Jedro

Z nasprotno tožbo toženec ne uveljavlja prejudicialnega vprašanja v razmerju do tožbenega zahtevka v tem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se je dolžan izseliti iz stanovanja tožnice R. V. v P., in sicer iz dvosobnega stanovanja št. 7, na skupni stavbni parceli št. 943 k.o. P., ki ga zaseda ter ga izročiti praznega od oseb in stvari tožnici v roku 60 dni pod izvršbo. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici mesečno uporabnino v znesku 40.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje do izdaje te sodbe, in sicer do vsakega zadnjega v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe natekle mesečne obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžan plačati v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je dolžan toženec povrniti tožnici pravdne stroške v višini 230.792,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 13.300,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje, od preostalega zneska pa od dneva izdaje te sodbe do plačila v 15-ih dneh.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 339 ZPP. Opozarja, da je med postopkom vložil nasprotno tožbo zaradi sklenitve najemne pogodbe. Meni, da zahtevek iz nasprotne tožbe predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku v konkretnem sporu. Sodišče pa je odločilo, da zahtevka iz nasprotne tožbe ne bo obravnavalo skupaj z zahtevkom iz tožbe, kar je načelno sprejemljivo po čl. 300 ZPP, vendar takšno postopanje ni sprejemljivo, če se upošteva določba 13. čl. ZPP, saj je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odvisna od rešitve predhodnega vprašanja. Zato bi moralo o nasprotni tožbi odločiti pred odločitvijo o tožbenem zahtevku, ali odločiti o njem kot o predhodnem vprašanju. Ker ni tako postopalo, vidi v tem bistveno kršitev postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 13. členom ZPP, kar je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožničina starša sta sporno stanovanje pridobila od PTT leta 1966. Ob uveljavitvi SZ je stanovanje odkupila toženčeva žena. Res je bila formalno edini kupec stanovanja, vendar to ne vpliva na okoliščino, da je stanovanje predstavljalo skupno premoženje zakoncev. Prav zaradi tega je toženec stanovanje po nakupu uporabljal kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Še v času trajanja zakonske zveze je J. V. lastninsko pravico na stanovanju z darilno pogodbo, brez vednosti toženca, prenesla na tožnico. Do razveze zakoncev je prišlo leta 1997. Toženčeva žena se je skupaj s tožnico iz tega stanovanja izselila neznano kam že leta 1994. To je bilo še pred sklenitvijo darilne pogodbe. Tožnica in njena mati imata formalno še vedno prijavljen naslov na spornem stanovanju, dejansko pa je njuno prebivališče drugje. Toženec je stanovanje po razvezi zakonske zveze in po sklenitvi darilne pogodbe nemoteno koristil na način in v obsegu, kot ga je pred tem. Eno sobo v stanovanju (tožničino) sta ob izselitvi tožnica in njena mati pustili zaklenjeno. Toženec je zato stanovanje uporabljal v omejenem obsegu. Ob takšnem dejanskem stanju se pokaže, da je bivša žena pri prenosu lastninske pravice z darilno pogodbo lahko prenesla na tožnico le tiste pravice, ki jih je imela sama in tudi vsa obveznost in bremena, ki so se nanašale na predmet daritve. Obdarjenka zato ni mogla pridobiti več pravic in biti oproščena obveznosti, ki so bremenili darovalko. Iz tega sklepa, da stanovanje uporablja zakonito kot ožji družinski član prejšnje lastnice J. V. in kot oče tožnice, to je sedanje lastnice. Stanovanje je predstavljalo del skupnega premoženja zakoncev. Ožji družinski člani z lastnikom ne sklepajo najemne pogodbe. J. V., ki je zapustila življenjsko skupnost s tožnikom in se izselila ter kasneje razvezala, ne more toženca spraviti v slabši položaj, kot bi ga imel kot razvezani zakonec po 57. čl. SZ oz. sedaj 110. čl. SZ-1. V tem sporu je šlo za situacijo, ko je zakonec po razvezi zakonske zveze še naprej uporabljal stanovanje in to devet let po odselitvi tožnice in bivše žene. Tožnica je prvič napovedala zahtevo za izpraznitev stanovanja leta 2003. Njen poskus opredelitve dejanskega lastništva na stanovanju, ker naj bi založila kupnino zaradi višjih prihodkov od staršev je najmanj preuranjen. Pri ugotavljanju skupnega premoženja se ne upošteva samo trenutno premoženjsko stanje, ampak prispevek k nastanku premoženja skozi celotno obdobje skupnega življenja. Dejstvo je, da je v prvi pogodbi o nakupu opredeljena kot kupec tožničina mati. Če bi že tedaj imela starša namen prenesti lastnino na hčerko, bi kot kupec nastopala že tedaj tožnica. Izgovor, da je bila ravno v tistem času odsotna, je neprimeren, podrejen je samo interesom te pravde. Zato toženec ugovarja tudi dejanskim zaključkom o tem, koliko je kateri od članov družine prispeval k tekočim stroškom preživljanja in kako se je s prihodki razpolagalo. Toženec je trdil, da je vso plačo izročal hčeri, ki je nato v dogovoru z materjo z njo razpolagala. Sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za vpogled v mikrofilm pri banki. V kolikor pa se ugotovi, da je toženec dolžan plačevati najemnino oz. uporabnino, oporeka njeni višini. Toženec ne uporablja celega stanovanja, saj si je v stanovanju eno sobo zadržala tožnica in mati. Na tem naslovu pa sta tudi formalno prijavljeni, dejansko imata možnost, da se kadarkoli ponovno vselita. V takih okoliščinah uporabnina ne more biti enaka kot bi bila za stanovanje, če bi ga toženec neomejeno uporabljal v celoti. Iz teh razlogov predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, ki jih očita pritožba. Ugotovilo je, da z nasprotno tožbo toženec ne uveljavlja prejudicialnega vprašanja v razmerju do tožbenega zahtevka v tem sporu. V nasprotni tožbi zahteva toženec sklenitev najemne pogodbe. S takšno tožbo zahteva ureditev pravnega razmerja med strankama za naprej. Svojo pravico na sklenitev najemne pogodbe sicer izvaja iz civilnega razmerja, ki naj bi obstajalo že od prej, to razmerje pa je v takšnem sporu treba raziskati zato, da se o zahtevku, ki se z nasprotno tožbo šele uveljavlja. Na drugi strani je predmet tožbenega zahtevka toženčeva izselitev, ker potrditvah tožnice stanovanje uporablja brez pravnega naslova. Če se primerja oba zahtevka, je očitno, da bo za odločitev v obeh zadevah relevantno isto dejansko stanje. V obeh sporih bo moralo sodišče presoditi, ali ima toženec pravni naslov za bivanje v stanovanju. V prvem zaradi toženčevega ugovora proti zahtevku za izselitev, v drugem pri obravnavi njegovega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe. Zato bi bilo oba zahtevka smotrno obravnavati skupaj. Sodišče prve stopnje se ni odločilo za skupno obravnavo, vendar zaradi tega še ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, ker čl. 300 ZPP daje pooblastilo sodniku, da sam odloča o združitvah, ločitvah in prekinitvah postopka. Gre za odločitve v okviru procesnega vodstva, ki jih v skladu z veljavnimi procesnimi pravili stranke ne morejo izpodbijati. V tem primeru zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi šlo v razmerju med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe za primer, kot ga zatrjuje pritožba. Pa tudi, če bi šlo med njima za razmerje preducijalnega vprašanja, določbo 13. čl. ZPP pritožba napačno razlaga. Po določbi 206.člena ZPP se lahko tudi v takem primeru sodišče odloči, da bo samo rešilo predhodno vprašanje, ali pa se odloči, da bo postopek prekinilo in počakalo na rešitev v matičnem postopku. Tudi pri predhodnem vprašanju zato ni obvezna prekinitev postopka. Ker pa v tem primeru v nasprotni tožbi niti ni šlo za predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku iz tožbe, sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem, ko je izločilo odločanje o nasprotni tožbi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi dejansko stanje bilo v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Ni sporno, da je lastnica stanovanja tožnica. Če toženec oporeka prehodu lastninske pravice nanjo, ker naj bi to stanovanje bilo pred tem skupno premoženje bivših zakoncev, to je tožničine matere in njega, bi moral sprožiti vprašanje lastništva in poskrbeti, da se to vprašanje razreši med vsemi tremi akterji. V takšnem primeru ne bi zadoščala zgolj nasprotna tožba proti tožnici. V tem postopku, ko ni bilo sporno, da je lastnica stanovanja tožnica, so za odločitev o zahtevku pomembne določbe 111. čl. SZ-1, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. Zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni v zadostni meri raziskalo, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v mikrofilm pri banki in s tem ugotovilo, da je pred nakupom stanovanja svoje dohodke toženec izročal tožnici, ni utemeljen. Če je tožnica nesporno lastnica tega stanovanja, vse to ni pomembno za odločitev v sporu.

Pravilno je sodišče prve stopnje razlagalo tudi določbo 3. odst. 111. čl. SZ-1, s katero toženec utemeljuje svoje zakonito bivanje v stanovanju. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje po določbah o privatizaciji iz SZ je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča izčrpana stanovanjska pravica, ki jo izvaja še iz določb ZSR. Sodišče prve stopnje je toženčeve ugovore o zakoniti uporabi stanovanja utemeljeno zavrnilo, saj toženec pravne podlage za uporabo tega stanovanja ni dokazal. Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov o pravilnosti odločitve glede zahtevka za plačilo uporabnine. Dejstvo je, da sporno stanovanje uporablja za bivanje toženec, ki za to uporabo pravnega naslova napram tožnici ni izkazal, da je lastnica tega stanovanja tožnica in da za uporabo tožnici ne plačuje ničesar. Iz teh dejstev sledi logičen sklep, da je toženec za brezplačno uporabo tožničinega stanovanja okoriščen, na drugi strani pa tožnica s tem, da tega stanovanja ne more uporabljati, prikrajšana. Dejstvo, da ima tožnica v stanovanju eno sobo zaklenjeno in da je še vedno formalno prijavljena na naslovu spornega stanovanja na obseg njenega prikrajšanja oz. obseg toženčeve koristi v ničemer ne vpliva. Pomembno je, da toženec stanovanje dejansko uporablja sam, tožnica pa ga zaradi razmer, o katerih sta izpovedali tako ona, kot njena mati, ne more uporabljati za bivanje. Ker si je bivanje morala zagotoviti izven stanovanja, je logično, da je s tem prikrajšana. Glede višine uporabnine pritožba ne navaja kakšnih razlogov, ki bi omajali ugotovitve izpodbijane sodbe. V postopku na prvi stopnji višini zahtevka iz tega naslova toženec niti ni oporekal, sodišče prve stopnje pa je višino raziskalo z ugotavljanjem cen mesečne najemnine v P. za primerljiva stanovanja tako, da ima sodba o tem razumne razloge, ki s pritožbo niso omajani. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).