Jedro

Dokončna odločba je bila naslovljena na sindikat A. (gre za vročitev dokončne odločbe pooblaščenki zavarovanke - tožnice na pravno službo tega sindikata). Vročilnico je podpisal manipulant, arhivar (ki ni zaposlen pri sindikatu A.), ki dela v glavni pisarni in ki ni pooblaščen za prevzem pošte za sindikat A., vendar pa je kljub temu prevzel pošto za omenjeni sindikat in jo dal v omaro, ki je v ta namen postavljena v vložišču. Pošto je prevzel zato, ker je bila to navada, ki jo je prevzel od prejšnje sodelavke. Tak način vročanja je bil ustaljena praksa. ZUP v tretjem odstavku 91. člena ne zahteva, da je izkazano posebno pooblastilo, temveč se lahko dokumenti izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov. Navedeni je bil torej tisti, ki je bil določen za sprejemanje pošiljk tudi za sindikat A.. Sama organizacija dela, torej kdaj in na kakšen način pošta prispe od vložišča, torej od osebe, ki ji je vročevalec vročil poštno pošiljko, pa do sindikata A., pa je stvar notranje organizacije. Ker je bila pošiljka pravilno vročena osebi, ki je bila glede na dotedanjo prakso tudi določena za prevzem pošiljk, je bila poštna pošiljka pravilno vročena. Ker tožnica ni izkazala, da bi zamudila rok za vložitev tožbe iz upravičenega razloga, je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom VIII Ps 3013/2013 z dne 20. 12. 2013 tožbo tožnice kot prepozno vloženo zavrglo. S sklepom opr. št. VIII Ps 3013/2013 z dne 28. 2. 2014 pa je zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnica je po prejemu sklepa o zavrženju tožbe vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter podredno tudi pritožbo zoper sklep z dne 20. 12. 2013. V pritožbi navaja, da dokončnega upravnega akta, zoper katerega je vložila sodno varstvo, ni prejela 11. 10. 2013, temveč 17. 10. 2013, kar je razvidno tako iz kopije knjige prejete pošte Sindikata A., kot iz žiga na prvi strani dokončnega upravnega akta. To dejstvo pa lahko potrdi tudi priča, zaposlena na Sindikatu A., ki je 17. 10. 2013 vpisovala pošto v knjigo prejete pošte. Pošta z dokončnim upravnim aktom, kot je razvidno iz vročilnice, je bila naslovljena na Sindikat A. in sicer na B.B.. Pravilna vročitev bi bila po mnenju tožeče stranke opravljena le, če bi pošto prevzela omenjena oseba, bodisi pooblaščena oseba za dvig pošte s strani Sindikata A., kar pa se ni zgodilo. Pošto je namreč prevzel C.C., zaposlena pri D., ki pa za prevzem pošte Sindikata A. ni pooblaščen. Pooblaščenka tožnice je dokončni upravni akt tako dejansko prejela šele 17. 10. 2013, kar pomeni, da je tega dne tudi začel teči rok za sodno varstvo, ki bi iztekel 18. 11. 2013. Ker je bila tožba vložena 14. 11. 2013 je bila po mnenju tožnice, vložena pravočasno. Tožnica je vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je o tem predlogu odločilo s sklepom, datiranim z 28. 2. 2014. Tudi zoper omenjeni sklep je tožnica vložila pritožbo. V njej navaja, da dokončnega upravnega akta, zoper katerega je zahtevala sodno varstvo, ni prejela 11. 10. 2013, ampak 17. 10. 2013, kar sodišče tudi ugotavlja v izpodbijanem sklepu. Sodišče je namreč zapisalo, da „tega dne (11. 10. 2013, opomba tožnice) očitno po priporočeno pošiljko ni prišel nihče in tudi v nadaljevanju v ponedeljek, torek, sredo in četrtek po navedeno pošiljko ni prišel nihče“. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je Sindikat A. kot pooblaščenec dokončni upravni akt prejel 17. 10. 2013. Je pa napačna ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bil omenjeni sindikat o sporni priporočeni pošiljki obveščen 11. 10. 2013. Priča C.C. je namreč izpovedal, da se ne spomni, ali je tega dne poklical v tajništvo Sindikata A., čeprav je običajno komunikacija potekala na ta način. Tožnica meni, da zgolj dejstvo, da je komunikacija običajno potekala na način, da je po sprejetju priporočene pošiljke, za katero C.C. ni bil pooblaščen, poklical v tajništvo še ne zadošča za ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da je tako bilo tudi 11. 10. 2013. Ne glede na to, ali omenjeno drži, pa navedeno dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v tej zadevi. Ključno je namreč vprašanje, ali je bila vročitev pravilna glede na določbo 91. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), oziroma ali je pooblaščenec tožnice dejansko prejel dokončni upravni akt pred 17. 10. 2013. Na slednje vprašanje je sodišče v izpodbijanem sklepu že odgovorilo in sicer je ugotovilo, da je pooblaščenec tožnice pošiljko dejansko prejel 17. 10. 2013. ZUP v tretjem odstavku 91. člena določa, da se pravnim osebam (kar Sindikat A. je), ki nima imenovanih elektronskih predalov, dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače. Iz izpovedi obeh zaslišanih prič (E.E. in C.C.) ter iz listinskih dokazov izhaja, da C.C., ki je prevzel pošiljko, ni bil pooblaščen za sprejemanje priporočenih pošiljk. Tega dejstva pa sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni ugotavljalo, temveč je zgolj povzelo navedbe priče, ni pa podalo dokazne ocene. S tem je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se sklicuje tudi na sodno prakso, kot na primer sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 331/2008 z dne 27. 11. 2008 in št. I Up 134/2008 z dne 23. 4. 2008. Ker je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, kar je vplivalo na odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu, je podana tudi kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tako pritožbo, vloženo zoper sklep z dne 28. 2. 2014, kot tudi zoper sklep z dne 20. 12. 2013. V odgovoru navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bila pošiljka pravilno prevzeta s strani C.C. in da gre za običajen prevzem pošte. Kljub temu, da je bila pošiljka pravilno prevzeta, je bila le-ta sprejeta v obdelavo šele z nekajdnevno zamudo. Tudi ni zanemarljivo dejstvo, da je bilo dovolj časa v okviru odprtega 30 dnevnega roka, da pooblaščenka tožnice pripravi tožbo in jo vloži pravočasno (glede na prvotni datum, torej šteto od 11. 10. 2013 dalje).

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica. V obeh sklepih so navedeni odločilni razlogi za odločitev, kar pomeni, da se ju da preizkusiti, s tem pa ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

K sklepu o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje: ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Ker je sodišče ob presoji pravočasnosti tožbe zavzelo stališče, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe (glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014 gre za procesni rok) je tožnica vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče se je namreč postavilo na stališče, da iz vročilnice v upravnem spisu izhaja, da je bila tožnici dokončna odločba vročena dne 11. 10. 2013, medtem ko tožnica uveljavlja, da vročitev ni bila pravilno opravljena ter da je dokončno odločbo prejela šele dne 17. 10. 2013, kar je razvidno iz žiga na odločbi št. ... z dne 1. 10. 2013. V primeru, da se upošteva kot datum prejetja dokončne odločbe 17. 10. 2013 je namreč tožba pravočasna, če pa se upošteva datum 11. 10. 2013, potem pa je bila tožba vložena prepozno, torej po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka.

Ker gre v sporni zadevi za vročanje Sindikatu A., ki je, kot to izhaja tudi iz navedb tožnice, pravna oseba, je glede vprašanja, ali je bila vročitev pravilno opravljena, potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 91. člena ZUP, kjer je določeno, da če državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače. Iz vročilnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in tudi iz izpovedbe zaslišane priče izhaja, da je bila dokončna odločba naslovljena na Sindikat A. in da je vročilnico podpisal C.C., zaposlen pri D. kot poštni manipulant, arhivar, ki dela v glavni pisarni. Res je sicer, kar izhaja tudi iz njegove izpovedbe, da ni pooblaščen za prevzem pošte za Sindikat A., vendar pa je kljub temu prevzel pošto za omenjeni sindikat in jo dal v omaro, ki je v ta namen postavljena v vložišču. Pošto pa je prevzel zato, ker je bila to navada, ki jo je prevzel od prejšnje sodelavke. Iz njegove izpovedbe, torej povsem jasno izhaja, da je bil tak način vročanja ustaljena praksa, četudi za prevzemanje priporočenih pošiljk ni imel posebnega pooblastila. ZUP v tretjem odstavku 91. člena niti ne zahteva, da je izkazano posebno pooblastilo, temveč se lahko dokumenti izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov. Tako iz izpovedbe zaslišane priče E.E. in pa priče C.C., izhaja, da je bil ravno C.C. tisti, ki je bil določen za sprejemanje pošiljk tudi za Sindikat A.. Nenazadnje je tudi zaslišana priča E.E., zaslišana na naroku za vrnitev v prejšnje stanje izpovedala, da se pošta šele od zadeve „F.“ vroča direktno v roke B.B.. Sama organizacija dela, torej kdaj in na kakšen način pošta prispe od vložišča, torej od osebe, ki ji je vročevalec vročil poštno pošiljko, pa do Sindikata A., pa je stvar notranje organizacije. Ker je bila torej pošiljka pravilno vročena osebi, ki je bila glede na dotedanjo prakso tudi določena za prevzem teh pošiljk, to pomeni, da je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča poštna pošiljka pravilno vročena. Sodišče prve stopnje je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje, kajti tožnica ni izkazala, da bi zamudila rok za vložitev tožbe iz upravičenega razloga.

K sklepu o zavrženju tožbe: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v prvem odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker je bila dokončna odločba pooblaščenki tožnice vročena dne 11. 10. 2013, kar je razvidno iz vročilnice, ki je javna listina, s tem da tožnica ni izkazala, da so bila v javni listini dejstva neresnično potrjena, ali da je javna listina nepravilno sestavljena, to pomeni, da je rok za vložitev tožbe začel teči prvi naslednji dan po vročitvi tožbe in se je iztekel v ponedeljek dne 11. 11. 2013. Ker je bila tožba vložena 14. 11. 2013 (datum priporočeno oddane pošiljke na pošto), tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tako pritožbo, vloženo zoper sklep z dne 20. 12. 2013 kot tudi pritožbo vloženo zoper sklep z dne 28. 2. 2004 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.