Jedro

Pravila o povračilu pogodbene škode odgovornosti drugih za mladoletnika ali delavca posebej ne urejajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 1.559,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2006 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 01. 2008 dalje do plačila,“ (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke, v znesku 932,91 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja „vse“ pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni (smiselno njej v korist) oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži vse dotedanje in pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki, ki pa odgovora ni vložila.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka s pritožbo prvenstveno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču prve stopnje predvsem očita, da je napačno presojalo obstoj temelja odškodninske odgovornosti. Če je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da sta pravdni stranki v razmerju organizator potovanja – potnik (883. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), potem za škodo, ki je nastala tožeči stranki pri organizaciji potovanja, odgovarja tožena stranka kot potnik. Zato po mnenju pritožnika ni potrebno presojanje odgovornosti šole za ravnanje njenih dijakov, niti po določbah o odgovornosti delodajalca ne (opustitev nadzora spremljevalk dijakov). Odgovornost šole za ravnanje učencev in za škodo povzročeno tretjim bi bilo po stališču pritožnika mogoče presojati le, če bi nastala izven pogodbenega razmerja pravdnih strank. Pritožbeno sodišče takim materialnopravnim stališčem tožeče stranke ni sledilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: tožena stranka je pri tožeči stranki naročila organizacijo ekskurzije v München, kar je razvidno iz naročilnice št. G. 60/2005 z dne 10. 01. 2006 (A2), tožena stranka je potrdila rezervacijo hotela R.-P. po ponudbi za strokovno ekskurzijo v München za cca 30 – 32 dijakov in 2 spremljevalca, hotel R.-P. je v poslovnem razmerju samo s tožečo stranko, ki je pri njem naročila in plačala namestitev, na podlagi naročila tožeče stranke so v noči med 23. 03. in 24. 03. 2006 v hotelu R.-P. prenočevali dijaki tožene stranke, hotel je tožeči stranki zaradi uničevanja inventarja v sobah 707 in 708, v katerih so bili nastanjeni dijaki tožene stranke, izstavil račun številka 21041/6 z dne 21. 04. 2006 v znesku 1.573,18 EUR, ki ga je tožeča stranka tudi plačala (A7).

8. Potnik odgovarja za škodo, ki jo povzroči organizatorju potovanja s tem, da ne izpolni obveznosti, ki izvirajo zanj iz pogodbe in določb tega Obligacijskega zakonika (898. člen OZ). Tožeča stranka v predmetnem sporu vtožuje škodo, ki naj bi jo dijaki tožene stranke povzročili v hotelu in katero je tožeča stranka že poravnala. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bi morebitna odškodninska odgovornost tožene stranke (šole) izhajala iz morebitne opustitve ustreznega varstva in nadzora nad dijaki, za kar pa v danem primeru, glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, niso podani pogoji. Četudi je tožena stranka nastopala napram tožeči stranki kot naročnik, ne more odgovarjati za ravnanja svojih dijakov, na račun katerih je naročila hotelske storitve po ponudbi za strokovno ekskurzijo v München, ne glede na svojo krivdo. Pravilno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, če ni drugače določeno v določbah 1. odseka I. oddelka III. poglavja OZ, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ). Zato pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z odgovornostjo tožene stranke za škodo, ki so jo povzročili dijaki po določbi 144. člena OZ in 147. člena OZ, ni utemeljen. Pravila o povračilu pogodbene škode namreč odgovornosti drugih za mladoletnika (144. člen OZ) ali delavca (147. člen OZ) posebej ne urejajo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je preverjalo odgovornost tožene stranke za škodo, ki bi ji jo bilo moč pripisati glede na zakonske podlage, ki jih je ponudila tožeča stranka sama (144. člen OZ, 147. člena OZ in 274. člen OZ). Drugačno materialno pravno stališče pritožnika je napačno. Glede tožbenega zahtevka za plačilo zneskov 833,00 EUR in 238,00 EUR pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tudi sicer ni utemeljen, saj tožeča stranka ni pojasnila, kaj ta dva zneska sploh predstavljata, čeprav jima je tožena stranka v tej smeri ugovarjala.

9. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje (1. odstavek 458. člena ZPP) pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ima razloge glede temelja odškodninske odgovornosti, ti niso sami s seboj v nasprotju niti ne v nasprotju z izrekom sodbe.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.