Jedro

Okrožni državni tožilec je na glavni obravnavi glede predloga obrambe za zaslišanje priče B.H. menil, da to ni potrebno, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Ob stališču obtožbe, da je na osnovi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razčiščeno, ni podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, čeprav sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog okrožnega državnega tožilca za zaslišanje priče S.H..

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni I.H. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega I.H. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in mu izreklo na podlagi 50. člena KZ pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in mu hkrati naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo po uradni dolžnosti in ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčeve zagovornice prvostopno sodbo spremenilo tako, da je izreklo, da je obsojeni I.H. kriv, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega s tem, da je dne 27.08.1997 okoli 10.30 ure v N.m. s pestjo udaril v obraz M.H. in mu prizadejal udarnino levega lica; s tem je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in mu je pritožbeno sodišče po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega meseca in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega I.H. je dne 31.03.2000 pri Okrajnem sodišču v Novem mestu vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obe napadeni sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Sodišče ni kršilo 7. odstavka 364. člena ZKP, kot se trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je navedlo, zakaj ni izvedlo še nekaterih predlaganih dokazov. Sodišče ima pravico zavrniti dokazne predloge. Tudi če bi sodišče iz obrazložitve izpustilo takšno pojasnilo, še ne bi bistveno kršilo določb kazenskega postopka in ne določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot se zatrjuje v zahtevi. Po tej določbi gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka pri razlogih sodbe, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nobenega takšnega očitka pa zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje, zato jo je potrebno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnice naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP podana, ker sodišče prve stopnje v napadeni sodbi v razlogih ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog okrožnega državnega tožilca za zaslišanje priče S.H., ki je bil v času dogodka na kraju samem, čemur obramba ni nasprotovala. Ta dokazni predlog je bil podan v obtožnem predlogu in pozneje ni bil umaknjen. Prvostopno sodišče je na glavni obravnavi, kamor je kot pričo vabilo S.H., 08.09.1999 sprejelo sklep, da se glavna obravnava preloži zaradi neposrednega zaslišanja tudi te priče. Obramba je na obravnavi 22.09.1999 predlagala še zaslišanje priče B.H., vendar je sodišče sprejelo sklep, da se predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo in dokazni postopek zaključi. V razlogih prvostopne sodbe se navaja, da iz izpovedbe priče M.H. izhaja, da B.H. ni bil na kraju dogodka. Sicer pa očitno prvostopno sodišče v sodbi ni obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca za zaslišanje priče S.H., s čemer naj bi bila podana kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP. Poleg tega prvostopno sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je potem, ko je sprejelo sklep o zaslišanju priče S.H. in ga vabilo na glavno obravnavo, ta predlog kot nepotreben zavrnilo, pa tega v pisno izdelani sodbi ni obrazložilo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. V 7. odstavku 364. člena ZKP je določeno med drugim tudi, da sodišče v obrazložitvi sodbe navede, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank, to je tudi predlogu za izvedbo posameznih dokazov, ki jih je podal okrožni državni tožilec. Na obravnavi dne 22.09.1999 je zagovornica - vložnica predlagala, da se poleg že predlaganih dokazov zasliši tudi priča B.H. Ob tem je okrožni državni tožilec menil, da zaslišanje te priče ni potrebno, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Potem je razpravljajoči sodnik sprejel sklep, da se predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, to je dokazi tako obtožbe kot obrambe, pri čemer je dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče B.H. v obrazložitvi sodbe na strani 3 posebej obrazložilo. Ob stališču obtožbe, da je na osnovi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razčiščeno, so v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke neupoštevne, ker ne predstavljajo nobene od očitanih kršitev, vsebovanih v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako v prvostopni sodbi kot v sodbi pritožbenega sodišča vsebujeta v obrazložitvi ustrezne razloge tudi o odločilnih dejstvih, ki so glede na rezultate dokaznega postopka dovolj jasni in skladni tudi z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Zahteva za varstvo zakonitosti v tej smeri ne vsebuje nobenega očitka, zato vložnica z njo ni mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da očitana kršitev zakona ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.