Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu, ko mu je kamnita plošča nagrobnika stisnila prst desne roke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke, saj nagrobna plošča sama po sebi ni nevarna stvar, tudi dejavnost urejanja grobov ni nevarna dejavnost. Izvedenec za varstvo pri delu je pojasnil, da sicer ne obstaja predpis, ki bi določal, kako se varno odstranjuje nagrobne plošče, da pa obstajajo temeljna načela varstva pri delu, ki jih delodajalec mora upoštevati. Delodajalec kot vodja del bi moral delo organizirati tako, da bi ga lahko tožnik in sodelavec varno opravila. Izvedenec je pri tem ugotovil, da tožena stranka ni izkazala programa usposabljanja in potrdila o preizkusu praktične usposobljenosti, ko izvajalec usposabljanja pokaže, kako mora delavec varno opravljati delo in kakšne pripomočke more ob tem uporabljati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka v višini 90 %, tožnik pa le 10 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se spremeni II. točka izreka, ki se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 462,82 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.673,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V presežku (za znesek 8.326,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2011 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti odvetniške stroške v znesku 413,01 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za izvedbo dokazov z izvedenci v znesku 1.215,66 EUR, jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Mariboru pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče je izdalo dopolnilni sklep z dne 7. 10. 2016, s katerim je odločilo, da se sodba opr. št. Pd 96/2012 z dne 17. 6. 2016 dopolni s IV. točko izreka, ki se glasi: "Delni umik tožbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova skaženosti v znesku 1.000,00 EUR se vzame v vednost in se postopek v tem delu ustavi." Dopolnilni sklep je postal pravnomočen dne 19. 10. 2016. 3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka nad 413,01 EUR, kolikor jih je tožniku naloženo v plačilo v II. točki izreka, ki jo vlaga v 15 dnevnem pritožbenem roku. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, in sicer iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Zmoten je zaključek, da je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, ker ni zagotovila ustrezne organiziranosti dela, torej ustreznega vodstva in nadzora dela. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno delo. Tožnik je na delovnem mestu delal več kot 10 let, v tem času je velikokrat dvigoval plošče s pogreznjenih grobov. Gre za rutinsko delo, kjer posebna pisna navodila delodajalca niso potrebna. V primeru, da bi odškodninska odgovornost tožene stranke vendarle obstajala, pa je očitno, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 171. člena OZ. Tožnik je izkušen delavec in je natančno vedel, kako se odstranjuje nagrobne plošče, da tudi posedeni površini grozi še dodatno odprtje, kar je znano vsakomur. Sodišče prve stopnje je štelo, da ni mogoče slediti pisni izjavi tožnikovega sodelavca, glede na časovno oddaljenost obravnavane nezgode z dne 29. 5. 2015 pa je očitno, da se ni mogel vsega spomniti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določila 179. člena OZ, saj odškodnina glede na težo poškodbe v višini 6.200,00 EUR nikakor ne predstavlja pravične odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je znesek 6.200,00 EUR znižalo na 5.580,00 EUR, sicer pa celotna odškodnina znaša 6,23 kratnik povprečne neto plače. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nekritično oprlo na tožnikovo izpovedbo in na napačen izvedenski izvid in mnenje. Tožena stranka je opozarjala na izvedenčevo odstotkovno oceno zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika in na nevzdržnost tega zaključka. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje jasno, prepričljivo in popolno, je napačno. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj dodatno zaslišati izvedenca oziroma pritegniti drugega, s tem je sodišče poseglo v pravico do izjave tožene stranke in s tem storilo zatrjevano absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je previsoko odmerilo odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ni primerna. Glede na skrčeni tožbeni zahtevek s 13.000,00 EUR na 12.000,00 EUR je spremenjen tudi uspeh v pravdi. Uspeh v pravdi bi znašal 28,26 %, uspeh tožene stranke pa 71,74 %. Če je sodišče prve stopnje izdalo sklep o priznanju vseh stroškov, bi ga moralo vročiti toženi stranki, da bi le-ta lahko izkoristila pravico do pritožbe, s tem je sodišče odvzelo toženi stranki pravico do izjave in do pritožbe, kar zopet predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da prvi odstavek 36. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, vendar mora to sodišče obrazložiti. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno odločilo o stroških postopka.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, prečitalo izvedensko mnenje A.A., sodnega izvedenca za varstvo pri delu, izvedensko mnenje prim. B.B., dr. med., sodnega izvedenca za medicino - plastična in rekonstrukcijska medicina, zaslišalo je tožnika in direktorico tožene stranke, pričo C.C. ter izvedenca A.A..

7. Tožena stranka sodišču očita več bistvenih kršitev določb postopka in sicer iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo napačno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pa je tudi ugotovilo, da tožena stranka tudi sicer ni konkretizirala bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

8. Podana ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer ureja načelo kontradiktornosti in določa, da je le-ta podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje storilo navedeno kršitev iz razloga, ker je ocenilo, da je izvedenčevo mnenje strokovno in pravilno, ter ker ni dodatno zaslišalo izvedenca niti postavilo oziroma pritegnilo drugega, s čemer naj bi poseglo v pravico tožene stranke do izjave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje medicinske stroke, prim. B.B., dr. med., spec. plastične, rekonstrukcijske, estetske in splošne kirurgije z dne 21. 4. 2016 vročilo tožniku in toženi stranki, pri čemer je obe stranki tudi pozvalo, da v roku 10 dni posredujeta sodišču morebitne pripombe, in ju opozorilo, da v primeru, da bosta vlogo s pripombami in dokazili sodišču posredovali po preteku roka, bo sodišče te navedbe in dokazne predloge upoštevalo le, če bo izkazano za verjetno, da vloge predhodno brez svoje krivde nista mogli predložiti ali, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (drugi odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka je s pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2016 podala svoja stališča, pri čemer pa, kot izhaja iz pripravljalne vloge, ni predlagala zaslišanja izvedenca, pač pa je kot dokaz predlagala pritegnitev novega izvedenca travmatologa, ker se z izvedeniškim mnenjem ni strinjala. Navedeni predlagani dokaz za postavitev novega izvedenca medicinske stroke je sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 17. 6. 2016 zavrnilo, pri čemer je svojo odločitev med ostalim oprlo na izvedensko mnenje dr. B.B., tožena stranka pa je bila mnenja, da dodatno zaslišanje izvedenca ne more prinesti strokovnega mnenja, na podlagi katerega bi bilo mogoče odločanje, zato naj sodišče prve stopnje pritegne novega izvedenca. Gre za subjektivni pogled tožene stranke in tako nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne more biti razlog postavitve drugega izvedenca, sodišče bi postavilo drugega izvedenca le v primeru, v kolikor bi ocenilo, da je navedeno izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju s samim seboj in ima pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče sklepa o priznanju stroškov z izvedencem ni vročilo toženi stranki, da bi lahko le-ta izkoristila pravico do pritožbe, s čemer je kršena pravica do izjave in do pritožbe. Pritožbeno sodišče navaja, da tožena stranka uveljavlja pritožbo zoper odločitev o stroških postopka ter o povrnitvi stroškov za izvedbo dokazov z izvedenci v tej pritožbi o glavni stvari, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da je v predmetni zadevi za kritje stroškov izvedencev bila odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. BPP 167/2015 z dne 17. 6. 2015 za kritje stroškov sodnega izvedenca za varstvo pri delu in z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. BPP 71/2016 z dne 4. 3. 2016 za kritje stroškov sodnega izvedenca medicinske stroke, pri čemer je naložilo toženi stranki na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj. - ZBPP) plačilo stroškov za izvedbo dokazov na transakcijski račun sodišča. 10. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče je pravilno štelo, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, tožena stranka je bila tudi dolžna zagotavljati varno delo, kar pa ni, tako da je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v višini 90 %, tožnik pa do višine 10 %. Tožena stranka sodišču tudi očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo prvega odstavka 36. člena ZDSS-1, pri čemer dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, sicer pa navaja, da miselni tok sodišča prve stopnje za odločitev o uporabi zakonskega določila ni jasen, tako da toženi stranki argumentacija ni jasna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri svoji odločitvi uporabilo določilo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, pri čemer je v celoti naložilo plačilo stroškov izvedencev delodajalcu. Ta določba to dopušča, če delavec delno uspe z zahtevkom in če zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški, kot je to v konkretnem primeru. Zaradi tega je sodišče pravilno odločilo, da krije stroške postopka, in sicer za izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu A.A. v znesku 422,65 EUR in 189,23 EUR ter izvedencem medicinske stroke B.B. v znesku 603,87 EUR, tožena stranka.

11. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki je veljal v času nastanka škode je v 184. členu urejal odškodninsko odgovornost delodajalca in določal, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Tako Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odgovornost za nastalo škodo je lahko podana iz subjektivne odgovornosti ali objektivne odgovornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke, saj nagrobna plošča sama po sebi ni nevarna stvar, tudi dejavnost urejanja grobov ni nevarna dejavnost. ZDR je v 43. členu določal obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer, pri čemer mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, pri čemer mora delodajalec strokovnega delavca oziroma strokovno službo, ki opravlja strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/1999 - ZVZD) v 5. členu določa, da mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, za ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Sodišče je ugotovilo, da sta se tožnik in priča - sodelavec C.C. dogovorila za delo na običajen način, pri čemer so imeli na razpolago lesene dele tramov, ki so jih podložili pod ploščo ali pa se je ta dvigovala na vzvod. V konkretnem primeru navedeno ni bilo mogoče, pri čemer je priča C.C. sicer zatrjeval, da je prišlo do nezgode zaradi malomarnosti tožnika, na posebno vprašanje sodišča pa ni znal pojasniti, v čem bi bila malomarnost tožnika. Sodišče prve stopnje je postavilo tudi izvedenca za varstvo pri delu A.A., ki je pojasnil, da sicer ne obstaja predpis, ki bi določal, kako se varno odstranjuje nagrobne plošče, pri čemer pa obstajajo temeljna načela varstva pri delu, ki jih delodajalec mora upoštevati. Pojasnil pa je, da bi moral delodajalec kot "vodja del" delo organizirati tako, da bi ga lahko tožnik in sodelavec varno opravila. Izvedenec je pri tem ugotovil, da tožena stranka ni izkazala programa usposabljanja in potrdila o preizkusu praktične usposobljenosti, ko izvajalec usposabljanja pokaže, kako mora delavec varno opravljati delo in kakšne pripomočke more ob tem uporabljati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka v višini 90 %, tožnik pa kvečjemu 10 %, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične odškodnine tudi upoštevalo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 179. člena OZ, ko je tožniku prisodilo skupno škodo v višini 6.200,00 EUR, kar predstavlja 6,23 kratnik povprečne mesečne plače, pri čemer je znesek znižalo za prejeto zavarovalnino in tožniku prisodilo 5.580,00 EUR upoštevaje tudi tožnikovo sokrivdo. Tožnik je uveljavljal odškodnino za pretrpljene bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer mu je sodišče priznalo odškodnino v znesku 1.200,00 EUR kot primerno zadoščenje za nastalo škodo, pri čemer je upoštevaje 10 % soprispevek tožnika ta odškodnina 1.080,00 EUR. Tožnik je stalne hude bolečine trpel prva dva dni po poškodbi, občasne hude telesne bolečine 5 dni, nato pa občasne srednje hude telesne bolečine dva meseca. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik trpel naslednje nevšečnosti med zdravljenjem - nudenje prve pomoči, neposredno po poškodovanju, prevoz z osebnim avtomobilom v UKC D., pregled v urgentni travmatološki ambulanti, sprejem v bolnišnico, več rentgenskih slikanj, prejetje zaščitnega seruma proti tetanusu, operativni poseg, številne preveze, prejemanje zdravil v žilo in v obliki tablet, mirovanje z roko, odstranjevanje šivov, odstranitev kovinskih žic, odstranjevanje mrtvih delov kože, izvajanje programa vodne fizikalne terapije, samostojno razgibavanje prsta in izvajanje na fizikalni terapiji naučenih vaj ter več mesecev izvajanja vsakodnevne masaže prsta.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo primerno odškodnino iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR in ob upoštevanju 10 % soprispevka odškodnino iz tega naslova v višini 900,00 EUR. Tožnik je ob poškodovanju utrpel srednje hud strah, ki je trajal približno 40 minut do pregleda na urgentni travmatološki kliniki. Hud sekundarni strah je trajal 10 dni, srednje hud sekundarni strah pa je trajal do zacelitve vseh ran in sicer 70 dni. Lahek sekundarni strah pa je bil prisoten 30 dni do zaključene rehabilitacije.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo odškodnino v višini 4.000,00 EUR, upoštevaje 10 % soprispevek pa v višini 3.600,00 EUR. Po stališču pritožbenega sodišča je odškodnina iz navedenega naslova primerna, ker gre za dominantno roko tožnika, ki ima moten prijem s palcem in kazalcem, težave ima pri opravljanju težjih fizičnih del. Tudi njegova pisava je spremenjena.

15. Skupna premoženjska škoda tako znaša 5.580,00 EUR, pri čemer je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik prejel od zavarovalnice znesek 1.786,56 EUR in znesek 1.118,90 EUR in znesek 667,66 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje zneske tudi ustrezno valoriziralo. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje priznalo tožniku znesek 3.673,92 EUR, kot to izhaja iz I. točke izreka sodbe.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor glede odmere stroškov, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik za 1.000,00 EUR umaknil svoj tožbeni zahtevek in sicer s 13.000,00 EUR na 12.000,00 EUR pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, potem ko je bil dokazni zaključek že izveden praktično v celoti. Glede na navedeno tožnikov uspeh v pravdi znaša 28,26 %, uspeh tožene stranke pa 71,74 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), vendar glede na drugačen odstotek uspeha tožniku pripadajo stroški postopka v višini 300,81 EUR, toženi stranki pa 763,63 EUR. Po pobotu prisojenih stroškov je tako tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 462,82 EUR.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno naložilo v plačilo toženi stranki stroške izvedencev v višini 1.215,66 EUR, pri čemer je pravilno uporabilo tudi določilo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1. Stroški izvedenca A.A. znašajo 422,65 EUR in 189,23 EUR, stroški izvedenca B.B. pa 603,78 EUR. ZDSS-1 v 38. členu določa, da lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov v celoti naloži delodajalcu, če delavec deloma uspe z zahtevkom in če zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sta podana oba pogoja.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je v pritožbenem postopku uspela le v neznatnem delu, to je le delno v odločitvi o stroških postopka, v ostalem pa je bila njena pritožba kot neutemeljena zavrnjena. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.