Jedro

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta v nepravdnem postopku sklenili sodno poravnavo za obdobje petih mesecev (do 30. 6. 2011), s katero sta se dogovorili, da lahko toženka z njunima mld. otrokoma za ta čas uporablja skupno stanovanje, kjer so živeli kot družina. Po preteku tega roka je toženka zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, ostala v stanovanju z otrokoma, tožniku pa onemogočila vrnitev v stanovanje oziroma souporabo stanovanja.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 112.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo. S popravnim sklepom je odpravilo računsko pomoto in popravilo dosojeni znesek na 119.411,40 EUR. Zapisalo je, da je tožniku uspelo dokazati, da sam stanovanja ne uporablja, da je toženka okoriščena zaradi uporabe stanovanja, da toženka za uporabo stanovanja nima pravne podlage ter da tožnik ni privolil v takšen način uporabe stanovanja. Sodišče je bilo vezano na pravnomočno odločitev sodišča v drugem pravdnem postopku o obsegu skupnega premoženja in višini deležev na njem. Sodišče je tam odločilo, da sodi sporno stanovanje v skupno premoženje ter da je delež tožnika na njem 85 %, toženke pa 15 %. V tem postopku je tako odločilo, da mora toženka plačati tožniku 85 % uporabnine, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso enaka znesku povprečne tržne najemnine, ugotovljeno za sporno obdobje od 1. 7. 2011 naprej.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je dolžna toženka tožniku plačati 77.617,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila. Zapisalo je, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo sklep Vrhovnega sodišča II Ips 383/2011 in zaključilo, da se v zadevi izkaže kot relevantno dejstvo, da v stanovanju s toženko prebivata tudi mladoletna otroka pravdnih strank, ki sta ji zaupana v vzgojo in varstvo, in tako tožnik ni upravičen terjati celotnega zneska uporabnine od toženke. Ker iz podatkov spisa in navedb pravdnih strank ni izhajalo, koliko naj bi znašala uporabnina, ki odpade na otroka, je višje sodišče višino uporabnine določilo po prostem preudarku. Zaradi (so)bivanja mladoletnih otrok v spornem stanovanju je dosojeno uporabnino znižalo za 35 %.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga toženka. V predlogu za dopustitev revizije zastavi vprašanji: 1) Ali je pravno stališče sodišča, da gre pri uporabi skupnega stanovanja zakoncev, ki ni razdeljeno in ga izključno uporablja razvezani zakonec, kateremu sta bila ob razvezi dodeljena v varstvo in vzgojo dva mladoletna otroka, za uporabo tuje stvari brez pravnega naslova oziroma odsotnost podlage za uporabo stanovanja in s tem okoriščenje, v smislu določbe 198. člena OZ in ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da tožnik s tem, ko s tožbo ni zajel svojih mladoletnih otrok, ni konkludentno privolil v uporabo stanovanja po svojih dveh mladoletnih otrocih? in 2) Ali gre v primeru neustrezno opravljenega materialnega procesnega vodstva in s tem posledično napačno materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, za relativno ali bistveno kršitev določb postopka, če ugotovljena relativna kršitev vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in ali je pritožbeno sodišče dolžno obrazložiti, zakaj je v primeru kršitve postopka uporabilo pooblastilo, da kršitev samo odpravi, ne da bi zadevo vrnilo v ponovno sojenje in dopolnitev prvemu sodišču? Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 243/2014 zavzelo stališče, da dokler stvar (nepremičnina) v solastnini ni razdeljena in ne obstaja dogovor o uporabi in/ali uživanju (delitvi plodov) solastne – skupne nepremičnine, si posamezni lastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine – uporabnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine. V zvezi z drugim vprašanjem navaja, da pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne bi smelo (in to neobrazloženo) samo poseči v sodbo, saj je s tem kršilo njeno pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 22. člena Ustave RS.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).