Jedro

Ne glede na to, da je tožnik utrpel škodo že dne 24.10.1996 in da je do dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (19.6.2002) preteklo skoraj šest let, ni mogoče utemeljevati revizijske teze, po kateri naj bi zaradi dolgotrajnega postopka tožnik bil upravičen do višje odškodnine. Ta je bila odmerjena po razmerah v času sojenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje. Ne glede na to, da je pravdni postopek trajal dlje predvsem zaradi procesne dejavnosti same tožeče stranke, ni mogoče spregledati dejstva, da je bila odškodnina tožniku v pretežnem delu izplačana že med pravdo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 394.790 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve nadaljnjega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.400.000 SIT, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, naj poleg že prisojene odškodnine v znesku 394.790 SIT toženi stranki naloži še plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 2.400.000 SIT z zakonskimi zamudnim obrestmi od 19.6.2002 dalje do plačila. V reviziji povzema dejanske ugotovitve o obsegu tožniku prizadejane škode, pri čemer se ne strinja z opredelitvijo višine satisfakcije za posamezne odškodninske postavke. Tožnik je prestajal nepretrgano bolečinsko obdobje v trajanju 65 dni, bolečine pa mu bodo ostajale tudi bodoče. Poudarja dve operaciji v splošni narkozi, nošenje mavčeve imobilizacije ter uporabo bergel. Zato bi bilo mogoče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 3.200.000 SIT in ne le znesek 1.800.000 SIT. Pri odmeri višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti ni bila dana ustrezna teža dejstvom, ki izhajajo iz izvedenske ekspertize in zdravstvene dokumentacije. Tožnik ne more ne poklekniti in ne počepniti, ne zdrži v daljšem sedenju s skrčenim desnim kolenskim sklepom. Oviran je pri šofiranju avtomobila, pri čemer je treba upoštevati, da je po poklicu trgovski potnik. Tudi s športnimi dejavnostmi se ne more več ukvarjati. Upoštevati je treba tudi njegovo mladost, zaradi česar je dosojena odškodnina v znesku 1.500.000 SIT iz tega naslova prenizka. Pravična odškodnina bi bila odmerjena z zahtevanim zneskom 2.350.000 SIT. Tudi odškodnino zaradi skaženosti (brazgotina na desnem kolenskem sklepu in levi roki) je z dosojenim zneskom 400.000 SIT prenizka. Treba bi bilo priznati vseh 550.000 SIT. Premalo je tudi upoštevano, da je do škodnega dogodka prišlo 24.10.1996, pa tožnik vse do danes ni prejel izplačane celotne odškodnine.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v prometni nesreči utrpel precej poškodb, katerih zdravljenje je bilo glede na podatke medicinske dokumentacije dolgotrajno. Ne glede na to pa škode, ki jo je utrpel, ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega, ki bi terjale takšno satisfakcijo, kakor je ta s skupnim zneskom 6.100.000 SIT postavljena v tožbenem zahtevku. Sodišče druge in prve stopnje sta v zadostni meri upoštevali bolečinsko obdobje, ki je trajalo več kot dva meseca, pri čemer pa se bodo bolečine v desnem kolenu in levi roki ob obremenitvah tožniku pojavljale tudi v bodoče. Vse, kar revizija posebej izpostavlja (operacije desne golenice z vstavitvijo vijakov, ponovna operacija zaradi odstranitve osteosintetskega materiala, nošenje longete, mavca, uporaba bergel in daljši bolniški stalež) je bilo pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v izpodbijani sodbi v zadostni meri upoštevano. To velja tudi za odškodnino, prisojeno iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Revizija ponavlja dejanske ugotovitve, ki so v sodbah nižjih sodišč obširno opisane, nanašajo pa se na dejstvo, da tožnik ni več sposoben aktivnosti v klečečem ali čepečem položaju, da ima težave ob hoji po neravnem terenu, dvigovanju bremen, da težko šofira avto in da je moral opustiti nekatere športne aktivnosti. Pri tem sta upoštevani tako njegova relativna mladost kot tudi opravljanje poklica trgovskega potnika. Odškodnina iz opisanega naslova v znesku 1.500.000 SIT je primerna in ne odstopa od podobnih primerov škod in odškodnin zanje, obravnavanih v sodni praksi. Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč od sodišča ne terja le individualizacije posameznega primera in opredelitve škod s stališča njihove klasifikacije (manjše, večje in katastrofalne škode), temveč tudi ustrezno primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Vse povedano velja tudi za odškodnino, dosojeno tožniku iz naslova skaženosti. Izpodbijana sodba ima o tej odškodnini obširne in izčrpne razloge na 3. in 4. strani. Gre predvsem za brazgotino na desnem kolenskem sklepu, ki je dobro vidna in upadljiva predvsem v poletnih mesecih, vendar pa glede na okoliščine primera ni mogoče trditi, da bi dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 400.000 SIT bila prenizka.

Na znesek 3.305.210 SIT valorizirana izplačana akontacija na račun tožnikove nepremoženjske škode ni predmet revizijskega postopka, zaradi česar se pokaže, da razlika med dosojenim zneskom 3.700.000 SIT in zneskom valorizirane akontacije predstavlja dosojeni znesek 394.790 SIT.

Ne glede na to, da je tožnik utrpel škodo že dne 24.10.1996 in da je do dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (19.6.2002) preteklo skoraj šest let, ni mogoče utemeljevati revizijske teze, po kateri naj bi zaradi dolgotrajnega postopka tožnik bil upravičen do višje odškodnine. Ta je bila odmerjena po razmerah v času sojenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje. Ne glede na to, da je pravdni postopek trajal dlje predvsem zaradi procesne dejavnosti same tožeče stranke, ni mogoče spregledati dejstva, da je bila odškodnina tožniku v pretežnem delu izplačana že med pravdo. Revizija načenja tudi vprašanje začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dolgovanega zneska, vendar pa je končno v revizijskem predlogu določno postavljen zahtevek, naj te obresti začno teči dne 19.6.2002 dalje, torej od sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.