Jedro

Ob oceni posameznih dokazov je sodišče pravilno štelo, da je dejanje dokazano na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je podrobno opisal, kje je videl storilce ter kaj so nosili v rokah.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. Z. H., obd. D. H. in obd. S. H. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžence se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje so bili imenovani obdolženci spoznani za krive kaznivega dejanja po členu 165/II KZ RS in so jim bile po tem zakonitem določilu izrečene kazni, obd. Z. H. en mesec zapora, obd. D. H. en mesec zapora in obd. S. H. 20 dni zapora. Po členu 108/I in II je bilo odločeno, da morajo obdolženci nerazdelno plačati oškodovancu 4.500,00 tolarjev, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanec napoti na pravdo.

Obdolženci so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 95. člena ZKP.

Proti tej sodbi se pritožuje zagovornik vseh treh obdolžencev ter uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolžence oprosti, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje prav in popolno ugotovilo.

Pritožnik ponavlja zagovor obdolžencev, da niso storili tega dejanja.

Vendar je sodišče prve stopnje imelo za svojo ugotovitev povsem zanesljivo oporo v izpovedbi oškodovanca, ki je podrobno opisal, kje je videl najprej obdolžence, da jih je kasneje, ko je videl, da je bilo grozdje potrgano v njegovem vinogradu, dohitel in tudi opisal, v čem so nosili dokaj velike količine grozdja. Ni razloga, da sodiče oškodovancu ne bi verjelo, saj je med drugim pojasnil, da z obdolženci doslej ni imel nobenih stikov ali konfliktov. Zato tudi ni nobenega dvoma o tem, da so opisano dejanje storili prav navedeni trije obdolženci. Na ugotovljeno dejansko stanje so bile tudi pravilno uporabljene določbe kazenskega zakona, zato tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona ni podan.

Pritožnik uvodoma sicer izrecno ne navaja, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazni, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da v primeru obsodbe meni, da bi bil primeren le izrek denarne kazni, ob znanih premoženjskih razmerah obdolžencev pa največ pogojna obsodba.

Sodišče prve stopnje je izreklo obdolžencem primerne kazni. Z. H. in D. H. sta bila že po dvakrat kaznovana, S. H. pa trikrat, zato milejše kazni ne bi bile primerne. Pri obd. Z. H. in pri obd. S. H. (v sodbi sodišča prve stopnje pomotoma navedeno pri D. H.) je sodišče tudi štelo kot olajševalno okoliščino skrb za tri majhne otroke.

Sodišče je obdolžencem celo štelo kot olajševalne okoliščine, da živijo v neurejenih romskih razmerah. Prav tako pa so izrečene kazni primerne glede na razloge generalne prevencije. Eden izmed namenov kaznovanja, ki so določeni v zakonu, je tudi vzgojno vplivati na druge, da ne bi delali kaznivih dejanj.

Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih členov 98/4 in 101 ZKP.