Jedro

Z napotitvenim sklepom je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka pa mora tožnik poskrbeti sam. Na (napačen) napotitveni sklep stranka tudi ni vezana.

Zahtevek, s katerim dedič zahteva ugotovitev, da neko premoženje sodi ali pa ne sodi v zapuščino, se lahko nanaša le na konkretno premoženje, ne pa na zatrjevanje in dokazovanje posplošenega negativnega dejstva, da "po zapustniku ni nobene zapuščine".

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se pritožnika napotita na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino ne spadajo parc. št. ..., vse k . o. X, vse do 1/2, ter sredstva na računu pri banki, d. d., Kranj,

II. v preostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Dedič C. C. sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožnika napotilo na pravdo, v kateri bosta dokazovala, da po zapustniku ni nobene zapuščine.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta dediča A. A. in B. B. Pojasnjujeta, da se sklicujeta na pogodbo o dosmrtnem preživljanju z 28. 10. 2005, s katero se je sodišče prve stopnje seznanilo. Po vpogledu pogodbe bi sodišče moralo zaključiti, da po zapustniku ni nobene zapuščine, saj iz nje izhaja, da pritožnikoma po smrti izroča in prepušča vse svoje nepremičnine, kjerkoli se te nahajajo in sploh vse premoženje.

3. Dedič C. C. v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da bi moralo biti premoženje v pogodbi o dosmrtnem preživljanju izrecno navedeno; poleg tega pa pogodba o dosmrtnem preživljanju ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, zato prenos lastninske pravice ni mogoč.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede tega, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo (212. člen Zakona o dedovanju; ZD). V tej zadevi je med dediči spor o tem, ali v izreku navedene nepremičnine in denar sodijo v zapuščino. Naj si dediči različno razlagajo dejstva ali pravo, takšen spor terja napotitev na pravdo, zapuščinsko sodišče ga ne more reševati samo. Odločitev sodišča prve stopnje za prekinitev postopka in napotitev na pravdo je torej pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno rešilo tudi vprašanje, katerega od dedičev napotiti na pravdo. Pritožnika trdita, da sta sporno premoženje pridobila s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje glede nepremičnin utemeljeno izpostavlja, da je v zemljiški knjigi kot lastnik še zmeraj vknjižen zapustnik. Glede vsega spornega premoženja pa velja, da v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni izrecno navedeno (pritožnika za nepremičnine sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje podajata pojasnilo, zakaj je tako, a verjetnosti teh trditev ni mogoče oceniti, ker ne predlagata dokazov o svojih trditvah). Zato je presoja sodišča prve stopnje, da je njuna pravica manj verjetna, pravilna.

7. Ni pa sodišče prve stopnje pravilno zastavilo vsebine tožbe, na vložitev katere napotuje pritožnika. Ni sicer treba, da bi izrek napotitvenega sklepa vseboval že tožbeni zahtevek, zadošča opis pravnega varstva, ki ga stranka zahteva. Z napotitvenim sklepom je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka pa mora tožnik poskrbeti sam. Na (napačen) napotitveni sklep stranka tudi ni vezana. Ob pritožbenem preizkusu in zaradi racionalizacije postopka pritožbeno sodišče vseeno opozarja, da se lahko zahtevek, s katerim dedič zahteva ugotovitev, da neko premoženje sodi ali pa ne sodi v zapuščino, nanaša le na konkretno premoženje, ne pa z zatrjevanjem in dokazovanjem posplošenega negativnega dejstva, da "po zapustniku ni nobene zapuščine". V tem delu je višje sodišče pritožbi ugodilo in vsebino napotitve ustrezno spremenilo. Podlaga za takšno odločitev je v 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo.

8. V preostalem delu pa pritožba, kot je bilo pojasnjeno, ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 174. člena ZD.