Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 10. člena SKPGd, da poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na kasneje določeno daljše obdobje poskusnega dela v aktu o sistemizaciji in daljše obdobje poskusnega dela, določeno v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21.6.1999 in 30.8.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika nazaj na delo. Hkrati je s sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja spremenilo tako, da ju je kot nezakonita razveljavilo, v ostalem izpodbijanem delu pa sodbo sodišča prve stopnje in sklep o stroških razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede sklepa o delnem zavrženju tožbe je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, glede plačila odškodnine za neizkoriščen dopust za leto 1999 pa pritožbo štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela, je gradilo na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odločala o oceni tožnikovega poskusnega dela v nasprotju z objavo prostega delovnega mesta direktorja hotela, v kateri je bil objavljen pogoj trimesečnega poskusnega dela. Ne glede na to, da je sicer tožnik pred nastopom dela sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo v skladu s splošnim aktom tožene stranke predvideno šestmesečno poskusno delo, sta bila zato po presoji sodišča druge stopnje sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela, od katerih je bil prvi izdan šele ob izteku šestmesečnega dela tožnika, nezakonita. Pri tem se je sodišče sklicevalo na splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS, št. 40/97), ki določa, da poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi. Glede zavrženja tožbe v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, pa je pritožbeno sodišče soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da glede tega dela zahtevka ni izpolnjena procesna predpostavka iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), saj glede tega tožnik predhodno ni uveljavljal varstva pravic pri pristojnem organu tožene stranke.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe glede ugotovitvenega zahtevka, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, vlaga revizijo tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da bi glede na določbe 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS, št. 18/94 in 20/98) sodišče moralo šteti, da je z ugovorom zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.6.1999 tožnik uveljavljal tudi varstvo pravic glede sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. V tej zvezi sklep sodišča druge stopnje nima razlogov. Sicer pa preide delovno razmerje, ki je nezakonito sklenjeno za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas že po zakonu samem in lahko delavec takšno zakonsko domnevo kadarkoli uveljavlja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pa vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo do dejstva, da je bil po objavi prostega delovnega mesta direktor hotela s pogojem trimesečnega poskusnega dela in pred sklenitvijo delovnega razmerja s tožnikom na podlagi 2. odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) spremenjen akt o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, ki je za vsa delovna mesta s VII. stopnjo zahtevnosti (kamor se je uvrščalo tudi tožnikovo delovno mesto direktorja hotela) predvidel šestmesečno poskusno delo. Poleg tega pa v spornem obdobju zakonodaja sploh ni več izrecno zahtevala objave pogoja poskusnega dela, tako da je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi v skladu z veljavnim splošnim aktom zakonito sklenil delovno razmerje s pogojem šestmesečnega poskusnega dela in je tožena stranka o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonito odločala ob izteku tega roka.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/2003) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

O vprašanju sklenitve delovnega razmerja s tožnikom za določen čas pri toženi stranki ni bilo odločeno z dokončno odločbo delodajalca, niti ni tožnik glede tega izrecno uveljavljal varstva pravic, kar sta prepričljivo ugotovili obe nižji sodišči in je na te ugotovitve revizijsko sodišče vezano. Tako pravila o uveljavljanju sodnega varstva zoper dokončno odločbo delodajalca iz 23. člena ZDSS glede tega dela tožnikovega zahtevka ne pridejo v poštev. Glede na to revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrženjem tožbe glede ugotovitvenega zahtevka, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, ni utemeljen.

Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče upoštevalo, da je tožena stranka po objavi prostega delovnega mesta direktorja in pred podpisom pogodbe o zaposlitvi s tožnikom spremenila akt o sistemizaciji in v njem za tožnikovo delovno mesto direktorja hotela (in vsa druga delovna mesta s VII. stopnjo zahtevnosti) določila šestmesečno poskusno delo. Ne glede na takšno spremembo, pa je sodišče ugotovilo, da bi tožena stranka pri sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom in spremljanju poskusnega dela, morala upoštevati trimesečno poskusno delo, ki je bilo objavljeno v objavi delovnega mesta direktorja hotela, saj veljavna SKPGd v 1. odstavku 10. člena izrecno določa, da poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi. Izpodbijana sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih.

Glede uporabe materialnega prava revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka spoštovati objavljene pogoje o trajanju poskusnega dela ne glede na to, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas v smislu določb 2. odstavka 14. člena ZDR (1990), ker vseh pogojev za sklenitev delovnega razmerja na objavljenem delovnem mestu direktorja hotela sicer ni izpolnjeval. Glede na izrecno določbo SKPGd, da poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi, tožniku poskusnega dela predvsem ni mogla zakonito podaljšati (razen v smislu 2. odstavka 16. člena ZDR (1990), če bi šlo za začasno odsotnost, kar se pa v tem primeru ni zgodilo). Ker je bila tožena stranka na objavljeno dolžino poskusnega dela vezana, za objavljeno prosto delovno mesto oziroma sklenitev delovnega razmerja na podlagi te objave, kasnejša sprememba akta o sistemizaciji delovnih mest ni mogla veljati. Hkrati pa se tožena stranka ne more sklicevati na daljše poskusno delo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, saj je bila v tem delu pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju s prisilno določbo 1. odstavka 10. člena SKPGd, da poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi. V skladu z 11. členom ZDR (1990) se namreč delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita o pravicah in posebnostih delovnega razmerja v skladu s kolektivno pogodbo, oziroma o takšnih pravicah in posebnostih, ki ne nasprotujejo določbam kolektivne pogodbe.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da lahko delodajalec zakonito odpove delovno razmerje v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela le do izteka poskusne dobe, ne pa šele več mesecev kasneje. Da mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu vročen pred potekom poskusnega dela določa tudi 3. odstavek 24. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (priloga B 1 spisa).

Ker revizijski razlogi niti v reviziji tožnika in niti v reviziji tožene stranke niso podani, je sodišče obe reviziji v skladu z določbami 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo.