Jedro

Ni sporno, da registracijskega lista prevajalec ni podpisal in da takrat tožniku prevajanje ni bilo zagotovljeno. Zato ni mogoče šteti, da je bil ta dokument tožniku preveden in da je bil ustrezno seznanjen z opozorilom glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje.

Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katero se tožena stranka ni sklicevala.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4918/2022/6 (102-16) z dne 20. 10. 2022, odpravi.

2. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4918/2022/6 (102-16) z dne 20. 10. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila gibanje tožniku zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ter odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 19. 10. 2022 od 12.30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 19. 1. 2023 do 12.30, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pred mesecem dni iz Republike Senegal (v nadaljevanju Senegal, tudi izvorna država) odletel v Turčijo, od tam pa preko Grčije, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo. Slovenska policija ga je ob ilegalnem prehodu hrvaško - slovenske meje prijela 12. 10. 2022. Na Policijski postaji (v nadaljevanju PP) Koper so zanj izpolnili registracijski list, postopek je potekal s pomočjo tolmača. Tožnik je bil takrat seznanjen, da ga bodo odpeljali v azilni dom. Hkrati je bil opozorjen, da se bo v primeru, če bo sprejemne prostore azilnega doma zapustil pred vložitvijo prošnje, štelo da je svojo namero za vložitev prošnje umaknil, in ga bodo obravnavali po zakonu, ki ureja področje tujcev. Seznanitev s temi informacijami je tožnik potrdil s podpisom na registracijskem listu. Zatem ga je policija odpeljala v azilni dom, kjer je v sprejemnih prostorih čakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Pred vložitvijo prošnje je azilni dom samovoljno zapustil, s tem pa odstopil od namere podati prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Dne 17. 10. 2022 se je namreč nahajal izven azilnega doma na Tivolski 30 v Ljubljani. Ponovno je podal namero in dne 19. 10. 2022 zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da v regiji, v kateri je živel v Senegalu, poteka upor proti vladi. Uporniki naj bi ga iskali, pretepli so njegovega brata. Doslej za azil še ni zaprosil, njegova ciljna država je tista, ki ga bo sprejela in kjer bo lahko živel. Zagotovil je, da bo v Sloveniji počakal do zaključka tega postopka. Osebnih dokumentov nikoli ni imel, potni list in ostale dokumente za pot v Turčijo je kupil v Gambiji.

3. Tožena stranka mu je po podani prošnji skladno z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja. Takrat je tožnik pojasnil, da je sprejemne prostore azilnega doma po podani prvi nameri zapustil, ker je to storilo osem oseb, ki so tam bivale z njim. Nameravali so v Francijo ali Italijo. Zanikal je, da bi bil predhodno seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma. Tožena stranka teh njegovih pojasnil ni sprejela. Menila je, da se je s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega, in je dvomila, da bo v Sloveniji prostovoljno počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je bil tekom postopka večkrat seznanjen s tem, da pred podajo prošnje ne sme samovoljno zapustiti azilnega doma, sicer se bo štelo, da v Sloveniji ne namerava zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan kot tujec. Prvič so ga s tem seznanili ob podaji namere; to je potrdil s podpisom registracijskega lista. Zatem je imel v azilnem domu na voljo veliko gradiva z informacijami o postopku, prav tako pa ga je z osnovnimi informacijami glede slovenskega azilnega postopka seznanil socialni delavec ob prihodu v azilni dom. Kljub temu pa je pred podajo prošnje nameraval zapustiti Slovenijo in oditi naprej v Italijo ali Francijo. Tožena stranka je zato menila, da tožnikovo ravnanje izpolnjuje pogoj nevarnosti pobega iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1. 4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razviden dvom, da je tožnikov resničen namen zaprositi za mednarodno zaščito, saj prošnje ni vložil v nobeni drugi državi, ki jo je doslej prečkal, poleg tega pa je azilni dom enkrat že predčasno zapustil. Zato tožena stranka verjame, da bo poskušal ponovno storiti, s tem pa ji bo onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bo mogla pridobiti. Za tožnika je že razpisan osebni razgovor, na katerem bo imel možnosti dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Ob tem se je tožena stranka sklicevala na stališče sodbe Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi C-18/161, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

5. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka preverila ali bi bil za tožnika primeren ukrep pridržanja na območju azilnega doma. Ugotovila je, da okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove izjave in dejanja zbujajo utemeljen sum, da bo v primeru, da se mu gibanje ne omeji, zopet samovoljno zapustil azilni dom in s tem onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite. Svojo pot bo nadaljeval do Italije ali Francije, ki sta njegovi ciljni državi. Zato mu je treba nujno omejiti gibanje. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo do odločitve o njegovi prošnji ostal na območju Slovenije. Možnosti za varovanje oseb v azilnem domu niso ustrezne, saj gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda prosilci prosto zapuščajo in se tja vračajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je državno mejo prečkal podnevi, saj je nameraval najti najbližjo državno inštitucijo, kjer bi pridobil informacije ob prihodu na Schengensko območje. Pri tem se ni skrival, saj je vedel, da ga policija sicer ne bi našla. Dne 13. 10. 2022 je ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito dejal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je sedaj premislil in bi do konca azilnega postopka zelo rad ostal v Sloveniji. Vsekakor si zopet želi bivati v Azilnem domu na Viču in ne v Centru za tujce v Postojni. Odkar so mu natančno obrazložili veljavno slovensko azilno zakonodajo, nima več namena zapustiti države. Če bi mu te informacije 13. 10. 2022 na policiji podali v jeziku, ki ga dobro razume, azilnega doma ne bi zapustil. 7. Iz tožbe izhaja, da so tožnika omenjenega dne na policiji zaslišali v jeziku, ki ga ni razumel. Prevajal mu ni nihče; na registracijskem listu z dne 13. 10. 2022 tolmač ni naveden, tolmač ga tudi ni podpisal. Tožnik ni pismen, zato opozorila glede posledic samovoljne predčasne zapustitve azilnega doma ni prebral. Ta dokument je podpisal, ker je bil v stresu in ga je bilo strah policistov. Zanika, da bi mu na PP v francoskem jeziku povedali, da se bo v primeru samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito štela za umaknjeno. Slovenske zakonodaje ne pozna, zato ni mogel vedeti, da pred vložitvijo prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma in da do zaključka postopka za mednarodno zaščito ne sme oditi iz Slovenije. Tega mu tudi v azilnem domu niso pojasnili. Ker so vsi prosilci odhajali iz azilnega doma, je odšel s tistimi, ki so bili skupaj z njim v sobi. Njim je le sledil in ni vedel, ali so bili namenjeni v Italijo ali Francijo, menil je namreč, da se lahko na schengenskem območju prosto giblje. Iz azilnega doma so odšli skozi glavni izhod, mimo varnostnika, ki jih ni poskušal ustaviti. Če bi menil, da je begosumen, bi se skrival in ne bi po petih dneh bivanja v azilnem domu vsem na očeh odšel v center Ljubljane. Teh okoliščin tožena stranka v dokaznem postopku ni upoštevala, temveč je zgolj izvedla površen ugotovitveni postopek.

8. V tožbi je izpostavljeno, da lahko glede na določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije pridržanje traja nujno potreben čas, vendar najdlje le 12 ur, oziroma če je treba osebo izročiti tujim varnostnim organom najdlje 48 ur. To je relevantno, ker tudi ukrep pridržanja na območju sprejemnih prostorov azilnega doma pomeni odvzem prostosti. Zato bi bilo pri izreku takšnega ukrepa treba upoštevati zakonsko določene roke.

9. Tožnik tudi ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da mora zaradi presoje utemeljenosti razlogov za mednarodno zaščito z njim opraviti še osebni razgovor in da je to razlog za omejitev gibanje. Tožnik je namreč že ob podaji prošnje povedal vse razloge za mednarodno zaščito. Če je imela tožena stranka zanj še kakšna vprašanja v zvezi s temi razlogi, bi mu jih lahko zastavila takrat. 10. Glede na stališče v tožbi je tožena stranka prvi del člena 28(2) Uredbe Dublin III2 ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti" uporabila nepravilno, saj je njegovo begosumnost zelo šibko izkazala. Ni upoštevala, da je pridržanje strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le izrečen v izjemnih nujnih okoliščinah, če je to razumno in sorazmerno. V predmetni zadevi pa takšne okoliščine niso izkazane. V Centru za tujce se lahko prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija. Izpodbijani strogi ukrep se torej izvaja v okoliščinah, ki ne pomenijo le omejitve gibanja iz 32. člena Ustave RS, temveč tudi posegajo v pravico do osebne svobode, ki jo zagotavlja 19. člen Ustave RS.

11. Zato bi po tožnikovem mnenju tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa morala napraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Glede na to, da ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, bi morala presoditi, ali je ukrep sorazmeren in znotraj tega, ali je mogoče uporabiti ukrep milejše narave. Pri tem bi morala upoštevati njegove osebne okoliščine. Ob upoštevanju sorazmernosti bi mu morala odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ki predstavlja blažji poseg v osebno svobodo. Ne more se na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj. Več bi morala storiti za to, da bi ta ukrep postal učinkovit in s tem zagotoviti spoštovanje zahtev EU. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da se odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

12. Na podlagi 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Tožena stranka naj takoj po prejemu sklepa preneha izvajati izpodbijani ukrep. Zaradi omejitve gibanja mu že nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti nihče ne bo mogel povrniti. V Centru za tujce se slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Predlagano začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker mu je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

13. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno izpostavlja dejstvo, da tožnik tekom postopka nikoli ni podal nobenih pripomb glede vodenja postopka, prav tako pa je ni opozoril da česa, kar je podpisal, ne razume. Nasprotuje očitku, da tožnik ni bil zadostno informiran, saj je imel v azilnem domu na voljo prosto dostopna gradiva v številnih jezikih, tudi v francoščini, za katerega tožnik trdi, da ga razume in govori. Imel je dovolj časa, da bi se lahko seznanil s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma, če bi to želel. 14. Meni, da ni mogoče sprejeti tožnikovega argumenta, češ da se ni skrival, ko je zapustil azilni dom in se odpravil proti centru Ljubljane. Dejstvo je, da je tožnik hrvaško – slovensko mejo prečkal ilegalno, ilegalno pa je prečkal tudi ozemlje Grčije ki je članica schengenskega območja, vendar tam za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izpodbijani ukrep je bil izrečen ob upoštevanju načela sorazmernosti, zato predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

_Navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi_ Tožnik dodatno navaja, da je bil z njim je bil 27. 10. 2022 že opravljen osebni razgovor, zato ni več razloga za omejitev gibanja. Tožena stranka ni izkazala, da bi mu uradna oseba v azilnem domu izročila gradivo ali zloženke z informacijami v francoskem jeziku. Prav tako ga o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma v tem jeziku ni seznanila socialna delavka (od katere se sicer ne zahteva, da bi poznala različne jezike oseb, ki tam bivajo). O azilnem postopku v Sloveniji je bil prvič informiran ob podaji prošnje dne 19. 10. 2022. _Presoja sodišča_

15. Dne 2. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo upravni in sodni spis, ki se nanašata na zadevo ter zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.3 V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

18. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

19. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

20. V policijski depeši z dne 13. 10. 2022 (pod zap. št. 51) je zabeleženo, da tožnik govori angleško, opozorilo4 glede posledic samovoljne predčasne zapustitve azilnega doma (v nadaljevanju opozorilo) na registracijskem listu z istega dne pa je prevedeno v francoski jezik. Na prošnji za mednarodno zaščito je tožnik pod točko 10 navedel, da je njegov jezik Diola, malo pa govori tudi angleško in francosko.

21. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo povedal, da je sicer nepismen, da pa se zna podpisati. Potrdil je, da je podpisal registracijski list z dne 13. 10. 2022. Na poziv sodišča na naroku naj prebere besedilo, ki je na registracijskem listu zapisano v francoskem jeziku, tega ni storil češ, da ne zna brati. Sodišče temu delu tožnikove izpovedi ne more slediti. Glede na to, da je ob podaji prošnje in na naroku za glavno obravnavo navedel, da ima končanih 5 razredov šole, sodišče ocenjuje, da je gotovo pismen. Te dokazne ocene ne more omajati niti njegova neprepričljiva izpoved, da se v šoli ni naučil brati in pisati, ker je ob tem, ko je hodil v šolo, delal in pomagal skrbeti za svojega brata.

22. Sodišče ne dvomi, da bi tožnik opozorilo v francoskem jeziku na registracijskem listu lahko prebral, vprašanje pa je, ali je to možnost sploh imel in ali je bil opozorilo sposoben razumeti. Na naroku za glavno obravnavo je prepričljivo izpovedal, da se je uradni osebi ob podpisu tega dokumenta zelo mudilo. Sodišče to tožnikovo izpoved sprejema kot verodostojno, saj je iz policijske depeše z dne 13. 10. 2022 razvidno, da je takrat policija zaradi ilegalnega prečkanja državne meje obravnavala kar 52 oseb. Tožnik zatrjuje, da mu vsebine registracijskega lista ni prevedel nihče, do podaje prošnje 19. 10. 2022 pa ga nobena uradna oseba niti na policiji niti v azilnem domu ni seznanila z navedenim opozorilom. Pod registracijski list se je podpisal, ne da bi vedel kaj podpisuje. Če bi mu bilo to opozorilo poznano, bi ostal v azilnem domu in ne bi odšel nikamor. To je prepričljivo potrdil tudi na zaslišanju.

23. Ni sporno, da registracijskega lista prevajalec ni podpisal in da takrat tožniku prevajanje ni bilo zagotovljeno. Zato ni mogoče šteti, da je bil ta dokument tožniku preveden in da je bil ustrezno seznanjen z opozorilom glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje.

24. V skladu z 19. členom Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave se pravica do gibanja pravica sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je tožena stranka pridržala na prostore Centra za tujce, s tem pa posegla v njegovo svobodo.

25. Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

29. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, saj se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, to pa vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 5. člen EKČP, ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

30. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj so bile v postopku kršene določbe ZUP o uporabi jezika v postopku. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katero se tožena stranka ni sklicevala.

31. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 sodba K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, z dne 14. 9. 2017 2 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III) 3 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 4 Da vlagatelj namere s svojim podpisom potrjuje, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s tem, da samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. V tem primeru se namera šteje za umaknjeno,vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito.