Jedro

Tožnik je tako ob vložitvi prve kot tudi druge prošnje navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil in se nanašajo na revščino in nezaposlenost v izvorni državi, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz njegovih izjav je očitno, da je državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije in majhnih možnosti pridobitve zaposlitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri vložitvi prve prošnje navedel, da je Maroko zapustil, ker tam ni našel zaposlitve. Dela mu ni uspelo najti, zato se je odločil zapustiti Maroko in svojo priložnost poiskati drugje. Njegovo življenje v Maroku pa nikoli ni bilo ogroženo in to je edini razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito. Po vloženi prvi prošnji je samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Na podlagi Uredbe 604/2013/EU je bil nato tožnik vrnjen v Republiko Slovenijo iz Republike Francije. Nato je podal drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, kjer je ponovno navedel, da v Maroku ni našel dela, sicer pa njegovo življenje tam ni bilo ogroženo in so njegovi razlogi za mednarodno zaščito isti kot pri prvi prošnji. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo drugo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, ker tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Tako ob vložitvi prve kot tudi druge prošnje je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Navajal je, da v Maroku ni dela. Njegove izkušnje z iskanjem dela so sicer zelo skromne, saj je poskusil samo s prijavo za delo policista, kjer pa je bil zaradi neizpolnjevanja osnovnih pogojev zavrnjen, po tistem pa niti ni več poskušal, ampak je v dveh mesecih po zavrnilnem odgovoru odšel iz države. Njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil in se nanašajo na revščino in nezaposlenost v izvorni državi, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz njegovih izjav je več kot očitno, da je državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije in majhnih možnosti pridobitve zaposlitve. Njegove težave tako ne morejo predstavljati resne škode, kot jo opredeljuje 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Tožena stranka ne more spregledati očitnih ekonomskih težav, ki so razvidne iz navedb, da v Maroku ni dela, mednarodna zaščita pa ni namenjena reševanju socialno-ekonomskih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Tožnik dela pravzaprav ni iskal dolgo ali intenzivno, pač pa je po prvem zavrnitvenem odgovoru odšel in ni nadaljeval z iskanjem zaposlitve drugje. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. V Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. S tem so izpolnjeni pogoji, da se druga prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je navedel korupcijo v izvorni državi, ko je povedal, da tam ne dobiš zaposlitve, če nimaš zvez. Tožena stranka bi morala glede obsega korupcije ugotavljati objektivno stanje v državi, tega pa ni storila, zato naj sodišče tožbi ugodi in pozove toženo stranko, da ugotovi, kakšno je stanje korupcije v Maroku. Tožnik prihaja iz varne tretje države, vendar bi morala tožena stranka vseeno preveriti najnovejša poročila o stanju v izvorni državi. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta določa, da bi morale države pri presoji, ali so v izvorni državi prosilca razmere negotove, poskrbeti, da se pridobijo točne in ažurne informacije iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne organizacije. Nadalje navedena direktiva pojasnjuje, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na kateri temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Tožnik predlaga, naj se pribavijo ažurne informacije o stanju preganjanja in korupcije v izvorni državi in da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so v tožbi tudi nekatere navedbe, ki sploh niso povezane s tožnikovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Glede tožnikovih navedb o koruptivnem zaposlovanju pa tožena stranka pripominja, da je tožnik navedel, da se je prijavil zgolj na eno delovno mesto, kjer je bil upravičeno zavrnjen, ker ni izpolnjeval osnovnih kriterijev, korupcije pri zaposlovanju pa ni nikoli omenjal. Njegove izjave nikakor ne napotujejo na ugotovitev, da bi bilo v njegovem konkretnem primeru potrebno ugotovitve, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, podkrepiti še s kakšnimi dodatnimi informacijami o izvorni državi. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da bi morala tožena stranka vseeno preveriti najnovejša poročila o stanju v izvorni državi, kljub temu, da ta velja za varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

8. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik tako ob vložitvi prve kot tudi druge prošnje navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil in se nanašajo na revščino in nezaposlenost v izvorni državi, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pravilno je ugotovila, da je iz njegovih izjav očitno, da je državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije in majhnih možnosti pridobitve zaposlitve. Nadalje je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, tožnik pa ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka ugotavljati, kakšno je stanje korupcije v izvorni državi tožnika. Tožnik ni pri navajanju razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel nobenega takšnega razloga, zaradi katerega bi bilo sploh možno priznati mednarodno zaščito. Ni namreč navajal, da bi bil preganjan zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ), niti ni navajal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen ali da bi bi mu grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnem ali notranjem oboroženem spopadu (28. člen ZMZ-1). Iz navedenih razlogov ni nobenega razloga, da bi bilo potrebno zbirati kakršnekoli informacije o stanju korupcije. Tožeča stranka citira tudi vsebino 37. člena Direktive 2013/32/EU (in ne 39. člen, kot ga pomotoma navaja v tožbi), ki določa, da ocenjevanje, ali je država varna izvorna država v skladu s tem členom, temelji na različnih virih informacij, vključujoč zlasti informacije iz drugih držav članic, EASO, UNHCR, Sveta Evrope in drugih mednarodnih organizacij. Sodišče meni, da glede na razloge, ki jih je tožnik navajal, da je zaradi njih zapustil izvorno državo (neuspešno iskanje zaposlitve), ni utemeljenega razloga, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru zbirati take informacije. V tožbi je tudi navedeno, da je pomembno, da se označitev zadevne države za varno izvorno državo ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Sodišče se sicer s tem stališčem strinja, vendar pa v konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da bi obstajale kakršnekoli take okoliščine, da zanj Maroko ne bi bil varna izvorna država.

10. Sodišče se tudi strinja z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da so v tožbi tudi nekatere navedbe, ki sploh niso povezane s tožnikovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (npr. zakaj je bil pripeljan v zapor in da ni pojasnil, katere članke je objavljal), pri čemer sodišče šteje, da gre v tem delu tožbe za očitno pomoto.

11. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12. Tožnik je s predlogom za lastno zaslišanje smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče je presodilo, da še eno zaslišanje tožnika ni pomembno za odločitev, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji druge prošnje (po podaji prve prošnje je bil postopek že zaključen), kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar po mnenju sodišča še tretje zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Sodišče še pojasnjuje, da se skladno s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite taksa ne plača.