Jedro

Zaradi morebitne napake v popisnem listu zemljiške knjige glede narave (in površine) zemljiški posestnik ne more uspeti s trditvijo, da je priposestvoval nepremičnino - če jo je hkrati z njim uporabljal zemljiškoknjižni lastnik v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo - če svoje pravice, pridobljene s priposestvovanjem, ni vknjižil, preden je zemljiškoknjižni lastnik pridobil nepremičnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi sodišče ugotovilo, da so tožniki lastniki in dejanski posestniki celotnega dvoriščnega dela parcele 353/2 k.o..., toženec pa le tistega dela parcele, ki ga pokriva stanovanjska hiša v M., v površini 94 m2. Zavrnilo je tudi zahtevek za ustrezno geometersko odmero in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz listin je ugotovilo, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik omenjene parcele v izmeri 345 m2, to nepremičnino pa je pridobil z izročilno pogodbo z dne 3.7.1968. Do sedanjega stanja parcele glede izmere je prišlo najkasneje v letu 1919, po pravnih pravilih Zakona o zemljiških knjigah pa je bilo treba tožbo zaradi neveljavne ali napačne vknjižbe vložiti v treh letih, kar pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel. Tožniki so uporabljali oziroma skupno uporabljali zemljišče skupaj z drugimi stanovalci hiš. Tako niso izkazali izključne posesti na tej parceli, posest skupaj z zemljiškoknjižnim lastnikom pa ne omogoča pridobitve nepremičnine s priposestvovanjem.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je v tej zadevi bistveno, da je po podatkih zemljiške knjige in zemljiškega katastra sporno zemljišče del parcele 352/2 k.o..., lastnik le-te pa toženec, in to na podlagi pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo ob nedvomnem zaupanju vanjo. Tožniki s tožbo ne uveljavljajo zahtevkov v smislu izbrisne tožbe. Zahtevek meri na spremembo katastrskih podatkov, ti pa tako ali tako nimajo nobenih pravnih posledic, zlasti ne glede dokaza o obsegu zemljišč. Tožniki bi morali dokazati, da so pridobili na spornem zemljišču lastninsko pravico s priposestvovanjem, še preden je postala ta pravica med strankama sporna (leta 1985). Za ta čas pa izključna posest tožnikov na sporni površini ni dokazana. Presplošne so navedbe, da si toženec do leta 1985 ni lastil pravice do dvorišča. Tožeča stranka je proti tej sodbi vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, ali pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek. Povzema dejansko stanje, ki sledi iz listin, pri čemer poudarja, da je prišlo do povečanja obravnavane parcele leta 1918 na podlagi razdelilne pole, toda brez ustrezne listine za spremembo lastništva. Kljub tej spremembi so predniki tožnikov, ki zanjo niso vedeli, uporabljali svet kot svoj vse do leta 1985, ko so tožniki odklonili soglasje sosedov za spremembo namembnosti. Takrat se je izkazalo, da je dvorišče del sporne parcele in ne parcela tožnikov 353/1. Višje sodišče ne razume bistva stvari. Toženec je postal zemljiškoknjižni lastnik vl. št. 588 k.o... na podlagi izročilne pogodbe, ki ne vsebuje nobenih natančnejših podatkov. Dvorišče je bilo pripojeno k sporni parceli na podlagi že omenjene pole, ki je interni akt. Toženčeva prednica je imela le služnost hoje in vožnje čez dvorišče, ni pa bila lastnica. Zato tožencu ni mogla izročiti parcele v last. Predniki tožnikov niso nikoli izgubili dejanske oblasti nad stvarjo in vselej uporabljali kot svojo lastnino.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene ugotovitve opravljenega postopka v tej zadevi so, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine parcele št. 353/2 vpisane v vl. št. 588 k.o... na podlagi izročilne pogodbe z dne 3.7.1968 in vknjižbe lastninske pravice (vloženo dne 5.7.1969 pod dnevno številko 971). Nadalje, da se je toženec lahko zanesel na podatke iz zemljiške knjige, iz katere je razvidno, da sestavljata to parcelo stavbišče in dvorišče, ki je v tej pravdi sporno, ter da je bilo takšno zemljiškoknjižno stanje že v času, ko je nepremičnino pridobila toženčeva pravna prednica - izročevalka. Tožniki niso dokazali, da toženec ni pridobil dobroverno obravnavanega zemljišča - dvorišča. Po drugi strani je bilo ugotovljeno za tožnike le, da so souporabljali oziroma imeli le v soposesti sporno zemljišče. Ob takšnem stanju stvari je sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da so tožniki dejanski lastniki in posestniki dvorišča in naj se temu ustrezno spremeni zemljiškoknjižno stanje. Pri tem se je utemeljeno oprlo na pravno pravilo par. 1500 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), po katerem "pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju na javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana". Torej celo v primeru, da bi se res izkazalo, da je prišlo do nepravilne spremembe v podatkih A-lista dne 10.2.1919 pod dnevno št. 136, ko se je označba obravnavane parcele spremenila iz stavbišča v dvorišče in stavbišče, tožeča stranka ne bi mogla, spričo prej opisanih okoliščin na toženčevi strani, doseči spremembe zemljiškoknjižnega stanja. Svoje zatrjevane lastninske pravice, pridobljene s priposestvovanjem namreč ni vknjižila pred letom 1969, souporaba oziroma soposest dvorišča po tem datumu, kot sta že pojasnili nižji sodišči, pa ne zadošča. Opisano pravno pravilo je morda videti na prvi pogled za koga kruto, vendar je nujno, saj bi bilo sicer izničeno načelo zaupanja v zemljiško knjigo in to bi zasejalo pravno negotovost. Tako se pokaže, da so pravno nepomembne okoliščine, kako je prišlo do omenjene spremembe v zemljiški knjigi in katastru, čemur je namenjen dobršen del revizije. Povedano velja tudi za razglabljanje o tem, kako so ravnali že poprej predniki pravdnih strank. Revidenti neupravičeno pritikajo pritožbenemu sodišču mnenje, da je izključno merodajno zemljiškoknjižno in katastrsko stanje. Česa takšnega ni zapisalo. Omenjeno stanje je štelo kot pomembno, vendar v povezavi s toženčevo dobro vero, posestjo in zaupanjem v zemljiško knjigo, ki izkazuje sporno dvorišče kot del obravnavane parcele. Tudi ni zanikalo morebitnega priposestvovanja tožnikov oziroma njihovih prednikov pred toženčevo pridobitvijo lastninske pravice, vendar je pri tem pravilno upoštevalo, da s priposestvovanjem (če je res do tega prišlo) pridobljena pravica ni bila vpisana. Kaj misli revizija s trditvijo, da je ODZ predvidel za pridobitev lastninske pravice veljavni pravni naslov in pridobitni način, ni mogoče razbrati, saj je, kakor je bilo že večkrat povedano, to podano na toženčevi strani, ne pa na strani tožnikov.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Odločitev o le delno korektno priglašenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).