Jedro

V skladu s Konvencijo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje je plačo, ki jo rezident Republike Slovenije prejme od avstrijskega delodajalca, mogoče obdavčiti v Sloveniji, pod določenimi pogoji pa jo lahko obdavči tudi Republika Avstrija.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks, razen za tožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2005 v znesku 1.615,26 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila dohodnina odmerjena od dohodkov, ki jih je tožnica napovedala v napovedi za odmero dohodnine, z upoštevanjem med letom plačane akontacije dohodnine in na podlagi davčne osnove, ki je bila znižana za povračila stroškov za prehrano med delom in stroškov prevoza na delo in iz dela. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. ... z dne 28. 2. 2008. V obrazložitvi je odgovorilo na pritožbene navedbe, da je po določbah Zakona o dohodnini (ZDoh-1, Uradni list RS, št. 59/2006 – UPB-4) slovenski rezident zavezan za plačilo dohodnine tudi od dohodkov, ki jih prejema iz tujine. Glede vprašanja, ali ima Republika Slovenija sploh pravico obdavčiti prejemke iz Republike Avstrije, v kakšni višini, kako se izogniti dvojnemu obdavčevanju in glede drugih vprašanj v zvezi z obdavčevanjem prejemkov, ki jih rezident Republike Slovenije prejema od Republike Avstrije, je treba upoštevati določbe Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Uradni list – Mednarodne pogodbe, št. 4/98, v nadaljevanju: Konvencija). Tožnici pojasnjuje, da v veljavni zakonodaji ni ovir, da se njena plača iz Avstrije ne bi mogla obdavčiti v Sloveniji, Konvencija pa tudi ne ureja vprašanj po kakšni stopnji ali od katere osnove se v Sloveniji sme obdavčiti plača iz Avstrije. Ta odločitev je prepuščena sami državi, ki s svojo notranjo zakonodajo ta vprašanja uredi. V konkretnem primeru je torej način obdavčenja urejen z ZDoh-1, ki plač iz tujine ne ureja posebej, zato se uporabljajo splošne določbe o obdavčenju plač. V zvezi s pritožbeno navedbo, da doplačila dohodnine ne more poravnati, pa ji je pojasnila, da zakon predvideva možnost odobritve odloga, obročnega plačila ali (delnega) odpisa davčnega dolga pod zakonsko določenimi pogoji, vendar le na posebno vlogo zavezanca, ki jo le-ta vloži pri organu prve stopnje.

Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v vloženi tožbi navaja, da je odmerjen znesek dohodnine za leto 2005 zanjo preveliko breme, glede na to, da je mati samohranilka in da ima sina, ki obiskuje lesarsko šolo. V zvezi s tem ima stroške za prebivanje v domu in prevozne stroške, tako da dohodki komaj zadostujejo za sinove potrebe. Živita v najemniškem stanovanju za katerega plačujeta najemnino in vse druge stroške. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev v izpodbijani odločbi, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, pravilna, prav tako sta oba davčna organa za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Sodišče se tako v celoti strinja z razlogi obeh upravnih aktov in se nanje tudi v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/206, ZUS-1). Tudi v tožbi tožnica smiselno le ponavlja ugovore, ki jih je navedla v pritožbi in o katerih je že pravilno presodila tožena stranka, zato s tožbo ne more uspeti. Iz določbe prvega odstavka 5. člena ZDoh-1 izhaja, da temelji dohodnina, s katero so obdavčeni dohodki, določeni z omenjenim zakonom, na načelu rezidenstva. Rezident pa je zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. V zadevi je nesporno, da je tožnica rezident Slovenije ter da je v letu 2005 prejela dohodke iz zaposlitve pri delodajalcu v Avstriji. Vprašanje v zvezi z obdavčenjem prejemkov iz Republike Avstrije ter o izogibanju dvojnemu obdavčevanju pa so urejena s Konvencijo, ki se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic. V skladu z navedeno Konvencijo pa je plačo, ki jo rezident Slovenije prejeme od avstrijskega delodajalca, mogoče obdavčiti v Sloveniji, pod določenimi pogoji pa jo lahko obdavči tudi Avstrija. V takšnem primeru se dvojno obdavčevanje odpravi v skladu z določbo 24. člena Konvencije, in sicer v takšnem primeru Slovenija odobri kot odbitek od davka na dohodek znesek, ki je enak davku od dohodka, ki je bil plačan v Avstriji. Vprašanja glede davčne osnove ter stopnje in osnove, od katere se v Sloveniji obdavči plača, ureja torej ZDoh-1. V 31. členu ZDoh-1 je določeno, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja med drugim ne vštevajo tudi povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela, terenski dodatek in nadomestilo za ločeno življenje ter povračilo stroškov v zvezi s službenim potovanjem. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je davčni organ pri odmeri dohodnine to pravilno upošteval in v davčno osnovo ni vštel povračila stroškov za prehrano med delom in stroškov prevoza na delo in iz dela. Tožnici je bil pri odmeri dohodnine v skladu s citirano določbo 24. člena Konvencije davek, ki ga je plačala v Avstriji, priznan kot odbitek od dohodnine, kot da je bil plačan. Ugovori v zvezi z nemožnostjo plačila dohodnine zaradi stroškov, ki jih ima tožnica s šolanjem sina in plačilom najemnega stanovanja, pa niso utemeljeni, in kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v svoji odločbi, odpis, obročno plačilo ali delni odpis davka ni predmet postopka odmere dohodnine, saj sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijane odločbe o odmeri. Glede na navedeno bo zato morala tožnica ustrezno vlogo podati pri pristojnem davčnem organu. Ker tožnica drugih ugovorov glede ugotovljene višine davčne osnove in same odmere dohodnine ne navaja, je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Tožnica je po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo dne 9. 4. 2008 vložila prošnjo za taksno oprostitev. V prošnji je navedla, da je mati samohranilka, da je bila leta 2007 brezposelna in da ni zmožna plačati odmerjene sodne takse v znesku 86,21 EUR (65,68 EUR za tožbo in 20,53 EUR za takso za opomin). Vlogi je priložila potrdilo iz gospodinjske evidenca iz katerega izhaja, da živi v skupnem gospodinjstvu s sinom A.A. ter potrdilo delodajalca o izplačanem osebnem dohodku za mesec marec 2008 v višini 892,00 EUR. Iz priloženega potrdila Davčnega urada Murska Sobota z dne 7. 5. 2008 je razvidno, da tožnica tudi ni zavezanka za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti.

V skladu s 14. členom Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 1/90 s spremembami), ki se uporablja v obravnavani zadevi, sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Taksna obveznost za plačilo sodne takse za tožbo nastane z vložitvijo tožbe. Glede na to, da je tožnica predlog za oprostitev plačila sodnih taks vložila šele dne 9. 4. 2008, tožba pa je bila vložena dne 17. 3. 2008, je predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks glede taksne obveznosti za tožbo prepozen. Zato je sodišče presojalo izpolnjevanje pogojev za oprostitev po 13. členu ZST le za obveznosti, ki bi nastale za vloge in dejanja po vloženem predlogu za oprostitev in ocenilo, da bi bilo s plačilom sodnih taks ogroženo tožničino preživljanje. Predlogu za oprostitev plačila sodne takse za obveznosti, nastale od dneva vložitve predloga za taksno oprostitev, je bilo potrebno zato ugoditi.