti za to sklenjene pogodbe za plačilo odpravnine v primeru razrešitve iz neutemeljenih razlogov. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilna dejstva in sicer, ali je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga ali ne.

Gre torej za odločilna dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je zaradi tega preuranjeno odločalo o tožbenem zahtevku tožnika, saj je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v dopolnjenem dokaznem postopku izvajati dokaze v nakazani smeri, preveriti vse pritožbene navedbe tožnika in ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa, obenem je pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).