Jedro

Za škodo, ki jo (so)povzroči 13-letni otrok odgovarjajo starši. njihova odgovornost je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je ob novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine na pravni podlagi 4. odst. 165. čl. ZOR. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Obe stranki sta nasprotovali mnenju izvedenca S., ki ga je na obravnavi dopolnil. Obe stranki sta se na glavni obravnavi strinjali s postavitvijo novega izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec na zadnjem naroku ni razjasnil najbolj spornih vprašanj, kar se tiče prometne nesreče. Zaradi tega bi moral novi izvedenec izdelati novo mnenje in opraviti tudi ogled kraja prometne nesreče v prisotnosti strank in opraviti rekonstrukcijo. Še vedno ni jasno, ali je toženka pričela prečkati cesto kot peška in pri tem kolo peljala ob sebi, ali pa se je prometna nezgoda pripetila tako, kot opisuje tožnica: da se je takrat ml. K. G. s sprednjim delom kolesa "zapičila" v levi krak zadnjega branika že zaustavljenega vozila. O tej okoliščini sodba nima razlogov, pa so odločilni (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP). Absolutno bistveno kršitev določb postopka pomeni tudi dejstvo, da sodba nima nikakršnih razlogov v zvezi z nasprotno tožbo. Ni jasno, zakaj naj bi tožeča stranka plačevala stroške za odgovor na nasprotno tožbo, če pa sodba nima razlogov o njej. Sodišče opira svojo odločitev na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, po drugi strani pa z zavrnitvijo zahtevka le-tega ne upošteva. Kritično situacijo je po njegovem mnenju povzročila peška kolesarka. Krivda drugotožene je torej jasna. Ob pravilni uporabi materialnega prava (166. čl. ZOR) pa odgovarja poleg staršev za škodo tudi otrok, njihova odgovornost pa je solidarna. Ne gre prezreti, da je bila druga toženka ob času nesreče stara 13 let, danes pa je stara že 21 let. Pomeni, da je odgovorna, saj je tudi drugotožena stranka. Ni pomembno, kako je sprejela druga toženka pasivno legitimacijo: ali kot dedinja ali kot stranka. Drugotoženki je mogoče očitati krivdno odgovornost, staršem (materi) pa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Zaslišanje matere je ni razbremenilo odgovornosti. Ko je bila zaslišana kot stranka na zadnjem naroku je decidirano izpovedala, da jo je poučevala o tem, da sme prečkati cesto, ko prihaja avto izven prehoda za pešce na razdalji 100 do 200 metrov. To pa je v nasprotju z določbo ZTVCP, ki je določala, da pešec lahko prečka cesto izven prehoda za pešce zgolj v razdalji več kot 100 metrov (ne pa 200 metrov, kot so K. poučevali). Sodišče ni razčistilo vprašanja, ali je bila K. v času nesreče peška ali kolesarka. Na zadnji glavni obravnavi je tožena stranka predlagala poizvedbe pri lečečem zdravniku o nošnji očal in o drugotoženkinem vidu v času prometne nesreče, saj se je izkazalo, da je pred prometno nesrečo K. celo škilila in še danes nosi očala. Pri tem pa mati (dolžna skrb staršev?) ni znala pojasniti, kakšno dioptrijo je nosila v času nesreče in kakšno nosi danes. Nesporno slabo vidi in to ima vpliv na njeno kršitev prometnih predpisov v času nezgode. Absolutno bistveno kršitev določb postopka je sodišče zagrešilo tudi v zvezi z odločitvijo, da odloči o celotni zadevi in merito, saj je s strani tožene stranke bilo predlagano, naj se izda delna (pravilno vmesna - 330. čl. ZPP) sodba glede podlage. Poučevanje ter pazljivost staršev je mogoče ovrednotiti s "slabi vzgledi in grde navade", ki so jih starši dajali s tem, da so K. navajali k prehodu čez prometno magistralno cesto z napačnimi poučevanji (prehod za pešce 200 metrov itd.). Mag. S. v neposrednem zaslišanju glede same povzročiteljice prometne nesreče izvedenskega mnenja ni spremenil. Vsekakor bi sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil soprispevek prve toženke k nezgodi, kot je smiselno ugotovilo že prvo sodišče v sodbi z dne 6.4.1995. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Tožnica v pritožbi očita prvemu sodišču, da je kršilo določbe pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, - ker je meritorno odločilo o zahtevku, čeprav je tožena stranka predlagala izdajo vmesne sodbe; - ker sodba nima razlogov v zvezi z nasprotno tožbo, v zvezi s katero mora tožena stranka plačati stroške za odgovor za nasprotno tožbo; - ker sodba nima ugotovitve o tem, ali je druga toženka prečkala cesto kot peška ali je prečkala cesto na kolesu, torej kot kolesarka. Tožena stranka je na zadnji glavni obravnavi predlagala izdajo vmesne sodbe, to je sodbe o podlagi tožbenega zahtevka. Ker je sodišče ugotovilo, da zahtevek glede na podlago ni utemeljen je ravnalo prav, ker je odločilo s končno sodbo - zavrnilno sodbo. V pritožbi zatrjevane kršitve postopka prvo sodišče iz tega razloga torej ni storilo. Glede naslednje očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka je potrebno ugotoviti, da je postopek po nasprotni tožbi s sklepom z dne 24.1.1995, proti kateremu se stranki nista pritožili, že pravnomočno zaključen na podlagi 3. odst. 217. čl. ZPP. Zato sodišče o nasprotnem tožbenem zahtevku ni več moglo odločati, opustitev navedb o usodi nasprotne tožbe pa zato tudi ne predstavlja očitane kršitve določb postopka. Zahtevano plačilo taks za odgovor na nasprotno tožbo ne pomeni, da sam postopek po nasprotni tožbi ni zaključen. Prvo sodišče je na 5. strani sodbe (list.št. 167) ugotovilo, da je bila v času nesreče druga toženka peška ob kolesu. Kljub temu je presojalo odgovornost staršev tudi v luči njihove privolitve oziroma dopuščanja mladoletni hčerki, da se udeležuje prometa tudi kot kolesarka. Zato opustitev razlogov o tem, da na podlagi česa je prvo sodišče ugotovilo, da je prečkala cesto hči tako, da je ob sebi vodila kolo, ne pomeni opustitve razlogov o odločilnih dejstvih in tedaj zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka. Sicer pa tožeča stranka v postopku zatrjuje, da bi morala takrat 13-letna druga toženka prečkati cesto po prehodu za pešce. Ta pa je namenjen pešcem in ne kolesarjem. Nesporno je, da je bila druga toženka v času nezgode stara 13 let. Za škodo, ki jo (so)povzročijo otroci, ki dopolnijo 7. leto starosti, odgovarjajo starši krivdno z obrnjenim dokaznim bremenom (4. odst. 165. čl. ZOR). To pomeni, da je njihovo dokazno breme, da je škoda nastala brez njihove krivde. Po določbi 2. odst. 160. čl. ZOR mladoletnik od dopolnjenega 7. do dopolnjenega 14. leta ne odgovarja za škodo, razen, če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Ker se tožeča stranka prav na citirano določbo 160. čl. ZOR in 166. čl. ZOR (solidarna odgovornost staršev in otroka, če je odgovoren tudi otrok), sklicuje v pritožbi kot podlago za odškodninsko odgovornost druge toženke, je potrebno ugotoviti naslednje: Tožnica je tožbo vložila proti očetu in materi sedanje druge toženke. Ker je tekom pravdnega postopka oče umrl, njegovi dedinji pa sta prva toženka - žena in sedanja druga toženka - hči, je tožnica s pripravljalnim spisom dne 23.3.1997 (list.št. 117) navedla kot pravni naslednici prvotnega drugega toženca njegovi dedinji prvo in drugo toženko in to ob nespremenjeni trditveni podlagi tožbe. S pritožbenimi trditvami o tem, da je druga toženka pasivno legitimirana kot povzročiteljica škode na pravni podlagi iz 160. čl. ZOR, tožbo spreminja, sprememba tožbe pa v pritožbenem postopku ni več dovoljena. Sicer pa relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s to zatrjevano tožbeno podlago (zmožnost razsojanja mladoletnice) tožeča stranka tudi v pritožbi ne ponuja (dokazno breme je na njeni strani). Če pa v nekoliko nejasnih pritožbenih navedbah želi pritožnica zatrjevati, da je druga toženka pasivno legitimirana zato, ker je sedaj že polnoletna, je potrebno ugotoviti, da se njena odgovornost presoja po njeni starosti v času škodnega dogodka (13 let). Prvo sodišče je po prvi razveljavitvi sodbe zaradi predloga obeh pravdnih strank, da se izvedenec S. neposredno zasliši (list.št. 90 - pritožba tožeče stranke), na glavni obravnavi dne 23.11.1998 (list.št. 153-156) izvedenca tudi zaslišalo. Ob tem zaslišanju je ponovil svoje ugotovitve ob ogledu kraja prometne nezgode glede razmer na cestišču, med drugim tudi o oddaljenosti prehoda za pešce od kraja, kjer je druga toženka prečkala cesto (138 m). V podatkih zapisnika o glavni obravnavi z dne 17.12.1998 (list.št. 157-160) ni opore za pritožbeno trditev, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje novega izvedenca (predlagala je le ogled kraja zaradi izmere razdalje med prehodom za pešce in mestom, na katerem je K. prečkala cesto). Takšen je bil sicer podrejeni predlog tožene stranke, če sodišče ne bi z vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z ogledom utemeljeno ni izvedlo, saj so za izpodbijano odločitev iz razlogov, ki bodo tudi še navedeni, pomembni le podatki izvedenca o režimu na cesti (kolesarska steza, pločnik...) in oddaljenosti prehoda za pešce od kraja prečkanja cestišča s strani druge toženke, o točnosti teh ugotovitev oziroma izmer pa prvo sodišče utemeljeno ni dvomilo. Sicer pa pritožnica, ki v pritožbi predlaga zaslišanje novega izvedenca z ogledom in rekonstrukcijo, ne konkretizira, na katera vprašanja naj bi novi izvedenec odgovoril, saj le trdi, da izvedenec na zadnjem naroku, ni razčistil najbolj splošnih vprašanj. Pritrditi je potrebno pritožbi, da prvo sodišče svoje odločitve ni oprlo na mnenje izvedenca v tistem delu, v katerem je podajal mnenje o okoliščinah, pomembnih za presojo prispevka udeležencev nezgode k nastali škodi. Ker njunega prispevka po ugotovitvi, da je tožena stranka dokazala, da starši za škodo niso krivi, ni ugotavljalo, se do ostalih ugotovitev izvedenca v njegovem izvidu in mnenju utemeljeno ni opredeljevalo. Kot je v sodbi že navedeno, je odgovornost staršev za škodo, ki jo (so)povzroči 13-letni otrok, krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. Sodišče prve stopnje je pri ocenjevanju, ali sta starša dokazala, da nista kriva, seveda izhajalo iz predpostavke, da je takrat 13-letna druga toženka (so)prispevala k nastanku škode. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pomembne za presojo odškodninske obveznosti staršev na pravni podlagi 4. odst. 165. čl. ZOR, izhaja, - da je druga toženka prečkala cesto Postojna-Ljubljana na kraju, ki je 138 m (26 m + 112 m) oddaljen od zaznamovanega prehoda za pešce, - da prometni režim (dvosmerna kolesarska steza), cona za pešce le na levi strani ceste, gledano v smeri proti Ljubljani), terja, da se kolesarji in pešci poslužujejo temu namenjenih površin na levi strani ceste, gledano v smeri proti Ljubljani, - da je druga toženka tako kot kolesarka kot tudi kot peška uporabljala zgoraj navedene površine, - da je izven zaznamovanega prehoda za pešce pravilno zaradi razdalje, daljše od 100 metrov, vselej prečkala cesto, ker je uporaba leve strani ceste (gledano v smeri proti Postojni) nevarna, šola, trgovina, cerkev pa so na nasprotni strani ceste (desni, gledano v smeri proti Postojni) kot dom tožene stranke, - da sta starša drugotoženko učila, da kot peška in kolesarka tako v prometu tudi ravna, - da sta jo, dokler nista ugotovila, da sama lahko varno sodeljuje v prometu, sprva le kot peška, nato tudi kot kolesarka, spremljala, poučevala, kako mora ravnati, potem, ko je opravila deklica kolesarski izpit pa ji dovolila uporabo kolesa šele, ko sta se prepričala, da vožnjo in pravila obvlada (v 6. razredu osnovne šole). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je pravilen sklep prvega sodišča, da sta starša dokazala, da za škodo nista kriva, saj sta dokazala, da sta takrat ml. drugi toženki nudila vso potrebno splošno vzgojo in tudi vzgojo in izobrazbo za varno udeležbo v prometu in to tako kot peški kot tudi kot kolesarki. V zvezi s pritožbeno oceno, da iz zaslišanja matere (prve toženke) izhaja, da je nepravilno poučevala hčerko o prečkanju ceste in omenja razdaljo 100 do 200 metrov, je potrebno ugotoviti, da je ta pritožbena ocena vsaj nejasna. Sicer pa so v času nezgode prometni predpisi določali enako kot sedaj: pešec mora prečkati vozišče na prehodu za pešce, če je ta oddaljen od njega manj kot 100 metrov. V obravnavanem primeru je bil, kot je v tej sodbi že navedeno, prehod za pešce oddaljen 138 m. Pritožbena trditev, da je na zadnji glavni obravnavi tožeča stranka predlagala poizvedbe pri lečečem zdravniku o nošnji očal in vidu druge toženke v času nezgode, je točna. Sodišče tega dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj je za izpodbijano odločitev, ki izhaja iz predpostavke (so)prispevka druge toženke, razmerje med prispevkom druge toženke in tožnice oziroma izključnem prispevku druge toženke, nepomembno za presojo krivdne odgovornosti staršev za škodo, ki jo (so)povzroči 13-letni otrok (pritožbena trditev, da druga toženka nesporno slabo vidi in to ima vpliv na njeno kršitev prometnih predpisov v času nezgode). Današnje vedenje prve toženke o tem, kakšno dioptrijo je imela druga toženka v času nezgode, s katerim pritožba zatrjuje pomanjkljivo skrb staršev za otroka, ne more dokazovati materine krivde za škodo v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom zaradi premajhne skrbi staršev za otroka. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da sta starša odškodninsko odgovorna za tožničino škodo tudi na pravni podlagi 168. čl. ZOR. Njuno navajanje otroka k prehodu čez prometno magistralno cesto izven prehoda za pešce je po pritožbeni oceni mogoče opredeliti kot slab zgled oziroma grde navade. Dokazno breme za zatrjevano slabo oziroma pomanjkljivo vzgojo, tudi pomanjkljiv vpliv staršev na konkretno otrokovo obnašanje, je na strani tožeče stranke. Ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da sta starša otroka poučevala o pravilnem in edinem varnem prečkanju ceste, tožeča stranka njihove pomanjkljive vzgoje v zvezi s konkretnim obnašanjem otroka, ni dokazala, na splošno pa slabe oziroma pomanjkljive vzgoje, ki bi bila lahko v vzročni zvezi s konkretnim ravnanjem takrat ml. druge toženke pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Odločitev prvega sodišča je zaradi povedanega v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, tožena stranka pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in tedaj niso bili potrebni, trpeti sama (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl., 1. odst. 166. čl. ZPP).