Jedro

Nezakonito vseljeni, ki je ves čas uporabljal vse dele stanovanja, je po poteku dveletnega roka, v katerem je prizadeta oseba mogla uspeti z izpraznitvenim zahtevkom, postal imetnik stanovanjske pravice po samem zakonu, zato je bil lastnik dolžan z njim skleniti najemno pogodbo ne glede na to, da pred tem ni bila sklenjena stanovanjska pogodba z (upravičenim) stanodajalcem.

Pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe zastara v skladu s splošnimi predpisi obligacijskega prava o zastaranju terjatev, in sicer v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Zastaranje lahkopretrga le tožnikovo aktivno ravnanje, nikakor pa ni mogoče šteti, da se zastaranje lahko pretrga z dolžnikovo pasivnostjo. To bi bilo v nasprotju s smislom instituta zastaranja, ki je v tem, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ker je pasiven upnik ne pa dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti najemno pogodbo za stanovanje v pritličju stanovanjske hiše M, za nedoločen čas in za neprofitno najemnino v višini 155,75 EUR, pri čemer v primeru, da tožena stranka take pogodbe ne sklene, pogodbo nadomesti sodba. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 655,13 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da tožeča stranka ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) ni bila imetnica stanovanjske pravice v smislu 147. člena SZ. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo stališču tožeče stranke, da je obstoj njene stanovanjske pravice ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. I Cp 5726/2007. Slednje je zgolj pojasnilo, da je tožeča stranka pridobila stanovanjsko pravico, ker zoper njo v roku dveh let od vselitve ni bila vložena tožba na izpraznitev. Poleg tega je stališče, da se stanovanjska pravica v takšnem primeru pridobi avtomatično na podlagi zakona, materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 65/99 navedlo, da ima nezakonito vseljena oseba, ki ji stanodajalec ne prizna stanovanjske pravice, pravico zahtevati, da o tem odloči sodišče. Tako stališče je skladno s splošno določbo 10. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), po kateri se stanovanjska pravica pridobi na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja, ki jo po 20. členu ZSR lahko nadomesti sodna odločba. Tožeča stranka v času veljavnosti ZSR ni nikoli zahtevala dodelitve stanovanjske pravice v skladu z navedenimi določbami. Poleg tega je napačen tudi zaključek, da je bila tožeči stranki dodeljena stanovanjska pravica z zamenjavo na podlagi drugega odstavka 23. člena ZSR. Tožeča stranka ni bila s strani stanodajalca nikoli določena za imetnico stanovanjske pravice, s stanodajalcem tudi ni sklenila stanovanjske ali najemne pogodbe. Tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) je stavbo, v kateri se nahaja sporno stanovanje, pridobila na podlagi kupne pogodbe z dne 3.6.1963, zato je bila od tedaj dalje tudi edini upravičeni stanodajalec. V stanovanjski pogodbi z dne 25.2.1975 in v pogodbi o zamenjavi stanovanja z dne 7.8.1986 pa je kot stanodajalec oziroma lastnik naveden pravni prednik MOL, to je SSS Center. Tožeča stranka je tudi najemno pogodbo z dne 10.3.1992 sklenila z Občino Ljubljana Center. Omenjene pogodbe tožene stranke ne morejo zavezovati, saj SSS Center oziroma kasneje MOL ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb ali zastopanje. Določba 5. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu ne določa, da lahko SSS Center upravlja s predmetnim stanovanjem. Tožeča stranka ne more zahtevati sklenitve najemne pogodbe po 147.členu SZ, saj ta ne velja več. SZ-1, ki je razveljavil SZ, v prehodnih določbah izrecno določa, kateri členi ostajajo v veljavi, pri čemer 147. člena SZ ne omenja. Poleg tega je bila tožba vložena, ko je SZ že prenehal veljati. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje terjatve tožeče stranke zahtevati sklenitev najemne pogodbe po 147. členu SZ pretrgano s konkludentnim priznanjem najemnega razmerja med tožečo stranko in MOL. Pasivnosti stranke ni mogoče sankcionirati z domnevo priznanja in je ni mogoče šteti v škodo tožene stranke kot dolžnice, saj bi morala tožeča stranka kot upnica zahtevati izpolnitev obveznosti. V nasprotnem primeru bi lahko vsak upnik dolžniku poslal podatek o domnevnem dolgu, če se dolžnik o njem ne bi izjasnil, pa bi se štelo, da tak dolg priznava. Tožena stranka ni nikoli priznala najemnega razmerja med tožečo stranko in občino. Poleg tega s priznanjem druge obveznosti ni mogoče pretrgati zastaranja lastne obveznosti. Ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka za najemno pogodbo vedela, ker je nastopala v denacionalizacijskem postopku. Iz dopisa z dne 8.12.2005 izhaja, da pred septembrom 2003 tožena stranka ni mogla izvedeti za najemno pogodbo. Ker je odločitev in obrazložitev v nasprotju z izvedenimi dokazi, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Položaj je identičen pripoznavi obveznosti, katere predmet ni isti kot predmet zastarane obveznosti. V zvezi s tem je sodna praksa že zavzela stališče, da to ne šteje za odpoved zastaranju. V skladu s pravno teorijo je pri tem, ali se lahko obveznost šteje za priznano, treba presoditi voljo dolžnika. Na podlagi pasivnosti tožene stranke, ki nekaj časa ni uveljavljala zahtevkov, ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka s tem priznala svojo obveznost. Tožena stranka se je ukvarjala z denacionalizacijo, v kateri stanovanje in hiša, v kateri se to nahaja, predstavljata le manjši del nepremičnin, ni pa se ukvarjala s pravnim delom in dejansko zasedenostjo hiše. Zato ni vedela, kateri deli so zasedeni, kdo so stanovalci, da obstaja najemna pogodba z MOL in tudi ni poznala njenih pogojev. Presojati je treba namen konkludentnega dejanja, zato bi bilo treba ugotoviti, ali je tožena stranka za obstoj stanovalcev vedela in je bil njen namen dopustiti tako uporabo za neprofitno najemnino. Le tako bi lahko potencialno govorili o priznanju. Seznanjenost z obstojem stanovalcev (obstojem dolga), pa ne pomeni pripoznanja dolžnosti sklenitve pogodbe iz 147. člena SZ za neprofitno najemnino (obveznosti po višini). Po nelogičnem stališču sodišča prve stopnje je bilo zastaranje pretrgano, ko je tožena stranka izvedela za najemno pogodbo, pri čemer ni navedlo, v kakšnem roku bi morala tožena stranka reagirati, da bi preprečila zastaranje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 7., 212., 213. in 214. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Drugi odstavek 214. člena, po katerem ni potrebno posebno ocenjevanje dokazov za ugotovitev posameznega dejstva, v kolikor nasprotna stranka dejstvu posebej in substancirano ne prereka, ne pomeni, da stranki ni treba zagotoviti povezanost dejstev z dokazi v skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP. Tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede višine neprofitne najemnine, ki ji je tožena stranka substancirano prerekala, niti ni predložila dokazov. Tožnica se ne more sklicevati na izračun tretje osebe, to je lahko le posredni dokaz, temveč bi morala navesti vse elemente po formuli za izračun neprofitne najemnine, razložiti način točkovanja in ponuditi dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče stanovanje ovrednotiti in izračunati najemnino. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek zavrniti ali v skladu z materialnim procesnim vodstvom pozvati tožečo stranko, naj dopolni dokazne predloge. Napačna je odločitev, da lahko v stanovanju bivata tudi V. in A. L. Sodišče prve stopnje je ni obrazložilo, ni preizkusilo njene utemeljenosti po materialnem pravu ter ni presojalo, ali je tožeča stranka predložila kakšen dokaz.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s spornim pravno odločilnim vprašanjem, ali je tožeča stranka ob uveljavitvi SZ imela stanovanjsko pravico v skladu s 147. členom SZ, je sodišče prve stopnje pritrdilo tožeči stranki in pravilno zaključilo, da jo je imela. Tožeča stranka je postala imetnica stanovanjske pravice (vsaj) zato, ker zoper njo v roku dveh let od vselitve ni bila vložena nobena tožba na izpraznitev (tretji odstavek 50. člena ZSR). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je nezakonito vseljeni po poteku tega roka po samem zakonu postal imetnik stanovanjske pravice, pri čemer se je ustrezno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Ker tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje nasprotno stališče iz postopka na prvi stopnji, da pridobitev stanovanjske pravice po samem zakonu ni mogoča, temveč je za njeno pridobitev nujna pravnomočna odločba pristojnega organa, pri čemer se sklicuje na odločbo II Ips 65/99, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločba VS RS II Ips 65/99 stališče sodišča prve stopnje kvečjemu potrjuje. V njej je izrecno navedeno, da je nezakonito vseljeni, ki je ves čas uporabljal vse dele stanovanja, po poteku dveletnega roka, v katerem je prizadeta oseba mogla uspeti z izpraznitvenim zahtevkom, postal imetnik stanovanjske pravice po samem zakonu, zato je bil lastnik dolžan z njim skleniti najemno pogodbo ne glede na to, da pred tem ni bila sklenjena stanovanjska pogodba z (upravičenim) stanodajalcem. Da za pridobitev stanovanjske pravice ni nujna pravnomočna odločba pristojnega organa, izhaja tudi iz novejše odločbe VS RS II Ips 263/2008. V njej je navedeno, da je toženka v obravnavani zadevi pridobila pravico zahtevati sklenitev najemne pogodbe ne glede na to, ali je pred uveljavitvijo SZ zahtevala izdajo odločbe o dodelitvi stanovanja ali ne, saj SZ ne daje podlage za sklepanje, da bi toženka zaradi tega, ker ni zahtevala ureditve stanovanjskega razmerja z upravičenim stanodajalcem, ostala brez pravic, danih s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je tožeča stranka pridobila stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju že na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj iz prvega odstavka 23. člena ZSR. Ugotovilo je namreč, da se je tožeča stranka, ki je predhodno pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju na naslovu P..., v stanovanje na M. 19 vselila na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj z G. B. z dne 7.8.1986. Z zamenjavo stanovanj sta soglašali Komisija J. za stanovanje na naslovu P.C. VI/4 in SSS C za obravnavano stanovanje, kar izhaja iz Soglasja o zamenjavi stanovanja z dne 7.11.1986. Pritožba takšnemu zaključku oporeka in opozarja, da je bilo za veljavno zamenjavo v skladu s prvim odstavkom 25. člen ZSR potrebno soglasje obeh stanodajalcev, pri čemer SSS Center, ki je dala soglasje za zamenjavo predmetnega stanovanja, ni bila upravičen stanodajalec, saj ni bila imetnica pravice upravljanja oziroma uporabe spornega stanovanja. Pravdni stranki sta namreč skladno trdili in med njima ni bilo spora, da je tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) pridobila pravico uporabe na podlagi kupne pogodbe z dne 15.1.1959 in dopolnilne pogodbe z dne 9.12.1961, kar je bilo vpisano tudi v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče v zvezi s takšnimi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da pritožba z njimi ne more uspeti in doseči drugačnega zaključka glede pravno odločilnega vprašanja, ali je bila tožeča stranka ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice. Če tožeča stranka ne bi pridobila stanovanjske pravice na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj zaradi pomanjkanja soglasja stanodajalca (drugi odstavek 23. člena ZSR), bi jo vsekakor pridobila že po samem zakonu zato, ker, kot je bilo navedeno, zoper njo v dveh letih od vselitve tožena stranka ni vložila tožbe na izpraznitev, stanovanje pa je tožeča stranka ves čas od sklenitve pogodbe o zamenjavi stanovanj v letu 1986 uporabljala.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ne more zahtevati sklenitve najemne pogodbe na podlagi 147. člena SZ, ker ta ne velja več. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi 147. člena SZ. SZ je celovito uredil preoblikovanje stanovanjskih razmerij, ki so bila prej urejena z ZSR. Pri presoji o tem, ali ima tožeča stranka pravico zahtevati sklenitev najemne pogodbe ali ne, je zato treba izhajati iz ureditve po SZ (prim. razloge odločbe II Ips 263/2008).

Tožena stranka je ugovarjala, da je terjatev tožeče stranke na sklenitev najemne pogodbe po 147. členu SZ zastarala. Ob prehodu iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij v novo ureditev najemnih razmerij je SZ v prehodnih določbah v prvem odstavku 147. člena SZ lastnikom stanovanj naložil obveznost, da v šestih mesecih po uveljavitvi zakona sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je potekel 19.4.1992. S potekom roka so prejšnji imetniki stanovanjske pravice pridobili tudi pravico do pravovarstvenega zahtevka. Po stališču sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št.: II Ips 254/2005, II Ips 669/2008, II Ips 292/2007, II Ips 612/2007) pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe zastara v skladu s splošnimi predpisi obligacijskega prava o zastaranju terjatev, in sicer v splošnem petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka utemeljeno nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje v obravnavani zadevi pretrgano s konkludentnim priznanjem najemnega razmerja med tožečo stranko in Občino Ljubljana Center, s katero je 10.3.1992 sklenila najemno pogodbo in dne 27.8.1997 aneks k najemni pogodbi. Tožena stranka je po stališču sodišča prve stopnje najemno razmerje konkludentno priznala, ker nanj ni reagirala, čeprav je zanj vedela in kar ima po oceni sodišča prve stopnje pomen pripoznave dolga. V prvem odstavku 387. člena ZOR oziroma prvem odstavku 364. člena OZ je določeno, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, pri čemer lahko dolžnik v skladu z drugim odstavkom 387. člena ZOR oziroma drugim odstavkom 364. člena OZ dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Glede na navedeno je jasno, da lahko zastaranje pretrga le tožnikovo aktivno ravnanje, nikakor pa ni mogoče šteti, da se zastaranje lahko pretrga z dolžnikovo pasivnostjo. To bi bilo v nasprotju s smislom instituta zastaranja, ki je v tem, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ker je pasiven upnik ne pa dolžnik.

Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče šteje, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi na določila 111. člena SZ. Iz 3. odstavka navedenega člena izhaja, da ni mogoča izpraznitvena tožba zoper imetnika stanovanjske pravice, ki biva v stanovanju brez najemne pogodbe, če do njene nesklenitve ni prišlo iz razlogov na strani lastnika stanovanja. Načeloma je neuveljavitev oziroma nepravočasna uveljavitev zahteve za sklenitev najemne pogodbe razlog, ki izhaja iz sfere imetnika stanovanjske pravice. On je tisti, ki je po poteku šestmesečnega roka iz 147. člena SZ prvenstveno dolžan poskrbeti, da bo njegovo bivanje v stanovanju v skladu z spremenjenim lastninskim konceptom dobilo podlago v najemni pogodbi. Vendar pa v konkretni zadevi za tožničino neuveljavljanje oziroma nepravočasno uveljavljanje zahteve za sklenitev najemne pogodbe obstajajo razlogi, ki so opravičljivi. Gre za okoliščine, ki ne morejo iti tožnici v škodo oziroma, ki razloge za nesklenitev najemne pogodbe ne postavljajo v njeno sfero. Tako drži, da je bila tožena stranka od leta 1963 v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice upravljanja splošnega ljudskega premoženja oziroma uporabe. Prav tako drži, da takratni pravni sistem pri vpisovanju upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini ni zahteval discipliniranega vpisovanja. Vknjižba prenosa pravic na družbeni lastnini ni imela konstitutivnega značaja, kar je imelo za posledico izrazito neurejeno zemljiškoknjižno stanje (prim. II Ips 263/2008). Tožena stranka tudi v celotnem obdobju od leta 1963 do zaključka denacionalizacijskega postopka v letu 2005 ni izvrševala lastninskih upravičenj na način, da bi bila njena lastninska pravica razvidna za tožečo stranko. Tako se v razmerju do tožeče stranke nikoli ni pojavljala kot lastnica. Navedeno izhaja iz trditvene in dokazne podlage pravdnih strank in med njima o tem ni bilo spora. Tako je na primer tožeča stranka trdila, da se tožena stranka ni nikoli obnašala kot lastnica, da je bila o zaključku denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožena stranka nastopala kot denacionalizacijska zavezanka, obveščena s strani Javnega stanovanjskega sklada MOL dne 8.12.2005 in da ji je tožena stranka prvič ponudila sklenitev najemne pogodbe dne 30.1.2006. Slednje je tožena stranka potrdila in tudi v pritožbi sama navaja, da je bila vse do zaključka denacionalizacijskega postopka pasivna in da se za svojo lastnino ni zanimala. Poleg tega po ugotovitvah sodišča prve stopnje soglasja za zamenjavo stanovanj tožeči stranki v letu 1986 ni dala tožena stranka ampak SSS Center, ki je nastopala kot stanodajalec in tudi najemno pogodbo po 147. členu SZ je tožeča stranka v letu 1993 sklenila z Občino Ljubljana Center, enako tudi aneks k navedeni pogodbi v letu 1997. Tožena stranka tudi kljub novemu lastniškemu stanju (lastnica obravnavanega stanovanja je postala z uveljavitvijo SZ 19.10.1991) ni uskladila vpisa v zemljiški knjigi. To se je zgodilo šele v letu 2005 in to na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ob upoštevanju navedenih okoliščin ni mogoč zaključek, da je razlog za nesklenitev najemne pogodbe na strani tožnice oz. v njeni nepravočasni uveljavitvi zahteve za njeno sklenitev. Prav iz teh razlogov oziroma, ker obstoje okoliščine iz 3. odstavka 111. člena SZ, tožena stranka tudi ni uspela s svojim izpraznitvenim zahtevkom (odločba tega sodišča opr. št. I Cp 5726/2007). Tak razlog pa je nepravočasna uveljavitev pravice zahtevati sklenitev najemne pogodbe postala od trenutka, ko je bilo lastništvo stanovanja razjasnjeno, t.j. od vpisa lastnika v zemljiško knjigo (l.2005). Šele od tedaj dalje je mogoče tožnici kot bivši imetnici stanovanjske pravice očitati, da je bila dolžna poskrbeti za to, da bo njeno bivanje v stanovanju imelo ustrezen temelj in da je razlog za nesklenitev najemne pogodbe na njeni strani. Tožeča stranka je tožbo vložila 4.12.2008, zato njena terjatev na sklenitev najemne pogodbe v trenutku vložitve tožbe še ni zastarala.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj lahko v stanovanju bivata tudi V. in A. L. Materialnopravna podlaga omenjene odločitve je razvidna iz obrazložitve, da so pogodbena določila (torej tudi pogodbeno določilo o uporabi stanovanja še s strani zgoraj navedenih uporabnikov) v skladu z določbami VI. in VII. poglavja SZ-1. Tožeča stranka je v zvezi s bivanjem V. in A. L. podala tudi ustrezno trditveno podlago, ki ji tožena stranka ni oporekala. Neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju dokazov.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z višino neprofitne najemnine, saj je navedla in obrazložila vse elemente, ki so potrebni za izračun neprofitne najemnine. Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 7., 212., 213. in 214. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V kolikor se tožena stranka s posameznimi elementi za izračun in z metodologijo izračuna ni strinjala, bi morala svoj ugovor konkretizirati, saj pavšalen ugovor glede na konkretne podatke, ki jih je navedla tožeča stranka, ne zadošča. Tožeča stranka je za svoje trditve predložila tudi dokaze. Sodišče prve stopnje se je o utemeljenosti neprofitne najemnine v višini 155,75 EUR pravilno prepričalo na podlagi izračuna SPL. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tega izračuna sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker gre za izračun tretje osebe. Predmetni izračun je namreč opravljen upoštevaje vrednosti posameznih elementov iz formule, kot jih je navedla tožeča stranka, uporabljena pa je formula iz Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb.

Pritožba je po povedanem neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo še o pritožbenih stroških in stroških odgovora na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato strošek odgovora ni potreben strošek in ga je tožeča stranka dolžna kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).