Jedro

Tožnik je sposoben zagotoviti denarna sredstva v bistveno višjem obsegu, kot jih izkazuje, prihodki toženca pa hkrati ne pomenijo tudi matematičnega znižanja preživninske obveznosti tožnika.

Otroški dodatek pripada preživninskemu upravičencu, razen če so premoženjske razmere preživninskih zavezancev takšne, da ne morejo zagotoviti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb preživninskega upravičenca.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se prva in druga alineja ter prvi odstavek I. točke spremeni tako, da se glasi: Tožeča stranka S. S. je dolžan za preživljanje svojega sina K. S. namesto preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 844/1998 v višini 30.000,00 SIT mesečno od 23. 10. 1998 dalje, ki po zadnjem obvestilu o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo Grosuplje z dne 31. 3. 2013 od dne 1. 4. 2013 dalje znaša 240,02 EUR, od dne 16. 11. 2011 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik dolžan za preživljanje svojega sina K. S. namesto preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 844/1998 v višini 30.000,00 SIT mesečno od 23. 10. 1998 dalje, ki po zadnjem obvestilu o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo Grosuplje z dne 31. 3. 2013 od dne 1. 4. 2013 dalje znaša 240,02 EUR, od dne 16. 11. 2011 dalje plačevati naslednjo znižano preživnino: - za čas od 16. 11. 2011 do 23. 5. 2013 170,00 EUR - za čas od 24. 5. 2013 dalje 150,00 EUR.

Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke preživnine je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke preživnine pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec na osebni račun toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila. Tako znižano preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu centra za socialno delo (točka I). V preostalem delu je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II) ter še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III).

Tožnik vlaga pritožbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je prvo sodišče določilo previsoko preživnino, kljub temu, da je delno upoštevalo zmanjšane premoženjske zmožnosti tožnika. Tožnik je v postopku osebnega stečaja. Prednostne terjatve, ki jih imajo upniki do tožnika znašajo 48.651,19 EUR, navadne terjatve pa 189.653,91 EUR. Tožnik je v primerjavi z letom 1999, ko je bila določena preživnina starejši, star je 52 let in ima težave z zdravjem, zato je težje zaposljiv. Tožnikovi mesečni stroški preživljanja znašajo 488,00 EUR, do teh nujnih stroškov se prvo sodišče ni opredelilo. Dobiček tožnika v obdobju od 20. 8. 2012 do 15. 11. 2012 je znašal 328,55 EUR, vendar prvo sodišče ni upoštevalo, da je navedeni prihodek treba razdeliti na tri mesece, kar pomeni, da je bil tožnikov mesečni dohodek 109,00 EUR. Zaradi majhnega zaslužka je tožnik prenehal poslovati kot s.p. Tožnik za izvajanje bioterapije ne zahteva plačila in ne prejema denarja, toženec pa nasprotnega ni dokazal. Mesečne potrebe v času določitve preživnine so bile 250,00 EUR, prvo sodišče pa je potrebe toženca sedaj ocenilo v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati toženčeve prihodke iz naslova otroškega dodatka v višini 114,00 EUR, štipendije v višini 160,72 EUR oziroma 275,53 EUR ter mesečni zaslužek s študentskim delom v višini 100,00 EUR. Glede na prihodke toženca, določena preživnina bistveno presega ocenjene mesečne potrebe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno se je sklicevalo na materialnopravne določbe, glede na dejanske ugotovitve pa je tožniku znižalo preživnino v prenizkem znesku, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo določbe 110., 123., 129, 129.a in 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnik v postopku osebnega stečaja in da prednostne terjatve, ki jih imajo upniki do tožnika, znašajo 48.651,19 EUR, navadne pa 189.653,91 EUR, da je star 52 let, da ima težave z zdravjem in da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Navedene okoliščine tožnika omejujejo pri pridobivanju dohodka, kar je prvo sodišče upoštevalo in tožniku znižalo preživnino. Upoštevalo pa je tudi, da je bil tožnik že ob določitvi preživnine nezaposlen, predvsem pa, da ima sposobnosti in zagotovo tudi možnosti, da si zagotovi sredstva, s katerimi bo lahko kril bistveno višjo preživninsko obveznost, kot jo predlaga v tožbi (50,00 EUR). Tožnikovi mesečni dohodki iz dejavnosti kot s. p. so bili 109,50 EUR mesečno, na kar pravilno opozarja pritožba, vendar pri tem neutemeljeno ne upošteva ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik sicer zaprl s. p. zaradi zatrjevanih slabih poslovnih rezultatov, kljub navedeni okoliščini pa je po zaprtju isti lokal prevzela njegova žena, med dejavnostmi pa se navaja tudi nega telesa, ob tem, da je bilo ugotovljeno, da se tožnik ukvarja z bioterapijo, ugotovljeno pa je tudi bilo, da prodaja ortopedske vložke, ki jih izdeluje. Tožnik na ta način pridobiva oziroma bi lahko pridobival denarna sredstva, predvsem pa ni v položaju, da bi si lahko privoščil, da brezplačno izvaja bioterapijo, še posebej glede na ugotovljene okoliščine, da preživninske obveznosti do toženca ni izpolnjeval in da je zaradi neplačevanja preživnin do otrok v kazenskih postopkih. Tožencu zato tudi ni bilo treba dokazovati, ali tožnik z izvajanjem bioterapije zasluži denarna sredstva, saj je bilo ugotovljeno, da so bioterapije plačljive, česar tožnik ni prerekal. Pritožba navaja, da prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo denarnih prejemkov toženca, saj v nasprotnem ne bi moglo določiti preživnine v višini 170,00 EUR (oziroma 150,00 EUR), glede na to, da je toženec od 16. 11. 2011 do 30. 9. 2012 prejemal 374,42 EUR mesečno, od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012 498,53 EUR mesečno in od 1. 1. 2013 do 23. 5. 2013 375,53 EUR mesečno, prvo sodišče pa je ugotovilo, da mesečni preživninski izdatki toženca 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, kakšni so mesečni prihodki toženca, pri določitvi preživninske obveznosti za obdobji, v katerih je prvo sodišče določilo različno preživninsko obveznost tožnika, je upoštevalo njegove finančne zmožnosti, ki so se nekoliko spreminjale v obdobju od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v sodbi pa prvo sodišče res ni opredeljeno navedlo, v kakšnem znesku je preživninska obveznost tožnika zaradi dohodkov toženca nižja, kar pa je upoštevalo pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sposoben zagotoviti denarna sredstva v bistveno višjem obsegu, kot jih izkazuje, prihodki toženca pa hkrati ne pomenijo tudi matematičnega znižanja preživninske obveznosti tožnika. Otroški dodatek pripada preživninskemu upravičencu, razen če so premoženjske razmere preživninskih zavezancev takšne, da ne morejo zagotoviti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb preživninskega upravičenca. Takšne okoliščine pa na strani tožnika niso izkazane, zato se je le del navedenih denarnih prejemkov upošteval pri znižanju preživninske obveznosti. Enako velja za prejete štipendije, posebej pa za denarna sredstva, ki jih je toženec prejel preko študentskega servisa, ker je v času študija moral delati, saj od toženca ni prejemal preživnine. Navedeni prihodki so namenjeni tudi zagotavljanju višjega standarda toženca in kritju tistih potreb, ki mu jih prvo sodišče ni priznalo, ker je ugotovilo, da so njegove utemeljene mesečne potrebe 500,00 EUR in ne 600,00 EUR, kot je zatrjeval. Pri določitvi znižane preživninske obveznosti tožnika je pritožbeno sodišče upoštevalo njegove mesečne izdatke (488,00 EUR), ni pa bilo mogoče upoštevati le formalno izkazanih denarnih prejemkov, glede na že ugotovljene zmožnosti in sposobnosti tožnika pridobiti dodatna denarna sredstva. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni določilo znižane preživninske obveznosti glede na obdobje, ko je bil tožnik zaposlen, saj je prejemal relativno nizke dohodke in obdobje, ko je bil nezaposlen, saj je pritožbeno sodišče prepričano, da bi bili lahko njegovi denarni prihodki (oziroma so bili) bistveno višji, glede na njegove sposobnosti. Iz navedenih razlogov so bile pri določitvi znižane preživnine ocenjene tožnikove dejanske (realne) finančne zmožnosti za celotno obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tudi mati toženca mora prispevati k preživnini, ki je bila ob določitvi preživnine zaposlena, sedaj pa je brezposelna. Upoštevani so bili mesečni prihodki toženca skozi celotno obdobje (16. 11. 2011 do 23. 5. 2013), ki znašajo 413,00 EUR, s tem, da toženec od 1. 1. 2013 mesečno prejema štipendijo v višini 275,00 EUR in z delom zasluži 100,00 EUR. Toženčeva preživninska obveznost glede na njegove finančne sposobnosti znaša 150,00 EUR, preživninska obveznost matere je 75,00 EUR, ostale stroške pa krije toženec s štipendijo in z delom preko študentskega servisa, in si na ta način tudi zagotavlja krije stroškov višjega premoženjskega standarda. Nobenega dvoma pa ni, da ima toženec sposobnosti in možnosti zagotoviti si dohodke, s katerimi bo lahko poravnal določeno (znižano) preživninsko obveznost. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na postavljeni tožbeni zahtevek je tožnik uspel s pritožbo v sorazmerno majhnem delu, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.