Jedro

Stranka, ki je vstopila v pogajanja, ni omejena pri odločanju, ali bo sklenila pogodbo ali ne. Je pa z vstopom v pogajanja zavezana k posebnemu ravnanju, k določeni stopnji spoštovanja interesov nasprotne stranke.

Ravnanja tožene stranke, ki je tožeči stranki ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti pogodbo, ji posredovala idejni projekt prenove prostorov in pri njej celo naročila izvedbo elektroinštalacijskih del skladno s prej pripravljenim idejnim projektom, k sodelovanju pri izvedbi pa napotila tudi svojega pogodbenega partnerja, ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na naknadno pridobljeno oceno stroškov investicije oziroma napačne kalkulacije tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi z dne 02. 09. 2011 se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem se pritožba z dne 02. 09. 2011 zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi z dne 07. 10. 2011 se ugodi in se dopolnilni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe zoper sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati znesek 300,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 11. 2003 do izpolnitve obveznosti (I. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 10.528,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 11. 2003 do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka); - je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 419,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); - nosi tožeča stranka sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom o stroških je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožeči stranki naloži, da v 15 dneh povrne toženi stranki 161,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in sklep vlaga pravočasni pritožbi tožena stranka. Iz obrazložitve pritožbe z dne 02. 09. 2011 izhaja, da izpodbija I. in III. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

4. Na pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena v celoti.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po I. točki izreka sodbe ugodilo potem, ko je ugotovilo: - da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj je ta aktivno sodelovala v pogovorih s tožečo stranko za najem poslovnih prostorov na naslovu S. 47; - da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo, in sicer tako, da je tožena stranka z elektronskim sporočilom z dne 04. 04. 2003 (A20) sprejela ponudbo tožeče stranke za sklenitev najemne pogodbe; - da so bili pogovori med strankama že tako daleč, da je tožena stranka izdelala celo idejni projekt za investicijo v poslovne prostore in je tožeča stranka skladno z njim že izvršila elektroinštalacijska dela; - da je tožena stranka dne 10. 07. 2003 odstopila od sklenitve pogodbe.

7. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo iz naslova opravljenih elektroinstalacijskih del, ki da je tožeči stranki nastala zaradi odstopa tožene stranke od (predhodno) sklenjene najemne pogodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je pravilna iz drugih razlogov.

8. Pritožbenega sodišča tako ne prepriča zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba na temelju sprejema ponudbe s strani tožene stranke, posredovanega po elektronskem sporočilu z dne 04. 04. 2003. Iz slednjega namreč ne izhaja, da bi tožena stranka izjavljala voljo za sklenitev pogodbe, pač pa je zakoniti zastopnik družbe G. d.o.o. tožečo stranko „zgolj“ obvestil o tem, da je uprava tožene stranke odločila, da sklene pogodbo o najemu lokala ter prosi za pripravo najemne pogodbe in termin naslednjega sestanka. Ker mora biti volja stranke za sklenitev pogodbe nedvoumna, jasna in izražena s strani osebe, ki sklepa pogodbo, navedeno elektronsko sporočilo z dne 04. 04. 2003 teh zahtev ne izpolnjuje. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja, da iz sporočila tudi ne izhaja, da bi se stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah najemne pogodbe, t.j. najemnini in prostoru najema, kar predstavlja skladno s 15. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pogoj, da se pogodba šteje za sklenjeno.

9. Odgovornost tožene stranke pa je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje mogoče utemeljiti na določbi tretjega odstavka 20. člena OZ, in sicer je tožena stranka napram tožeči odgovorna zaradi neupravičenega odstopa od pogajanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da so med strankama potekala dogovarjanja v zvezi s sklenitvijo pogodbe (korespondenca po elektronski pošti, več poslovnih sestankov), da je tožena stranka naročila idejni projekt za preureditev poslovnega prostora in pripravila idejno rešitev preureditve, da je tožeči stranki naročila pripravo/sestavo najemne pogodbe in jo pooblastila, da izvede vsa dela obnove elektroinštalacij ter nadalje da je tožeča stranka, ob sodelovanju partnerja tožene stranke U. d.o.o. elektroinštalacijska dela izvršila tako, kot je to zahtevala tožena stranka. Tožena stranka se je nasprotno sklicevala, da je od dogovorov za sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko odstopila, ker da je po prejemu finančnega načrta idejnega projekta ugotovila, da bi bili investicijski stroški za najem prostora previsoki. Navedenega razloga za odstop tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala.

10. Prvi odstavek 20. člena OZ določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Navedeno pomeni, da stranka, ki je vstopila v pogajanja, ni omejena pri odločanju, ali bo sklenila pogodbo ali ne. Je pa z vstopom v pogajanja zavezana k posebnemu ravnanju, k določeni stopnji spoštovanja interesov nasprotne stranke (1) oziroma drugače: dolžna se je pošteno pogajati skladno z zavezo po 5. členu OZ, t.j. upoštevati mora načelo vestnosti in poštenja. Kot merilo njenega ravnanja je potrebno presoditi, ali je opustila pogajanja iz utemeljenih razlogov, upoštevaje okoliščine konkretnega primera in dolžno ravnanje skladno z dobrimi poslovnimi običaji.

11. Ravnanja tožene stranke, ki je tožeči stranki ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti pogodbo, ji posredovala idejni projekt prenove prostorov in pri njej celo naročila izvedbo elektroinštalacijskih del skladno s prej pripravljenim idejnim projektom, k sodelovanju pri izvedbi pa napotila tudi svojega pogodbenega partnerja, ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na naknadno pridobljeno oceno stroškov investicije oziroma napačne kalkulacije tožene stranke. Na podlagi takšnega ravnanja je tožena stranka pri tožeči upravičeno vzbudila zaupanje, da bo pogodba sklenjena ter da ima tožena stranka v ta namen predvidena sredstva. Ker se tožena stranka pred oddajo naročila za prenovo prostorov (izvedbo elektroinštalacijskih del) ni seznanila s stroški takšne prenove, je zaključiti, da je ravnala neskrbno in nevestno, zato je skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena OZ tožeči stranki odgovorna za škodo. Ta predstavlja stroške, ki so tožeči stranki nastali z izvedbo elektroinštalacijskih del, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

12. Višine škode tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala, tudi pritožba odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija konkretizirano, zaradi česar je zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka pravilna.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper odločitev po I. točki izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj slednje ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Tako namreč v delu stroškovne odločitve, ki se nanaša na plačilo sodnega tolmača (odmerjeno v sklepu z dne 21. 06. 2011, red. št. 51), ni mogoče ugotoviti, ali in kako je sodišče prve stopnje upoštevalo procesna dejstva, da sta predujem za delo sodnega tolmača na račun sodišča v višini 300,00 EUR založili obe stranki, in sicer tožeča stranka po sklepu z dne 29. 03. 2011 (red. št. 40) in tožena pa po pomoti, ter nadalje da je v IV. točki izreka sklepa z dne 21. 06. 2011 (red. št. 51) odločeno, da se odmerjena nagrada sodni tolmački izplača iz zneska predujma, ki ga je plačala tožeča stranka.

16. Prav tako ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje o plačilu stroškov postopka tožene stranke v njenem preostalem delu. Pritožba utemeljeno opozarja, da se število priznanih točk za odvetniške storitve (2.200 točk) ne ujema s končnim zaračunanim zneskom stroškov (419,52 EUR).

17. Nadalje tudi ni mogoče ugotoviti, ali in kako je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je tožeča stranka po sklepu z dne 14. 12. 2009 (red. št. 18) dne 29. 03. 2010 plačala predujem za postavitev začasnega zastopnika v višini 500,00 EUR. Stroški začasnega zastopanja so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP). Ker sodišče postavi začasnega zastopnika toženi stranki na predlog tožeče, gre za stroške, ki so posledica procesnega dejanja tožeče stranke in jih je ta dolžna predhodno sama kriti (152. člen ZPP) oziroma po nalogu sodišča (skladno s prvim odstavkom 153. člena ZPP) založiti znesek, potreben za njihovo pokritje. Stroške začasnega zastopanja pa lahko ob zaključku pravde (skupaj z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški) tožeča stranka uveljavlja, če s tožbo uspe. V nasprotnem primeru, t.j. kadar ne uspe v postopku (kot je to v zadevnem primeru), pa jih mora tožeča stranka trpeti sama.

18. Ob ugotovljeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe in v izpodbijanem dopolnilnem sklepu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

19. Ker je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje uspela zgolj v manjšem (stroškovnem) delu, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

20. Stroškov pritožbe zoper dopolnilni sklep tožena stranka ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.

(1) Tako tudi V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 224.