Jedro

Sodišče mora v postopku odločanja o priporu obrambi omogočiti, da se enakovredno in učinkovito zoperstavi stališču državnega tožilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vloženi obtožnici s sklepom z dne 25.10.2006, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolžena F.S. in V.O., odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter zoper obdolženega S.K., odrejen iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 14.11.2006, pritožbe obdolženih F.S. in V.O., njunih zagovornikov in zagovornika obdolženega S.K. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega F.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor, odrejen zoper F.S., odpravi ter odredi izpustitev priprtega na prostost. 3. Vrhovni državni tožilec Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovi oceni uveljavljane kršitve zakona in Ustave niso podane. Priporni narok je le ena izmed možnosti zagotavljanja kontradiktornosti v postopku odločanja o priporu, zahteva pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi potrjevale zatrjevano kršitev obdolženčeve pravice do obrambe in do enakega obravnavanja v postopku.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je v podani izjavi vztrajal pri navedbah v zahtevi in izrazil nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilstva glede potrebnosti kontradiktornega pripornega naroka.

B.

5. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-287/07 z dne 22.4.2009 razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča I Ips 448/2006 z dne 21.12.2006, s katerim je bila obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti zavržena kot prepozna ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

6. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev 22. in 29. člena Ustave, kar utemeljuje s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča Up-763/03 z dne 8.4.2004 in U-I-18/93 z dne 11.4.1996. Kršitev vidi v tem, da je zunajobravnavni senat odločil o podaljšanju pripora brez pripornega naroka. Ne strinja se niti s stališčem Višjega sodišča, da je priporni narok le ena od z zakonom predvidenih načinov za seznanjanje in izjavljanje obrambe o predlogu državnega tožilca in da je bilo zahtevi iz 22. in 29. člena Ustave zadoščeno že s pozivom, naj se obdolženi v roku 24 ur izjasni o predlogu za podaljšanje pripora tudi po vloženi obtožnici.

7. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah (na primer: I Ips 414/2006, I Ips 445/2006 in I Ips 31/2007) že zavrnilo kot nesprejemljiva pravna stališča, da bi moralo sodišče pred podaljšanjem pripora opraviti priporni narok. Pojasnilo je, da Zakon o kazenskem postopku za takšno stališče ne daje podlage in da tudi odločbi Ustavnega sodišča, na kateri se zagovornik sklicuje, sodišča k izvedbi takšnega kontradiktornega naroka ne zavezujeta. Ustavno sodišče je namreč izrecno poudarilo, da mora sodišče zadostiti ustavnim pogojem iz 22. in 29. člena Ustave in izvesti priporni narok ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odloča, le v primerih, ko odloča o odreditvi pripora.

8. V obravnavanem primeru je sodišče odločalo o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice dne 24.10.2006, v kateri je državno tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora zoper obdolženega S. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, torej iz enakega pripornega razloga, kot je bil odrejen ter na 65. in 66. strani obtožnice svoj predlog tudi obrazložilo. Sodišče prve stopnje je še istega dne obdolženemu S. in njegovima zagovornikoma vročilo poziv, da se najkasneje v 24-ih urah izjavijo glede priloženega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi. Na poziv sodišča sta podala odgovora oba zagovornika obdolženega S. Kot je razvidno iz prvostopenjskega sklepa, je sodišče v obrazložitvi sklepa povzelo odgovora obdolženčevih zagovornikov ter se do njiju opredelilo na 3. strani sklepa, kjer je zaključilo, da njune navedbe v odgovorih na predlog za podaljšanje pripora niso utemeljene in pojasnilo, da je bil obdolžencu glede na dane okoliščine določen primeren rok za podajo odgovora na tožilčev predlog, čas trajanja preiskave pa ni tolikšen, da bi predstavljal nedopusten poseg v obdolženčeve ustavne pravice. S tem, ko je sodišče obrambo seznanilo s stališčem državnega tožilca, da predlaga podaljšanje pripora in ji dalo možnost, da se o tem predlogu izjavi, kar je obramba tudi storila, sodišče pa se je do njenih navedb opredelilo, je bilo v tej fazi postopka obrambi omogočeno, da se enakovredno in učinkovito zoperstavi stališču državnega tožilca. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve Ustave in zakona niso podane.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S. za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.