Jedro

Podlaga prepovedi iz 1. odstavka 251. člena ZKP, torej kdo ne sme biti postavljen za izvedenca, je v povezanosti oseb, navedenih v 5. točki 1.odstavka 236. člena ZKP, z obdolžencem.

Tretje osebe je dopustno zaslišati kot priče o tem, kaj jim je povedala oškodovanka, ki je sodišče glede na določbo 3. odstavka 236. člena ZKP in zaradi varstva njene integritete ni moglo zaslišati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.6.1999 obsojenega K.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. in 1. odstavku 183. člena KZ in mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.10.1999 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi. Meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri v nasprotju s seboj, poleg tega pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar o tem govorijo vsebine zapisnikov o izpovedbah v postopku ter listinami. Opozarja na stavek v sodbi sodišča druge stopnje, da je "sodišče prve stopnje na posreden način ocenilo preostale dokaze." Kot nejasno označi obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje, ki se nanaša na vprašanje zdravnikov, ki so v kazenskem postopku sodelovali kot izvedenca in priči, nato opozarja na njihove posamezne navedbe, ki so vsebovane v kazenskem spisu. Meni, da je kontradiktorna navedba višjega sodišča, da naj bi oškodovanka dogodke pričam verodostojno opisala, saj je po ZKP varovana pred pričanjem. Nadalje se sprašuje, kako materialno opredeliti kriterije, kaj je spolni napad na otroka. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče druge stopnje postaviti izvedenca seksologa, poleg tega pa izvesti tudi druge dokaze, ki jih je predlagal. Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da obsojenčev zagovornik ne uveljavlja protispisnosti, temveč zatrjuje, da temelji obsodilna sodba na napačni dokazni oceni. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je obsojenčev zagovornik izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ob ocenjevanju nasprotujočih si dokazov namreč sodišču ob tem, da nekatere od izvedenih dokazov označi za verodostojne in za to poda ustrezne razloge, ni potrebno dodatno utemeljevati, zakaj (torej iz enakih razlogov, ob upoštevanju argumenta po nasprotnem) nasprotne dokaze ocenjuje za neverodostojne. Vložnik zahteve meni, da v primeru, da so bili zdravstveni delavci, ki so imeli v kazenskem postopku vloge izvedenca in prič, oškodovankini lečeči zdravniki, opisanih vlog v kazenskem postopku ne bi smeli imeti.

Podlaga prepovedi iz 1. odstavka 251. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 236. člena ZKP je v povezanosti oseb, navedenih v 5. točki 1. odstavka 236. člena ZKP, z obdolžencem. Kljub temu, da v 5. točki 1. odstavka 236. člena ZKP to ni izrecno navedeno, pa do takšnega sklepa lahko pridemo z analizo celotne določbe, saj ostali primeri izrecno govorijo o razmerju oseb, ki so oproščene pričevanja, do obdolženca. Prav zaradi razmerja do obdolženca namreč lahko obstoji dvom v izvedenčevo nepristranskost, ki je razlog za to, da takšne osebe ni mogoče postaviti za izvedenca. Ni pa razloga, da bi za izvedenca ne mogli postaviti zdravstvenega delavca, ki je v določenem razmerju do oškodovanke. Ob navedenem je nepomembno, v kakšnem odnosu do oškodovanke so bili zdravniki, ki so imeli v kazenskem postopku vlogo izvedencev in prič, zato se Vrhovno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Kljub temu, da niti ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni moč pritrditi vložniku zahteve, da naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje v tem delu nejasni.

Ob tem, da sodišče oškodovanke glede na določbo 3. odstavka 236. člena ZKP in zaradi varstva njene integritete ni moglo zaslišati, je o tem, kaj naj bi povedala določenim osebam, zaslišalo le-te. Zakon o kazenskem postopku ne določa posebnih formalnih dokaznih pravil, ki bi razlikovala posredne in neposredne dokaze. Sodišče po določbi 1. odstavka 18. člena ZKP presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, v skladu z načelom proste presoje dokazov. Tudi posredne dokaze je zato za ugotavljanje dejanskega stanja mogoče uporabiti. Kolikor pa zagovornik nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sodišče napravilo na podlagi izvedenih dokazov, pa s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče druge stopnje je dokaz z izvedencem seksologom, ki ga je vložnik predlagal v pritožbi in ostale dokaze, povsem utemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je bila objekt spolnega napada oškodovanka in ne obsojenec, so razlogi za postavitev izvedenca seksologa, ki jih je obsojenčev zagovornik navedel v pritožbi, nerazumni. Tega in druge dokazne predloge je sodišče druge stopnje povsem utemeljeno zavrnilo, saj zagovornik ni izkazal ustrezne stopnje verjetnosti, da bi ti dokazi lahko vnesli dvom v ugotovljena odločilna dejstva. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je skladno s 7. odstavkom 364. člena ZKP ustrezno obrazložilo.

Ocena verodostojnosti izjav, ki jih je oškodovanka podala svoji materi in zdravnikom, je del dokazne ocene, ki jo je opravilo sodišče in s tem del v kazenskem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato navedb v zahtevi, s katerimi vložnik izpodbija dokazno oceno sodišča glede verodostojnosti oškodovankinih izjav, ob presoji o vloženem izrednem pravnem sredstvu, ni upoštevalo.

Kršitve, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na obsojenčevo slabo premoženjsko stanje ga je Vrhovno sodišče skladno z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z določbo 98.a člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila povprečnine.