Jedro

Če vlagatelj denacionalizacijske zahteve ne more imeti položaja upravičenca v postopku denacionalizacije, niso izpolnjeni pogoji za uvedbo denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 279/98-10 z dne 11.5.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.8.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 17.2.1998. Z njo je bil zavržen zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo stavbe na T. (sedaj S.) v M.S. s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem parc. št. 329 in 379 (sedaj parc. št. 330) k.o. M.S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, da sta parc. št. 329 in 379 bili podržavljeni na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ). Lastnica tega zemljišča je bila na dan 25.12.1958 Skupna obrtna zadruga za okraj M.S. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo v konkretnem primeru nacionalizirano le zemljišče, kar je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov. Zemljiškoknjižno telo I (zemljišče) je bilo vpisano kot družbena lastnina brez zgradbe na podlagi ZNNZGZ ter odločbe Odseka za finance z dne 10.6.1959. Da stavba dejansko ni bila podržavljena je razvidno tudi iz treh pogodb, ki se nahajajo v upravnih spisih. S pogodbo z dne 15.4.1960 je Obrtna zbornica za okraj M.S. prodala Časopisno založniškemu podjetju P.t. v M.S. prostore v pritličju novega dela zgradbe v M.S. parc. št. 329, vl. št. 332 k.o. M.S. Dne 1.1.1966 je bila sklenjena pogodba o izročitvi navedene nepremičnine (stavbe T.), sklenjena med Gospodarsko zbornico SRS v Ljubljani in s Skladom za strokovno šolstvo prve stopnje v M.S., dne 9.12.1966 pa sklenjena pogodba o izročitvi iste nepremičnine med Občinskim skladom za šolstvo M.S. in Šolskim izobraževalnim centrom raznih strok v M.S. Ugotovitev tožene stranke v zvezi z vprašanjem podržavljenja stavbe je pravilna in na zakonu utemeljena, saj tožeča stranka ni izkazala, da je upravičenec za denacionalizacijo sporne zgradbe. Tožeča stranka tudi za navedeno podržavljeno stavbno zemljišče ni izkazala pravnega nasledstva po Skupni obrtni zadrugi M.S. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila in tolmačila vse materialnopravne predpise ter kršila načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kakor tudi določbo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po kateri se lastninska pravica na nepremičnini pridobi na podlagi pridobitnega naslova šele z vpisom v zemljiško knjigo, pri čemer je vpis v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena. Prav iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo o nacionalizaciji podržavljena celotna nepremičnina, kar dokazujejo tudi kasnejša razpolaganja občine. Vpis v zemljiški knjigi pri nepremičnini vl. št. 332 k.o. M.S. dokazuje, da je postala družbena lastnina na podlagi odločbe o nacionalizaciji z dne 10.6.1959 celotna nepremičnina parc. št. 329 in 379 iste k.o., to je zemljišče in stavba s stavbiščem. Iz navedenega sledi, saj stavbe brez tako imenovanega fundusa ni, da se odločba o nacionalizaciji z dne 10.6.1959 nanaša logično tudi na stavbo, torej na zemljišče s stavbo. Iz zemljiške knjige izhaja, da vložek - nepremičnina ni bila razdeljena na zemljiškoknjižna telesa, kar pomeni, da je vseskozi bila obravnavana kot celota, kot ena nepremičnina, ki obsega zemljišče in stavbo - stavbišče, ter je bila kot taka tudi v celoti nacionalizirana. Z vpisom po Dn, št. 1189, na podlagi odločbe o nacionalizaciji je bil denacionalizacijski upravičenec oz. de iure in de facto izbrisan kot lastnik nepremičnine pod A/1 ter je bila vpisana na celotni nepremičnini družbena lastnina. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da so že sami podatki iz zemljiške knjige zadostna podlaga za presojo, da je bilo zemljišče parc. št. 329 in 379 k.o. M.S. po ZNNZGZ podržavljeno skupaj s stavbo, ki je na tem zemljišču. Iz 58. člena ZNNZGZ izhaja, da so bila na podlagi te določbe nacionalizirana zemljišča v ožjem gradbenem okolišu. Na to zakonsko določbo se tudi sklicuje odločba Odseka za finance pri Občinskem ljudskem odboru v M.S. z dne 10.6.1959, ki je med predloženimi spisi in na podlagi katere je prišlo do podržavljenja zemljišča. Vknjižba navedene odločbe v zemljiški knjigi pa je bila glede na določbo 2. odstavka 58. člena ZNNZGZ le deklaratorne narave. Ugotovitvene odločbe o nacionalizaciji stavb so bile izdane v drugem postopku. Da je bila v konkretni zadevi tudi stavba, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, nacionalizirana, pa bi moral dokazati vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, saj je v denacionalizacijskem postopku dokazno breme na njegovi strani. Tožeča stranka pa ni uspela z nobeno listino dokazati v upravnem postopku, da je bila stavba nacionalizirana po predpisu, navedenem v 3. členu ZDen ali na način, določen v 4. členu tega zakona. Razpolaganje s sporno stavbo pa je izkazano s pogodbami, ki so med predloženimi spisi. Zato tožeča stranka kot vlagatelj denacionalizacijske zahteve ne more imeti položaja upravičenca v postopku denacionalizacije, kar sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje. S tem pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Za to v tem primeru pravno niti ni pomembno, ali je tožeča stranka pravna naslednica po obrtni zadrugi za okraj M.S. Ugotovitve, da ni pravna naslednica, pa tožeča stranka v upravnem sporu niti ne izpodbija. Pritožbeni ugovori so zato neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.