Jedro

Po presoji sodišča pa tožnica v tem upravnem sporu nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, zoper katero je naperjena njena tožba v upravnem sporu. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča, s katero je bilo ugodeno tožničini tožbi in tožena stranka je sledila napotilom sodišča in odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila temu organu v ponoven postopek. Vse to pa pomeni, da tožnica v tem upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja in s tožbo ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe. Tožnici v tem upravnem sporu ni mogoče priznati pravnega interesa, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in ki mora biti izkazan ves čas postopka. Pravni interes je možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj, ki ga ima po 1. odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varstvo njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnica pa s tožbo v tem upravnem sporu ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo sledila napotilom sodbe tukajšnjega sodišča in ugodila pritožbi tožnice in odpravila odločbo organa prve stopnje in vrnila zadevo temu organu v ponoven postopek. Tožnica zato pravnega interesa, ki je predpostavka za dovoljenost vsakega upravnega spora, ni izkazala. Sodišče je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožnice z dne 20. 2. 2001 in odpravila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A z dne 31. 1. 2001 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. U ... z dne 10. 7. 2002 tožbi tožnice ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 64/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), da je dolžna izdati novo odločbo in da je vezana pri tem na pravno mnenje sodišča in na njegove pripombe. Nadalje še navaja, da je sodišče med drugim tudi navedlo, da je organ prve stopnje kršil načelo materialne resnice, ker ni odločil o predlogu tožnice glede podaljšanja roka za dopolnitev vloge, zato je potrebno v ponovljenem postopku najprej odločiti o predlogu tožnice z dne 29. 12. 2000, v kolikor organ prve stopnje s predlogom ne bi soglašal, lahko zahteva dopolnitev predloga s tem, da tožnica navede podrobneje svoje razloge za prošnjo za podaljšanje in po potrebi predloži za ta svoj predlog tudi ustrezne dokaze oziroma listine, kot je to priložila k tožbi.

Tožnica v tožbi navaja, da je dobila od tožene stranke pismo, na katero mora odgovoriti sodišče. Pri tem navaja, da sta bili vnukinje pokojne sestre AA Slovenki in pošilja tudi potrdilo o državljanstvu hčerke. Poleg tega še navaja, da je bila AA, ko se je vojna končala, pri svoji drugi sestri v B. Ko je izvedela, da je bil njen sin BB poslan v Avstrijo, sta tudi oni dve šli preko C v Avstrijo in potem so preko italijansko avstrijske meje odšli v Rim in z ladjo so se vsi trije odpeljali v Argentino.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločba pravilna in zakonita in zato predlaga zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U ... z dne 10. 7. 2002 in ugodila pritožbi tožnice z dne 20. 2. 2001 in odpravila odločbo organa prve stopnje in mu zadevo vrnila v ponoven postopek. Tožena stranka je tako z izpodbijano odločbo sledila napotilom sodišča in pri tem upoštevala določilo 3. odstavka 60. člena ZUS, po katerem mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo in je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je tožena stranka sledila napotilom in ugodila pritožbi tožnice z dne 20. 2. 2001 in odpravila odločbo organa prve stopnje in temu organu vrnila zadevo v ponoven postopek. Pri tem pa je dala tudi napotilo, da mora organ prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti v postopku, na katere je opozorilo sodišče v navedeni sodbi.

Na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUS se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon.

Po presoji sodišča pa tožnica v tem upravnem sporu nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe zoper katero je naperjena njena tožba v upravnem sporu. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča, s katero je bilo ugodeno tožničini tožbi in tožena stranka je sledila napotilom sodišča in odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila temu organu v ponoven postopek. Vse to pa pomeni, da tožnica v tem upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja in s tožbo ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe. Tožnici v tem upravnem sporu ni mogoče priznati pravnega interesa, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in ki mora biti izkazan ves čas postopka. Pravni interes je možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj, ki ga ima po 1. odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varstvo njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnica pa s tožbo v tem upravnem sporu ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo sledila napotilom sodbe tukajšnjega sodišča in ugodila pritožbi tožnice in odpravila odločbo organa prve stopnje in vrnila zadevo temu organu v ponoven postopek. Tožnica zato pravnega interesa, ki je predpostavka za dovoljenost vsakega upravnega spora, ni izkazala. Sodišče je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.