Jedro

Sodišče se lahko odloči za sodno razvezo, tudi če delavec zahteva reintegracijo. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 odločitev o tem temelji na okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank. Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Zmožnost delodajalca za sprejem delavca nazaj na delo pa se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delavcu zagotoviti ustrezno delo kot v subjektivno porušenem medsebojnem odnosu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da se ugotovi obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu "novinar poročevalec" z osnovno plačo v 29. plačnem razredu od 1. 10. 2015 do 18. 12. 2018 ter zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu "novinar poročevalec" od 19. 12. 2018 dalje (I. točka izreka); - toženki je naložilo, da tožniku prizna delovno razmerje za čas od 1. 10. 2015 do 18. 12. 2018 in ga prijavi v matično evidenco pri ZPIZ, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in prijavo v matično evidenco pri ZPIZ za čas od 19. 12. 2018 dalje (II. točka izreka); - toženki je naložilo, da je tožniku dolžna obračunati razliko v bruto plači v zneskih, navedenih v izreku, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse za obdobje od 1. 1. 2016 do 18. 12. 2018. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun bruto in izplačalo neto razlike med pripadajočo in dejansko prejeto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za obdobje od 1. 10. 2015 do 31. 12. 2015, za znesek 528,24 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 za december 2018 ter za čas od 1. 1. 2019 dalje za obračun mesečnih bruto zneskov plače 1.320,58 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (III. točka izreka); - zavrnilo reintegracijski tožbeni zahtevek na delovno mesto "novinar poročevalec (IV. točka izreka); - toženki naložilo, da tožniku obračuna bruto zneske in po plačilu akontacije dohodnine izplača neto zneske sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 oziroma regres za letni dopust za leta 2016 - 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 2. 7. v posameznem letu (V. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun denarnega povračila v znesku 12.500,00 EUR (VI. točka izreka); - toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.006,68 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku navedenega paricijskega roka do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje o dodatnem zahtevku za obdobje od 1. 10. 2015 do 18. 12. 2018 odločilo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 343/2017, s katerim je reviziji ugodilo in delno razveljavilo sodbi sodišč prve stopnje in druge stopnje. Vrhovno sodišče je navedeno odločitev sprejelo, ker naj bi nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede sodne razveze po 118. členu ZDR-1, in ker sta kot razlog za sodno razvezo upoštevali le dejstvo, da tožnik nima primerne izobrazbe za to delovno mesto. To dejstvo pa po novo oblikovani sodni praksi ne more biti razlog, da se obstoj delovnega razmerja ne prizna. Ker sodišči drugih eventuelnih razlogov za sodno razvezo nista ugotavljali, je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS in ni ugotavljalo, ali obstajajo tudi drugi razlogi za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 na dan 30. 9. 2015, na katerega je prvotno že razvezalo pogodbo, ampak je štelo, da je tožnik v delovnem razmerju vse do konca obravnave v ponovljenem postopku. S tem je tožniku priznalo dodatnih 3 leta 2 meseca 18 dni delovne dobe pri toženki. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora sodišče ugotoviti, ali so poleg neustrezne izobrazbe podani še kakšni drugi razlogi za razvezo pogodbe. Ti razlogi so bili dejansko podani že v prvotnem postopku, saj je toženka že v prvi pripravljalni vlogi predlagala sodno razvezo iz razloga reorganizacije in racionalizacije poslovanje toženke, na kar je tožnik v vlogi z dne 28. 6. 2016 predlagal, da se mu v primeru sodne razveze izplača odškodnina osmih plač oziroma 15.800,00 EUR bruto. Kljub temu, da ni bilo sporno dejstvo, da so že v času prvotnega postopka obstajali pogoji za sodno razvezo, pa je sodišče v ponovljenem postopku štelo, da pogodbe ne sme razvezati z istim datumom kot v prvotnem postopku, pač pa je štelo, da to lahko stori šele z dnem zadnje obravnave ponovljenega postopka, čeprav je na podlagi že izvedenih dokazov ugotovilo, da so podani razlogi za sodno razvezo. Toženka ni mogla predvideti, v katero smer se bo oblikovala sodna praksa glede pogoja izobrazbe. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v prvotni sodbi navedlo le en razlog za razvezo pogodbe, ne pa vseh uveljavljanih razlogov, ne sme voditi v kaznovanje toženke z dodatnimi leti delovne dobe in plačili, saj je to v nasprotju z ustavnim načelom pravne predvidljivosti (npr. Up-164/15). Skladno s tem načelom sodišče datuma sodne razveze ne bi smelo spreminjati, razen če bi za to obstajali posebej utemeljeni razlogi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke navaja, da je Vrhovno sodišče RS s svojo odločitvijo odpravilo obe sodbi nižjih sodišče. Zato se je pravni položaj tožnika od izdaje sodbe sodišča prve stopnje spremenil in morajo zanj nastopiti drugačne posledice. Tožnik je še v vlogi z dne 21. 11. 2018 vztrajal pri reintegracij. Tako je sodišče prve stopnje o pogojih za sodno razvezo vsebinsko odločalo v ponovljenem postopku in zato ni moglo pogodbe razvezati s 30. 9. 2015, ker na ta dan o drugih razlogih za razvezo ni vsebinsko odločalo.

4. Zoper IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 238/2016 zavzelo stališče, da neizpolnjevanje izobrazbe ni ovira za priznanje delovnega razmerja za nazaj. To pomeni, da tudi ne more biti ovira za naprej in je torej možna reintegracija. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo razloge, navedene v obvestilu o prenehanju pogodbenega razmerja z dne 31. 8. 2015 in izpovedbi prič A.A. ter B.B. o nemožnosti nadaljevanja sodelovanja s tožnikom. Vendar niti navedeni priči niti toženka niso predložili nobenega materialnega dokaza. Tožnik navaja, da je že pred 31. 8. 2015 delal za toženko na številnih področjih dela.

5. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev in izpostavlja, da je sodišče prve stopnje delovno razmerje dejansko razvezalo na podlagi 118. člena ZDR-1 in zato so tožnikove pritožbene navedbe pravno nerelevantne. Sicer pa je toženka že civilnopravno pogodbo prav zaradi tega, ker dela tožnika ni potrebovala in ima delo že več let organizirano tako, da se to nemoteno izvaja brez tožnika.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8. V tem sporu je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve obstoja in priznanja delovnega razmerja, izplačila razlike, plače in reintegracije. Sodišče prve stopnje je v sodbi opr. št. I Pd 1055/15 ugotovilo, da je tožnik na podlagi pogodb civilnega prava od 1. 1. 2011 do 11. 2. 2015 opravljal delo novinarja - urednika, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa delo novinarja - poročevalca. Tožnikovo delo pri toženki je v celotnem obdobju imelo vse elemente delovnega razmerja. Zato je ugotovilo, da je bila odpoved poslovnega sodelovanja z dne 31. 8. 2015 nezakonita in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas s polnim delovnim časom na navedenih delovnih mestih. Ker pa tožnik ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo s 30. 9. 2015. Do tega dne je tožniku priznalo tudi razliko med dejansko prejetimi plačili in pripadajočo plačo za 34. oziroma 29. plačni razred z obveznostjo plačila davkov in prispevkov, regres za letni dopust za leta 2011 do 2015 ter denarno povračilo v višini dveh plač. Vse denarne zahtevek nad prisojenimi zneski je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje in reintegracijski zahtevek. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki in pritožbeno sodišče jima je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 114/2017 delno ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev o plačilu razlike do pripadajočih plač in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje. Prisojeno denarno povračilo je zvišalo na štiri plače in v tem delu je odločitev prvostopnega sodišča spremenilo. V vsem ostalem sta bili pritožbi zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo opr. št. I Pd 1547/2017 z dne 10. 10. 2017 odločilo o razveljavljenem delu reparacijskega zahtevka. Zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je tožnik v zavrnilnem delu svojega zahtevka vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS ji je s sklepom opr. št. VIII Ips 343/2017 ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje glede odločitve o obstoju delovnega razmerja in zavrnitvi reintegracijskega in reparacijskega zahtevka po 30. 9. 2015. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje predpisane izobrazbe. To stališče velja tudi v primeru presoje reintegracije. Ker eventuelnih drugih razlogov (razen formalnega izobrazbenega) za sodno razvezo sodišče sploh ni ugotavljalo, je v zvezi s tem dejansko stanje na prvi stopnji ostalo nerazčiščeno in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

O pritožbi tožene stranke

9. Toženka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na dan konca ponovljenega postopka, čeprav je ugotovilo, da so bili razlogi za razvezo podani že v prvotnem postopku. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, s katerima je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi razvezana s 30. 9. 2015, je bila s sklepom VSRS opr. št. VIII Ips 343/2017 razveljavljena, kar glede na procesne učinke pomeni, da razveljavljene odločitve ne učinkujejo oziroma da na razveljavljene odločitve oziroma datume teh odločitev ni mogoče vezati pravnih posledic. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da je imel tožnik v času odločanja sodišča prve stopnje pravico zahtevati reintegracijo. Tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v prvem odstavku 118. člena določa le, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, ne pa najdalj do prve, čeprav kasneje razveljavljene sodbe (tako tudi sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 220/2014).

10. Neutemeljeno je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 164/2015 ter uporabo nove oziroma spremenjene sodne prakse. Vrhovno sodišče RS je v revizijskem sklepu tega postopka samo poudarilo, da je že v sodbi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 zavzelo enako stališče, da neizpolnjevanje pogoja izobrazbe ni ovira za priznanje delovnega razmerja, kar velja tudi v primeru reintegracijskega zahtevka.

11. Neutemeljena je pritožba tudi glede zatrjevanja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali obstajajo tudi drugi razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi na dan, na katerega je že prvotno razvezalo pogodbo. V nasprotju s temi trditvami je sodišče v 16. točki obrazložitve sodbe obširno navedlo ugotovitve, da je glede na reorganizacijo, ki je potekala v letu 2015, prenehala potreba po delu tožnika in da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno. Ker pa je sodišče dejstva v zvezi z reintegracijskim zahtevkom oziroma predlogom za sodno razvezo presojalo po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave, je pogodbo o zaposlitvi pravilno razvezalo z dnem 18. 12. 2018, čeprav dejstva, ki kažejo na nemožnost nadaljevanje delovnega razmerja, segajo že v letu 2015. Sodišče namreč ni našlo drugih pomembnih okoliščin, na katere bi lahko vezalo trajanje delovnega razmerja in je zato pogodbo razvezalo na dan zadnje obravnave. Glede vprašanja, ali bo trajanje delovnega razmerja sodišče določilo do izdaje sodbe ali do datuma pred tem, je odvisno od obstoja pravno relevantnih dejstev. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 294/2016 navedlo, da ZDR-1 ne določa primerov in kriterijev, na podlagi katerih sodišče določi datum trajanja delovnega razmerja, da pa primeri iz sodne prakse kažejo, da se ta datum lahko določi pred datumom izdaje prvostopne sodbe, če pred njeno izdajo pride do spremembe delavčevega statusa, kot npr. zaposlitev pri drugem delodajalcu, samozaposlitve, upokojitve ipd. V tem sporu pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil nikjer zaposlen oziroma da je delal le na podlagi avtorskih pogodb, kar pomeni, da se njegov status ni spremenil. Zato je v celoti utemeljena odločitev o sodni razvezi na dan zaključka ponovljenega postopka, posledično pa pravilne tudi ostale odločitve, s katerimi je sodišče tožniku priznalo ostale pravice iz delovnega razmerja do tega datuma (prijava v matično evidenco pri ZPIZ, obračun in plačilo razlike plače, regres za letni dopust).

O pritožbi tožnika

12. Tožnik se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen reintegracijski zahtevek oziroma da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto novinar - poročevalec. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in določilo trajanje delovnega razmerja do 18. 12. 2018, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 19. 12. 2018 dalje pa zavrnilo (I. točka izreka sodbe), taka odločitev pa temelji na ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, tožnik pa navedene odločitve sodišča v pritožbi ne izpodbija (tudi toženka v pritožbi izpodbija le datum sodne razveze, ne pa same razveze), tožnik sploh nima pravne podlage, da bi zahteval reintegracijo. Že zaradi navedenega je reintegracijski zahtevek neutemeljen, enako pa je neutemeljena tudi pritožba.

13. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče lahko odloči za sodno razvezo, tudi če delavec zahteva reintegracijo. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 odločitev o tem temelji na okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank. Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Zmožnost delodajalca za sprejem delavca nazaj na delo pa se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delavcu zagotoviti ustrezno delo kot v subjektivno porušenem medsebojnem odnosu.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da toženka iz objektivnih razlogov tožnika ne more sprejeti nazaj na delo. Tožnik tudi v pritožbi le pavšalno navaja, da lahko dokaže, da je delal pri toženki "v najširšem obsegu zadolžitev" in na različnih področjih novinarskega dela, kar smiselno pomeni trditev, da bi se za tožnika zagotovo lahko našlo kakšno ustrezno delo. Obenem pa ne zanika, da je pri toženki prišlo do reorganizacije, le da toženka tega ni dokazala z nobenim materialnim dokazom. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da lahko stranka zatrjevana dejstva dokazuje tudi (le) z izpovedbami prič. Sicer pa je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve podrobno obrazložilo dejstva, zaradi katerih je pogodbo o zaposlitvi razvezalo in odločilo o prenehanju delovnega razmerja (posledično pa zavrnilo reintegracijski zahtevek), pri tem pa navedlo tudi dokaze (listinske in izpovedbe prič), ki pritrjuje ugotovljenim dejstvom. Pritožbeno sodišče se z ugotovljenim dejanskim stanjem v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženka junija 2015 izvedla obsežno reorganizacijo dela in spremenila tudi Statut C. ter Pravilnik o notranji organizaciji, ker je prišlo do ukinitve uredništva parlamentarnega programa, ki se je z informativnim programom združilo v enotno uredništvo, producentsko enoto informativnega programa. Taka reorganizacija in združitev uredništev je pomenila kombiniranje ekip ljudi ter prenehanje potreb po delu ozko specializiranega novinarskega dela. S tem je prenehala tudi potreba po delu tožnika in je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno. Ob istočasnem zmanjšanju dodeljenih sredstev in zahtevi po 5 % znižanju stroškov je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožnika objektivno ne more ponovno zaposliti, ker nima niti delovnega mesta niti denarnih sredstev. Zato je utemeljeno zavrnilo reintegracijski zahtevek in se odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

15. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).