Jedro

Tožnik je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar pa je zadostni dokazni standard za izrek ukrepa omejitve gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 6.10.2005, s katerim je tožena stranka tožniku kot prosilcu za azil začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce, in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 6.10.2005 do dne 6.1.2006, hkrati pa je odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Tožnika je zaslišalo dne 17.10.2005. Svojo odločitev je oprlo na 3. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil, po kateri se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če obstaja sum, da zavaja ali zlorablja postopek v smislu 36. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 27. člena ZAzil se gibanje lahko omeji s prepovedjo gibanja izven določenega območja (1. alinea) ali s prepovedjo gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave (2. alinea), s prepovedjo gibanja izven mejnega prehoda, če tam obstajajo možnosti za nastanitev (3. alinea). Tožena stranka določbo 2. alinee 2. odstavka 27. člena ZAzil (prepoved gibanja izven azilnega doma oziroma izpostave) smiselno uporablja tudi za omejitev gibanja izven drugih objektov tožene stranke, v tem primeru Centra za tujce.

Pri odločanju po 27. členu ZAzil gre po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev po prostem preudarku v smislu 2. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB1, Uradni list RS, št. 22/2005), po kateri mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, namen in obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku pa določa zakon, v tem primeru ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je v obravnavanem primeru podan razlog po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil in je izpodbijani sklep izdala zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, s tem da je bila prošnja za azil vložena z namenom, da bi prosilec za azil odložil prisilno odstranitev. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da bi moral tožnik na podlagi pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo, česar pa tožnik ni upošteval. Prav tako mu je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.9.2005, izrečen izgon tujca iz Republike Slovenije za dobo dveh let. Zato sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da je tožnik tretjo prošnjo za azil vložil prav z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. Tožnik je na zaslišanju na sodišču prve stopnje dne 17.10.2005 povedal, da ga je slovenska policija z letalom poslala na Kosovo, od koder se je vrnil po enem mesecu zaradi težav, ki jih ima v izvorni državi. Sodišče prve stopnje citira določbo 1. odstavka 8. člena ZAzil, po kateri mora tujec, ki po uveljavitvi tega zakona nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, z namenom azila zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu. Tega pa v obravnavanem primeru tožnik ni storil in je ponovno prošnjo za azil vložil v Centru za tujce, po oceni sodišča prve stopnje z namenom, da bi preprečil izvršitev sankcije izgona tujca iz Republike Slovenije v smislu 24. člena Zakona o prekrških. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smislu 3. odstavka 38. člena ZUS, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v obravnavanem primeru meje prostega preudarka ni prekoračila, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložila. Zato sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore o neustavnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve, saj je tožena stranka odločila v skladu z določbami 27. člena ZAzil. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper izpodbijani sklep in še dodaja: Po preuranjeni oceni tožene stranke in sodišča prve stopnje se je lahko gibanje tožeči stranko omejilo, ker je bilo to potrebno zaradi suma zavajanja oziroma zlorabe postopka. O tem, ali je določena oseba upravičena do azila oziroma ali je prošnjo za azil vložila neupravičeno, se razpravlja v okviru odločanja o sami prošnji za azil. Če organ, ki odloča o prošnji za azil, meni, da je določena oseba zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek, lahko njeno prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno. Pri tem pa ni nobene potrebe, da bi se osebi, ki prosi za azil, omejevalo gibanje. Razlogi za omejitev svobode gibanja so namreč natančno opredeljeni že v Ustavi Republike Slovenije. Prosti preudarek tožene stranke, ki ji ga omogoča ZAzil glede odločanja o omejitvi gibanja, tako vsekakor ni mogel biti pravilno uporabljen in so bile njegove meje prekoračene. Prav tako pa je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Zaenkrat (kljub predlaganemu novemu in drugačnemu ZAzil) se o razlogih za priznanje azila in tudi o morebitnem sumu zlorabe postopka razpravlja le v okviru samega azilnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je v obravnavanem primeru podan razlog po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, in je izpodbijani sklep izdala zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka zaradi vložitve prošnje za azil z namenom, da bi prosilec za azil (tožnik) odložil prisilno odstranitev iz države. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da bi moral tožnik na podlagi pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo, česar pa ni upošteval. Prav tako mu je bil z navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.9.2005 izrečen izgon tujca iz Republike Slovenije za dobo dveh let. Zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je tretjo prošnjo za azil vložil prav z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. Tožnik je namreč na zaslišanju dne 17.10.2005 na sodišču prve stopnje povedal, da ga je slovenska policija z letalom poslala na Kosovo, od koder se je vrnil po enem mesecu zaradi težav, ki jih ima v izvorni državi.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni prejudiciralo končne odločitve o sami tožnikovi prošnji za azil, ker naj bi sklepalo, da je tožnik podal prošnjo z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Sodišče prve stopnje je le ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da obstaja sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar pa je zadostni dokazni standard za izrek ukrepa omejitve gibanja. Upravni postopek v zvezi z odločitvijo o tožnikovi prošnji za azil pa še ni končan. Tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi proti izpodbijani sodbi, o neustavnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve tožene stranke, saj je tožena stranka odločila v skladu z določbami 27. člena ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.